Agnes de Lestrade

Dežela velike tovarne besed

V neki deželi lahko ljudje govorijo samo, če besede kupijo. Nekateri si jih lahko privoščijo več, drugi manj, tretji samo najcenejše. Celo po smetnjakih jih iščejo, vendar tam le redko najdeš kako dragoceno besedo. Kako naj deček, ki ima le prgišče ‘manjvrednih’ besed tekmuje za naklonjenost dekleta z vrstnikom, ki mu starši lahko kupijo prav vse besede pod soncem?

Lepa beseda vedno lepo mesto najde?

Zgodba je preprosta, a učinkovita. Pripoveduje o moči, ki jo imajo besede, o moči, ki lahko premaga navidez nepremagljivo, obrne svet na glavo, če je treba.

O besedah, ki jih imajo eni več, drugi manj, a to ne pomeni nujno, da je zmagovalec že vnaprej znan. Kajti ni pomembna samo količina ali cena besed, pomembno je tudi kdaj in kako jih poveš.

In seveda komu.

Če smo lahko le nemočno opazovali, kako je Andersenova Mala morska deklica skupaj z glasom izgubila moč, lahko v Deželi velike tovarne besed odkrijemo, da imajo tudi šibki svoje priložnosti.

Če Andersenove pravljice tako pogosto ponudijo tolažbo nekje drugje, kasneje, v Deželi velike tovarne besed odkrijemo, da je čas za akcijo tukaj in zdaj.

Če seveda odkrijejo kdaj in kako in komu.

Slikanica je po mojem primerna za malce starejše otroke, takole, vsaj od petih let naprej. Je pa vsekakor izdelek za sladokusce, ki ga lahko toplo priporočim.

Želimir Hercigonja

Gorski duh

Nekoč je živel kralj, ki je cenil naravo v svojem kraljestvu, a po smrti ga je nasledil pohlepen sin, ki bi se rad predvsem zabaval in mlademu kralju se zazdi les v gozdu lepa priložnost za zaslužek. Ga bo gorski duh lahko spravil k pameti?

 

Duhove lahko prikličemo na najrazličnejše načine

Gorski duh je še ena v dolgi vrsti ekološko navdahnjenih slikanic. Namen je očiten: otrokom pokazati kako silno uničevalno moč premore človek in kako hudo se mu lahko okolju neprijazno obnašanje maščuje.

Izpeljava pa je žal zelo slaba. Veliko je reči, ki mi v tej slikanici ne ‘znesejo’, a omejil se bom le na tri.

1. Pridigarski način pripovedovanja. Zgodbo pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, o katerem ne izvemo drugega, kot to, da je že star. To kaže na površnost avtorja, ki ne izkorišča prepričljivosti, ki jo omogoča prvoosebna pripoved, seveda, če pripovedovalec bralcu ali poslušalcu vsaj malce zleze pod kožo.

Naj bi pa to, da je star, zagotavljalo resničnost njegove pripovedi (ki je, mimogrede, preveč fantastična, da bi starejši otroci vanjo lahko verjeli in predolga in prezapletena, da bi pri mlajših sploh obdržala pozornost).

Seveda starost ne prinaša resnicoljubnosti (kar oglejmo si politike, vsi po vrsti imajo za seboj kar nekaj kilometrine, pa je težko najti kakšnega, ki bi znal več kot pet minut govoriti po resnici), zato me tak pristop bolj spominja na: takole je, ker sem jaz tako rekel. Mene takšen slog moti pri ljudeh in prav tako v knjigah.

2. Razrešitev težave. V številnih pravljicah sicer res mrgoli nasilja in v legendah naj bi bilo to še bolj opravičljivo, a vseeno je splošno pravilo pisanja za otroke in mlade, naj bi se nasilnemu reševanju sporov izogibali.

