Zares zelo, zelo, zelo velik dinozaver
Manjši dinozaver se briga zase, ko mimo pride večji dinozaver in ga začne dražiti. Toda mali dinozaver omeni, da ima zelo velikega prijatelja …
Pobarvaj velikega dinozavra: brontozavra
Skozi pogovor se postopno razkrivajo deli zares velikega dinozavra, ki dejansko služi kot podlaga zgodbici. Manjši in večji dinozaver sta ves čas pogovora (prerekanja?) na hrbtu velikega dinozavra, ki se proti koncu seveda prebudi in postavljaču nažene strah v kosti.
Za velike seveda malo preveč predvidljivo, a za manjše otroke, recimo do tretjega, četrtega leta po mojem kar primerna slikanica. Najprej je tu seveda dialog s širokoustenjem, ki jim je tako domač iz vrtca ali dvorišča pred hišo:
- Jaz pa nekaj imam, ti pa ne!
- Jaz imam pa to, ti pa ne!
- Jaz sicer nimam, ampak poznam nekoga, ki to ima!
No, v bistvu se iz takšnega dialoga vse do smrti ne izkoplje niti marsikateri odrasli.
Drugi razlog, zaradi katerega lahko to slikanico priporočim, je seveda način, kako je zares veliki dinozaver predstavljen po delčkih. Malček lahko med listanjem postopno odkriva dinozavra, s katerimi telesnimi deli ima opravka, se spotoma nasmeji postavljaču, ki do konca ne dojame, kako majhen je v resnici (pa ne le po postavi) …
Tretji razlog je konec. Izpade pričakovano, torej s skupno igro vseh treh vpletenih, a tega ne naredi na preveč posladkan način, kot ga vse prevečkrat srečamo v slikanicah za to starostno skupino.
Se pravi: ne ravno obvezno branje, a povsem spodobno.
