Želimir Hercigonja

Gorski duh

Nekoč je živel kralj, ki je cenil naravo v svojem kraljestvu, a po smrti ga je nasledil pohlepen sin, ki bi se rad predvsem zabaval in mlademu kralju se zazdi les v gozdu lepa priložnost za zaslužek. Ga bo gorski duh lahko spravil k pameti?

Verjamete v duhove?

Duhove lahko prikličemo na najrazličnejše načine

Gorski duh je še ena v dolgi vrsti ekološko navdahnjenih slikanic. Namen je očiten: otrokom pokazati kako silno uničevalno moč premore človek in kako hudo se mu lahko okolju neprijazno obnašanje maščuje.

Izpeljava pa je žal zelo slaba. Veliko je reči, ki mi v tej slikanici ne ‘znesejo’, a omejil se bom le na tri.

1. Pridigarski način pripovedovanja. Zgodbo pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, o katerem ne izvemo drugega, kot to, da je že star. To kaže na površnost avtorja, ki ne izkorišča prepričljivosti, ki jo omogoča prvoosebna pripoved, seveda, če pripovedovalec bralcu ali poslušalcu vsaj malce zleze pod kožo.

Naj bi pa to, da je star, zagotavljalo resničnost njegove pripovedi (ki je, mimogrede, preveč fantastična, da bi starejši otroci vanjo lahko verjeli in predolga in prezapletena, da bi pri mlajših sploh obdržala pozornost).

Seveda starost ne prinaša resnicoljubnosti (kar oglejmo si politike, vsi po vrsti imajo za seboj kar nekaj kilometrine, pa je težko najti kakšnega, ki bi znal več kot pet minut govoriti po resnici), zato me tak pristop bolj spominja na: takole je, ker sem jaz tako rekel. Mene takšen slog moti pri ljudeh in prav tako v knjigah.

2. Razrešitev težave. V številnih pravljicah sicer res mrgoli nasilja in v legendah naj bi bilo to še bolj opravičljivo, a vseeno je splošno pravilo pisanja za otroke in mlade, naj bi se nasilnemu reševanju sporov izogibali.

Gorski duh na koncu izkoristi svoje čarobne (?) moči in prebuta drvarje, s kraljem pa opravi tako temeljito, da se mu omrači um (se pravi, da se iz svojih napak ni ničesar  naučil). Močno dvomim, da bi bila Pepelka tako priljubljena, če bi se svoje mačehe in njenih hčera lotila s karatejem …

3. Tehnična površnost. Zelo (ne, ZELO) moteče je, kadar beremo slikanico, v kateri zgodba teče z eno in ilustracije z drugo hitrostjo. Najprej izvemo, da je kralj umrl, nato slišimo o žalovanju, nato se pojavi novi kralj in nato vidimo prizor s pogreba … Kdor je kdaj bral knjigo skupaj z otrokom, dobro ve, o čem govorim.

Ja. Berite knjige. Berite jih svojim otrokom in berite jih skupaj s svojimi otroci. Vendar ne te knjige.

About Slikanice in knjige za otroke

Rad berem, rad razmišljam, rad delim.
This entry was posted in Vse slikanice and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s