Gorski duh na koncu izkoristi svoje čarobne (?) moči in prebuta drvarje, s kraljem pa opravi tako temeljito, da se mu omrači um (se pravi, da se iz svojih napak ni ničesar  naučil). Močno dvomim, da bi bila Pepelka tako priljubljena, če bi se svoje mačehe in njenih hčera lotila s karatejem …

3. Tehnična površnost. Zelo (ne, ZELO) moteče je, kadar beremo slikanico, v kateri zgodba teče z eno in ilustracije z drugo hitrostjo. Najprej izvemo, da je kralj umrl, nato slišimo o žalovanju, nato se pojavi novi kralj in nato vidimo prizor s pogreba … Kdor je kdaj bral knjigo skupaj z otrokom, dobro ve, o čem govorim.

Ja. Berite knjige. Berite jih svojim otrokom in berite jih skupaj s svojimi otroci. Vendar ne te knjige.

Éric Battut

Velika skrivnost

Tole je jubilejna, stota objava!

Kot ste redni obiskovalci že vajeni, ob jubilejih v goste povabim osebo, ki tako ali drugače soustvarja kulturo v naši deželici (vsaj dokler jo še imamo, kulturo namreč). Tokrat mi je na pomoč priskočila Tilka Jamnik, izkušena knjižničarka in požrtvovalna spodbujevalka branja, pa še marsikaj zanimivega bi našel.

No, upal bi si reči, da je Tilka Jamnik še vedno predvsem bralka, katere okusu velja zaupati. Takole je izbrala in zapisala:

Miška najde lepo jabolko in se odloči, da ga bo obdržala le zase in da bo to sploh le njena skrivnost. Zato ga zakoplje v zemljo. Prihajajo veverica, ptička, želva in druge živali ter jo druga za drugo sprašujejo, kaj je skrila. Miška vsaki odgovori enako: »To je moja skrivnost in je nikomur ne povem.« Medtem pa iz miškine »skrivnosti« – ne da bi to ona opazila – vzklije drobna rastlinica, ki je na vsaki strani  knjige večja in bolj razkošna … Da, uganili ste, pred očmi nam bralcem raste jablana, ki tudi vzcveti in obrodi lepa rdeča jabolka in … miškina »skrivnost« v obliki mnogih jabolk pade na tla. Mmmmmmmmmmjam … tako se zdaj lotijo slastnih jabolk vse živali. Miška  – in bralci z njo – pa spoznamo, da je največja skrivnost … no, uganite, kaj … J

Povedala sem vam vso zgodbo, pa vendar sem prepričana, da vas nikakor nisem prikrajšala za užitek ob branju. Slikanica francoskega avtorja je namreč očarljiva, prepričljiva in osupljiva s svojo preprostostjo in minimalizmom!  Besedila skorajda ni kaj več kot le dva ponavljajoča stavka; vendar izzove v bralcu napetost in pričakovanje. Izčiščena ilustracija, podobna »risanki«, pa nam čara in končno pričara pravi čudež.

Oboje skupaj je čarovnija, primerna za najmaljše otroke in njihove starše ter druge vzgojitelje. Skupaj z otrokom jo beremo, opazujemo  ilustracije in se pogovarjamo.

Za konec pa pomagajte miški: http://materalbum.free.fr/alsecret/labyrinthe.pdf

Tako je zapisala Tilka Jamnik. Nisem si mogel kaj, še sam sem moral v knjižnico in vzel v roke knjigo, ki me je po zapletu malce spominjala na neko drugo, nad katero pa sem bil razočaran. No, Velika skrivnost je izpeljana povsem drugače, stoodstotno pošteno do bralcev, brez vsakega vzgojnega žuganja in s skrivnostnim priokusom, ki ga imajo samo najžlahtnejši literarni izdelki.

Hvala moji gostji in hvala vsem, ki spremljate tale blog. Vse več vas je in verjamem, da postajate vse bolj kritični. Tako je tudi prav. Za naše otroke gre.

