Drugačen
On je drugačen, zato se z njim ne igrajo, ne pogovarjajo, ne jedo, … Ko nekega dne pri njem potrka Čuden, ga Drugačen sprva zavrne, saj je, no, …, preveč čuden, … Toda, ko se pogleda v ogledalo …
Slikanica Drugačen je dobila nagrado UNESCA za spodbujanje strpnosti. Ima tudi Zlato hruško. Krasijo jo ljubke, navihane ilustracije in kopica drobnih humornih domislic. Očitno imamo opravka s knjigo za otroke težkega kalibra.
Otrokom na preprost in jasen način pokaže, da smo ljudje različni, da je vsak od nas lahko postavljen v vlogo Drugačnega ali Čudnega ali koga od tistih, ki Drugačnega in Čudnega ne sprejemajo.
Ampak. Ja, spet bom tečen.
Kljub vsem pozitivnim lastnostim slikanice o drugačnosti, moram dodati, da knjigi manjka nekaj bistvenega. To je lik, ki bi se malo bolj razvijal, preden bi se razvil v to, kar se na koncu razvije – v osebnost, ki začuti težave drugega.
Čeprav lik Drugačnega spoznamo v različnih situacijah, ki so prikazane na nevsiljiv, občasno celo komičen način, o njem vseeno izvemo premalo, da bi lahko zares zadihali z njim. Njegov preskok iz nestrpnega v razumevajočega je prelahek, premalo prepričljiv, vanj je vloženo premalo truda, da bi ga bralci zares vzeli za svojega, da bi ga začutili, kot lahko začutijo kak drug literarni lik.
Zaradi te pomanjkljivosti bo ta sicer dobra slikanica, ki jo mirne duše priporočim v branje, čez nekaj let utonila v pozabo, Medvedek Pu in Pika Nogavička, ali, če hočete, Oliver Twist in Pepelka, pa ne bodo. Če hočemo otroke učiti o strpnosti, jim povedati kaj je prav in kaj ne, je to odlična slikanica.
Če pa hočemo pokazati, kaj je strpnost, jim pokazati, kaj je strpnost, ji manjka globine. Če bose kje zasledili izraz, da je nekaj preveč papirnato, preveč dvodimenzionalno, je slikanica Drugačen po mojem kar lep primer za takšno zgodbo. Dobro čtivo, a vseeno ne vrhunsko.
Evo, sem rekel, da bom tečen.