Vse bo moje
Zgodbica o vranu, ki si od vsega najbolj želi tistega, kar imajo drugi. Tako se za vsakega od svojih prijateljev domisli pristopa, s katerim bo dosegel svoj cilj. Vendar se na koncu ne počuti kot zmagovalec …
Vrane so znane po svoji domiselnosti
Zgodbica je preprosta, a preveč predvidljiva, vranove domislice ne posebej izvirne (v enem primeru je celo nasilen, kar se mi zdi povsem nepotrebno), končni razplet je preveč enostaven. Sicer simpatičnim likom manjka globine, rekel bi, da se je Nele Moost zadeve lotila nekoliko preveč zlahka.
Ker veliko zgodb za otroke izgubi svojo ostrino zaradi neupoštevanja nekaterih splošnih pravil, bi v tem primeru izpostavil zaporedje dogodkov, ki ga avtorica razteguje (vsaj tak je moj občutek), dokler ni zapolnjeno zadostno število strani. V zgodbah (posebej v pravljicah), se na primer odlično odreže število tri: trije liki, trije dogodki, tri naloge, tri ovire …
V nekoliko zahtevnejšem blogu je moč najti nekaj pojasnil, zakaj je ravno pravljično število tri tako pomembno. Vsem, ki bi radi bolje razumeli, zakaj nekatere reči delujejo in druge ne, članek toplo priporočam. Če bi avtorica število prizadetih likov zmanjšala (na primer na tri) in se vsaj malce posvetila posledicam, ki jih ima vranovo početje na žrtve in vrana samega, bi bil izdelek bistveno boljši!
Ilustracije Annet Rudolph so všečnejši del zgoraj omenjene slikanice, ki jo otroci sicer z veseljem prelistajo, trajnega vtisa pa nanje prav zaradi besedila najbrž ne more narediti.
Pingback: Julia Donaldson | Slikanice in knjige za otroke