Serena Romanelli

Dodo z violino

S tovornjaka pade škatla, v kateri je skrivnosten predmet. Opica Dodo ugotovi, da lahko s svojo najdbo povzroča prav zanimiv hrup …

opica igra kitaro

So opice nadarjene za glasbo?

Zaplet je preprost: opica se nauči igrati violino (naj vas zgornja slika ne zavede, podarjenemu konju, oz. opici pač ne gledamo na zobe, oziroma glasbilo), violina pa se uniči (krokodil brez posluha jo pregrizne). Dodo hoče nadomestiti izgubljeno in nekako pridejo do strica, ki zbira vse mogoče.

Stric ima kopico glasbil, a nobeno ne ustreza, vendar na koncu le najdejo tudi violino. Tako Dodo dobi željeno, druge živali pa se priučijo drugim glasbilom in kmalu sestavijo orkester. Simpatično, a za moj okus preveč preprosto. Občasno zveni tudi rahlo naivno. Učenje glasbil pač ni tako enostavno, sestava orkestra pa še manj. In publika (z izjemo krokodila) se nažiganju mladine sumljivo hitro privadi. Tule je torej kar nekaj priložnosti za konflikte, ki bi zgodbo lahko naredili precej bolj napeto in zabavno, morda celo poučno.

Slikanica po mojem nima kakih posebnih težav v zgradbi, kot na primer tale, a žal ne ponuja ničesar, kar bi za dalj časa ostalo v spominu. Nekaj minut kratkočasenja in nič več, ampak navsezadnje tudi kratkočasje ni tako napak.

Še najboljši del slikanice so vedno všečne ilustracije Hansa de Beera, in če ne zaradi drugega, je že zaradi teh vredno vzeti slikanico o Dodu in violini v roke.

Posted in Vse slikanice | Tagged , , | Komentiraj

Angelika Diem

Čira čara muc

Čarovnica se pripravlja na coprniško tekmovanje, ko izve, da bo letos za osvojitev nagrade treba pokazati najboljšo čarovniško žival.

Njen muc se naenkrat ne zdi posebej zanimiv …

crna macka

Črne mačke so zelo priljubljene med čarovnicami

Čarovnica si poskuša pričarati kako bolj zanimivo žival, kar njenemu mucu seveda ni ravno po godu, a po treh poskusih ugotovi, da so z novimi živalmi prevelike težave in se na tekmovanje odpravi kar z mačkom, ki ga že ima.

Tam seveda zmagata, ker se zdi sodnici maček pač najboljša in najprimernejša žival za čarovnico.

In na tem mestu sicer simpatična, privlačno ilustrirana in domiselno oblikovana zgodbica spodrsne. Več kot pol knjige opazujemo priprave na tekmovanje, pričakovanja so velika, nato pa gospa (kako sploh vemo, da je čarovnica?) med vsemi živalmi vzame muca v naročje in razglasi zmagovalca.

Preveč enostavno.

Dobra zgodba ima napetost, dinamiko, presenečenja, vrhunec, preobrat in zadovoljiv zaključek. Vrhunec bi moral biti opisan kot

BUUUM!

Tule pa ni niti najmanjšega pokca. Tako tudi konec ne more biti zadovoljiv, saj sporočilo: največje zaklade morda že imamo izzveni bolj kot bodi zadovoljen s tem, kar že je in ničesar ne spreminjaj.

Čutite razliko?

Če bi moral muc za svoj naslov in zmago svoje lastnice tudi dejansko kaj prikazati, bi bilo sporočilo bistveno jasnejše in močnejše. Nobenega dvoma ne bi bilo, zakaj je muc najboljši. Nobenega dvoma, da si z lastnico zaslužita nagrado.

Nekaj idej takole iz glave:

- čarovnica odpelje drugo žival, na poti ali samem tekmovanju pa se nekaj zaplete in muc reši situacijo, za kar dobi zasluženo nagrado, ona pa dojame svojo napako in jo popravi,

- odpelje sicer muca, a živali na tekmovanju morajo prikazati copranje, kjer se muc ne izkaže, a zato reši neko težavo (na primer reši coprnico, ki se je zapletla v nek svoj projekt) in namesto pričakovane nagrae na drugačen način izpade zmagovalec,

- čarovnica skupaj z mucem naredi načrt za zmago, pa naj stane, kar hoče, a še pravočasno ugotovita, da za zmago nista pripravljena žrtvovati prav vsega, nekatere reči so v življenju pač pomembnejše od zmagovanja …

No, to je nekaj mojih idej na hitro. Gotovo bi se jih našlo še desetkrat toliko.

Tako pa – brez vrhunca in neprepričljiv razplet. Škoda.

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Andy Cutbill

Največja skrivnost

Deček pozna veliko skrivnost in jezik ga zelo srbi. Toda če jo pove, skrivnost pač ne bo več skrivnost …

fant ima skrivnost

Smo lahko ujetniki svojih skrivnosti?

