Sabine Buchwald

Hana in vetrovi

Deklica si želi pozornosti, a se drugi družinski člani komaj zmenijo. Zdi se, da so prav vsi pomembnejši od nje …

risba-tornada

Čeprav se trudim (že nekaj let) objavljati predvsem naslove slikanic in knjig za otroke, nad katermi sem navdušen, ali pa z njimi vsaj zadovoljen, se sem in tja le ne morem upreti, in v blog uvrstim kakšno slikanico, ki se ni povsem posrečila. Ker se tudi iz slabih zgledov lahko kaj naučimo, kajne?

No, da ne bo pomote, knjiga Hana in vetrovi ni povsem zgrešena. Zgodba ima aktualno tematiko (pomanjkanje časa za otroka, slaba komunikacija v družini), glavna junakinja namesto tarnanja nad usodo vzame zadeve v svoje roke (edino prav, aktivni junaki o vedno dobrodošli, aktivne junakinje pa še posebej), pripoved teče dinamično, slikovito, konec je pozitiven, vendar …

Sporočilo je po mojem kljub vsemu povsem zgrešeno.

Za kaj gre?

Deklica bi se rada vključila, priključila, ali karkoli že, pa ji ne uspe. Odnos do nje je, milo rečeno, neprimeren. Ampak tako pač je. Deklica se odloči nekaj ukreniti in vetrovi (spoiler alert – spoiler alert – spoiler alert) ji priskočijo na pomoč.

Vendar se ravno v tem trenutku pokažejo bistvene pomanjkljivosti zgodbe. S čim si je deklica zaslužila pomoč? V klasičnih pravljicah običajno junaka spoznamo skozi dejanje, s primerom predstavijo njegovo junaškost ali njeno dobro srce ali karkoli že, nato pa lahko nadnaravno postori, kar je treba postoriti.

Hana pa je samo vztrajna, ali, če hočete, tečna.

In smo pri drugi težavi. Vetrovi so do družinskih članov, ki se prej res niso prav bleščeče obnašali, dokaj grobi, celo nasilni. Tu bi avtorica lahko vključila kak humorni prizor, ko se spopadeta človek in veter, je za to gotovo veliko priložnosti, a tega žal ne izkoristi.

Če bi otrokom radi sporočali, da se težave v s komunikacijo v družini rešujejo z nasiljem, jim pač berimo črno kroniko, in ne pravljic!

Zaradi obeh omenjenih težav v pripovedi zgoraj omenjene knjige ne morem priporočiti v branje vašim otrokom, jo pa dajem za primer mladim, oziroma še neizdelanim avtorjem (takim, ki so pripravljeni priznati, da vsega o pripovedovanju zgodb še ne vedo), da si pogledajo, kako lahko le malo površnosti povsem uniči zgodbo.

Ali kot je nekoč rekel Bobby Fischer: “Učimo se na napakah. Če je le mogoče, na tujih.”

About Slikanice in knjige za otroke

Rad berem, rad razmišljam, rad delim.
This entry was posted in Vse slikanice and tagged , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s