Špelca in Bradač
V lepo urejeni hišici živi marljiva Špelca, ko se v neposredno bližino priseli dobrodušni, a neodgovorni Bradač …
Brada namiguje na skrivnosti, nevarnosti, neukrotljivost, svobodo
Zgodbica je zelo očitna posodobitev znane (in za trenutno družbeno razpoloženje prekrute) basni o mravlji in čričku, a s srečnim koncem in simpatično domislico o juhi iz kladiva (ki jo poznamo iz zbirke ruskih pravljic Afanasjeva, kjer, če me spomin ne vara, namesto kladiva nastopa sekira). Gre za zgodbo o strpnosti, sprejemanju drugačnosti, o različnih življenjskih filozofijah, ki se lahko medsebojno dopolnjujeta in bogatita.
Osebno bi si želel, da bi avtorja v sicer kar uspeli zgodbici malo več povedala o obeh glavnih likih. Mravlja in čriček, oziroma lastnosti, ki jih predstavljata, so tako znane, da je basen lahko kratka, pri Špelci pa bi vendarle rad izvedel, kako da tako majhna deklica živi sama, in o Bradaču, kaj ga je prineslo ravno na njeno dvorišče. No, vsega pač ne moremo imeti. Za poživitev ob zgoraj upodobljenem bradaču (sloviti kipar Auguste Rodin) tako dodajam še povezavo do najslikovitejših brad in brkov ta hip.
Kasneje smo si izposodili še eno knjigo istih avtorjev. Slikanica Abrakadabra pripoveduje o čarovniku, ki je povsem spodobna oseba, dokler se nekega dne (ne izvemo zakaj, pa zgodbi ne bi škodilo) ne začne s čudaškimi domislicami spravljati nad živali v bližnjem gozdu.
Živali ga prestrašijo, čarovnik se pokesa in na koncu so vsi spet srečni. Zgodba je preveč enostavna, celo za lase privlečena, likov preveč in v nobenem niti trohice globine, maščevanje živali ceneno, mogočni čarovnik se izkaže za preveč naivnega, kar vzame liku vso verodostojnost … Torej: Abrakadabra ni vredna ogleda.