Edith Thabet

Radovedni Amir

Neke noči radovedni kamelji mladič ne more zaspati. Odloči se za pustolovščino …

Kamele niso prav pogoste gostje v pravljicah

Amir seveda naleti na kopico težav, se spoprijatelji z nekaj naključnimi mimoidočimi in zaide v življenjsko nevarnost. Svoboda, še malo prej tako mamljiva, pokaže tudi svoje neprijetne plati: jezne trgovce, prazen želodec in utrujene noge.

Toda na srečo se vse razplete brez resnih posledic. Mladič se zateče v materino naročje in vsi v taboru njegovo vrnitev primerno proslavijo.

Še ena tistih zgodb, ob katerih me resno stisne. Sporočilo je namreč povsem nedvoumno: nikoli ne tvegaj, ostani doma, kjer veš, kaj te čaka, kjer ti bodo drugi dali hrano, poskrbeli za tvojo varnost …

Torej: nikar ne poskušaj ničesar novega, saj smo ti vendar ponudili udobno kletko.

Seveda razumem, da ljudi skrbi za varnost svojih otrok. Razumem, da tudi avtorje slikanic skrbi za varnost svojih bralcev. Ampak ni mi jasno, kako bomo v življenju dosegli kakršenkoli napredek, če ne bomo mislili s svojo glavo, gledali s svojimi očmi, tvegali, da jih sami dobimo po grbi.

Ali pa sta ta svet in to človeštvo že dosegla vse, kar je doseči mogoče in nam preostane le čakanje na naslednji obrok ali naslednjo delovno nalogo, kar nam bo pač milostno naklonil gospodar?

Če bi bile vse slikanice za otroke takšne, bi nam prav kmalu zmanjkalo še gospodarjev!

Ne, takšnega branja, ki otrokom ne odpira obzorij, ampak jim le natika plašnice, nikakor ne morem podpreti.

Anita Schorno

Špecka

Neka ovčka se obnaša drugače od ostalih v čredi. Če se ji zazdi, da ji je bila storjena krivica, se takoj pritoži materi in je tako tečna, da jo druge ovčice začnejo klicati špecka …

Tudi ovca lahko špecka

Vse skupaj gre tako daleč, da e nobena ovca sploh noče več družiti s Špecko. Toda ne srečo si Špecka najde novo prijateljico, ki ji da preprost in uporaben nasvet, s katerim se špeckine težave za vselej nehajo.

Imamo torej težavo: Špecka je preobčutljiva, norčije in objestnost vrstnikov dojema preveč čustveno, njen odziv jo potiska iz skupine in zato je še bolj žalostna. Iamo tudi rešitev: s ščepcem humorja se Špecka nauči drugače odzvati in ponovno si pridobi mesto v čredi.

To je v redu. Se mi pa ne zdi v redu način, kako je zgodba izpeljana. Špecka dobi pomoč povsem po naključju. Za rešitev se niti malo ne potrudi, nova prijateljica jo ji preprosto prišepne. Rešitev je malce za lase privlečena, a to me niti ne moti.

Moti me predvsem enostavnost, s katero druge ovce v čredi sprejmejo spremenjeno Špecko, moti me, da je težava predstavljena povsem enostransko (druge ovce so se vendarle neprimerno obnašale in preprosto požreti vsako krivico, ki te doleti v življenju, najbrž tudi ni dobro, razen morda za kakšne prodajalce farmacevtskih preparatov), moti me tudi, da Špecka na koncu hladno pozabi na svojo novo prijateljico.

Ob solidni ideji torej preveč površna izvedba.

Vivian French

Princesa Karolina in otvoritveni ples

Ste vedeli, da obstaja Akademija za princese, kjer se princese naučijo vsakovrstnih spretnosti, od pogovarjanja z zmaji do plapolanja po stopnicah? No, Karolina se je ravno vpisala …

Princesa se pripravlja na ples

Knjiga je prva v seriji, v kateri je doslej pri nas izšlo vsaj trideset naslovov. Doslej smo prebrali prvih šest in vse se vrti okrog zbiranja tiara točk, potrebnih za napredovanje v višji letnik, in lepih oblek za zabave, ki naj bi se jih princese udeležile, če bodo dobro opravile z določenimi nalogami.

