Madame d’Aulnoy

Pavji kralj in druge pravljice

Zbirka pravljic, ki jo v marsičem lahko primerjamo z največjimi: bratov Grimm, Hansa Christiana Andersena, Oscarja Wilda, … Ob Pavjem kralju, ki odstopa tako po kakovosti kot dolžini, je v knjigi še nekaj, posebej za tiste, ki bi radi poznali tudi ozadje pravljic, zanimivih primerkov.

madame-aulnoy-pavji-kralj

Marie-Catherine Le Jumel de Barneville, bolj znana kot grofica ali baronesa d’Aulnoy, je danes znana le največjim ljubiteljem in poznavalcem pravljice, a prav ona je skovala izraz les contes de fees (dobesedno: zgodbe o vilah), iz katerega je tudi v številnih drugih jezikih poimenovan celoten žanr.

Bila je intelektualka, poročena s tri desetletja strejšim hazarderjem svobodomiselnega duha, ki  mu je rodila pol ducata otrok. Oba sta bila vpletena v še danes težko ratzložljiv dogodek, zaradi katerega jima je pretila celo obrožba izdajstva, kar se seveda kaznuje s smrtjo.

Ampak za grofico se je vse skupaj kar dobro izteklo, začela je pisati različne zgodbe z veliko pustolovskimi in ljubezenskimi elementi, med katerimi so imele nekatere tudi nadnaravne dodatke (na primer čarovnice ali vile). Prav zaradi teh zgodb, ki so jih v njenem salonu javno brali in odigrali določene prizore, je postala središče družbenega dogajanja, med katerim je pravljica postala literarni žanr.

Danes sicer učbeniki za izvor pravljice praviloma predlagajo ljudsko izročilo, toda, čeprav so Madame d’Aulnoy in njej podobne dame iskale navdih tudi v ljudskih pripovedih, je bolj ali manj jasno, da gre za dramaturško kar dobro dodelane zgodbe, sorodne pogrošnim ljubezenskim romanom, kakršne so Francozi poznali že pred izumom tiska.

Prav tako so bile d’Aulnoyeva in njene somišljenice dobro seznanjene z že natisnjenimi zgodbami Basileja in Straprole iz Italije, katerih delo je seveda najboje izkoristil Charles Perrault in zapisal še danes najbolj znane pravljice: Pepelko, Trnuljčico, Rdečo kapico in Obutega mačka.

Če primerjam Pavjega kralja z na začetku objave omenjanimi zbirkami največjih piscev pravljic vseh časov, lahko rečem, da je jezikovno podobno spretna, vsekakor daje več poudarka podrobnostim kot brata Grimm, ima do čustev precej drugačen odnos kot Andersen in premore tudi precej humorja, ki pa vendarle ne dosega Wildovega.

Pri samih zgodbah bi še najbolj zameril kar nekaj dramaturšklih slepih rokavov, ki so gotoov posledica prevelike želje po zabavi za vso večerno družbo in verjetno tudi pomanjkanja časa in volje za popravke, ob katerih sta na pimer Grimma presedela večino življenja.

Toda kljub temu gre za zanimive zgodbice, ki jih še posebej priporočam vsem, ki bi radi spoznali še to plat pravljice kot literarne zvrsti, ki je sicer res občasno črpala iz divjine, a se je vendarle rodila v udobju pariškega parketa med parfumom in čipkami.

Uživajte!

Advertisements

About Slikanice in knjige za otroke

Rad berem, rad razmišljam, rad delim.
This entry was posted in Vse knjige and tagged , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s