Seveda se pri vsaki nalogi kaj zatakne in tu pride na vrsto moja kritika. Zapleti so predvidljivi, razpleti še bolj. V seriji nastopata dve negativki, ki ne ustvarita prave napetosti. Šest sostanovalk, ki se med seboj razlikujejo predvsem po dolžini in stopnji nakodranosti svojih pričesk, se je spoznalo ob vselitvi in takoj so postale najboljše prijateljice za vse življenje.

Ko ena naredi napako, jo druge ščitijo, branijo, podpirajo, seveda se vsaka svojih napak pokesa in je sploh vzorna …

Ja, knjige so za moj okus preveč vzgojne, preveč na isto vižo, kar se mene tiče po prvi ne bi vzel v roke nobene več.

Ampak deklicam, ki v sebi nosijo željo, da bi nekega dne tudi same postale popolne princeske (saj princeske so pravzaprav že, le do popolnosti jim manjka kaka tiara točka) je serija ZELO všeč in zato bom v nadaljevanju naštel nekaj spetnih obrtniških domislic, ki vabijo k branju.

Najprej je tu prvoosebna pripoved. V vsaki knjigi je v glavni vlogi druga princesa, ki nagovarja bralko, oziroma poslušalko, jo imenuje za najboljšo prijateljico in ji zaupljivo pripoveduje, kaj vse se ji je primerilo pred določenim pomembnim dogodkom (običajno gre za ples), kako ji je določena princesa zoprna in kako zelo si želi obleči popolno obleko itd.

Potem so tu različne humorne domislice. Za strašnega zmaja se izkaže, da je izjemno luštkan, šolska dobra vila se v jezi napihne, dekleta si med šolanjem pomagajo z različnimi čarobnimi pripomočki …

In na koncu je seveda srečen razplet, kot ga v knjigah s princeskami po pravici pričakujemo, in vabilo na srečanje ob naslednji prigodi, kjer bo šlo spet zares.

Hitro se mi vsili primerjava s Harryjem Potterjem, kjer je šlo prav tako za šolanje, vendar je Harry Poter neprimerljivo bolj dodelan, liki, tako moški kot ženski, tako pozitivni kot  negativni, imajo globino, okolje je bistveno bolj prepričljivo, pripoved (čeprav še zdaleč ne popolna) je spretnejša, dogajanje manj predvidljivo, razpleti presenetljivi …

Serija o princeskah s podnaslovom Tiara klub se mi zdi dokaj površna, nekako tako kot je, posebej v zadnjih letih, žal postalo tudi življenje marsikoga med nami. Otrokom ne more prav veliko ponuditi, a včasih je nekaj minut zabave ob ne posebej posrečeni knjigi še vedno boljše od bolščanja v cinični svet TV poročil. Princesk torej ne priporočam, posebne škode, če le ne bodo ostale edina prebrana serija, pa tudi ne bodo naredile.

Aino Havukainen in Sami Toivonen

Tine in Bine, Nori izumi

Tine in Bine sta mlada izumitelja, ki jima nikoli ne zmanjka idej, med njunimi izdelki lahko najdemo celo izdelovalnik luž in preganjalca bavbavov …

Nori znanstveniki so vedno priljubljeni

V slikanici je predstavljenih 14 izumov, vsak med njimi je zanimiv, zabaven in predstavlja dobro iztočnica za kak pogovor ali idejo za kak projekt. V slikanici ne pričakujmo zgodbe, a to ni moteče, saj je od začetka jasno, kaj ponuja. In to, kar ponuja, tudi dobimo.

Lepo priložnost za druženje staršev in otrok, seveda ob lepemu odmerku smeha in dobre volje. To pa dandanes tudi nekaj šteje, kajne?