Slikanica, ki se zelo naslanja na precej stripovsko grafiko, nas popelje skozi celoten proces ukvarjanja s skrivnostjo. Bi jo vseeno komu zaupal? Bi se poskusil zamotiti s kakšno drugo zadevo? Bi se skril pred svetom in tako izognil skušnjavi?

Takole se odpre lepa iztočnica za dober psihološki roman, kar pa seveda ni avtorjev namen. Na koncu sem bil malo razočaran, ker se je odločil za takoimenovani antiklimaks, se pravi, da odgovora na najpomembnejše vprašanje žal ne dobimo.

Firbec mi ni dal miru in moral sem preveriti avtorja. Prihaja iz drugega, bolj slikovitega, a manj poglobljenega žanra, kar marsikaj pojasni. Bolj mu očitno ležijo televizijske reklame in animirani filmi. S tem ni nič narobe, grafično je privlačno (morda za otroško slikanico preveč agresivno, za risanko pa bilo najbrž ravno prav), pripoved se lepo stopnjuje, le konec zgodbice nam namesto pričakovanega AHA! pusti nekoliko kisel nasmeh.

Zato tej zgodbici ne bi mogel dati najvišje ocene. Ker pa je tudi postavljanje pravih vprašanj lahko zelo dragocena izkušnja, knjigo vseeno priporočam. Ne pozabite se o njej tudi pogovoriti!

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Charles Dickens

Božična pesem

Izbral sem času primerno knjigo, ki danes seveda spada med literaturo za otroke in mladino, a je bila že od prvega izida pred več kot sto petdesetimi leti namenjena tudi (celo bolj) odraslim.

Zgodba pripoveduje o skopuhu po imenu Scrooge, ki ga obiščejo duhovi …

Bozicna pesem

Zgodba Božične pesmi (ki je naslovu primerno namesto na poglavja razdeljena na kitice) pripoveduje o lepih spominih, kruti sedanjosti in negotovi preteklosti. Je pripoved o zamujenih priložnostih in resna kritika kapitalističnega sistema, ki na človeka gleda le kot na stroškovno mesto in oviro na poti do višjega dobička.

Je tudi zanimiv avtorski obračun z odnosom do lastnega očeta, ki ga spoznamo skozi Scrooga z dvemi obrazi, kot velikodušnega, priljudnega gospoda in kot zakrknjenga stiskača, ki gleda na božič le kot na dan, ko bi njegovi zaposleni radi prejeli plačo za nedelo.

Dickens je zaradi relativno slabih honorarjev za svoji prejšnji knjigi (pozor – relativno – od pisanja leposlovja je namreč živel in to je v zgodovini uspevalo le redkim posameznikom) Božično pesem (pri nas s podnaslovom v prozi, včasih pa je prevedena kar kot Božična pravljica), to knjigo izdal v samozaložbi, a ob tem plačal kar nekaj davka neizkušenosti, zapletlo se je pri vezavi, izbiri papirja, distribuciji, …

Ko je delo prišlo na ameriški trg, so ga literarni pirati prehiteli in čeprav je dobil tožbo, so preprosto razglasili bankrot in ostal je brez odškodnine, pa zato z zajetnimi sodnimi stroški … Zveni znano? Da, tudi to je kapitalizem, igra za velike fante.

V naslednjih letih je Dickens poskusil pridobljene izkušnje in minimalni dobiček vnovčiti z naslednjimi prav za praznične dni napisanimi deli, ki pa niso niti od daleč dosegli priljubljenosti Božične pesmi (ta seveda ni edino znano delo avtorja Davida Copperfielda, Prigod Oliverja Twista, Male Dorrit, Povesti o dveh mestih, …).

Tako je, čeprav nedvomno najbolj znan romanopisec svojega časa na svetu, v poslovnem svetu še z druge strani spoznal, da življenje ne tepe le izkoriščanih delavcev, ampak zna biti še kako nepošteno tudi do podjetnikov samih. Poleg tega je Dickens, sicer tudi Andersenov ‘prijatelj’, dvigoval prah še s svojim zasebnim življenjem, ampak o tem kdaj drugič in kje drugje.

Božična pesem je na vsak način knjiga, ki jo velja vzeti v roke tako zaradi vsebine, kot zaradi sloga, tako v petek kot svetek. Toplo priporočam!

Posted in Vse knjige | Tagged , , | 2 Komentarjev

nepodpisan

Zmajska kronika

Že podnaslov (izgubljeni dnevnik velikega čarovnika septima Agorija) veliko pove. Zmaji so začeli množično terorizirati prebivalstvo in odprava, ki jo vodi čarovnik, je zadnje upanje človeštva …

zmaj-sveti-jurij

Boj z zmaji je vedno hvalezna tema

Bogato ilustrirana in izjemno atraktivna knjiga je namenjena nekoliko starejši publiki, rekel bi, da mlajšim najstnikom. Napisana je v starinskem slogu, tudi pisava je starinska, v knjigi so zemljevidi, skice zmajev in orožja, vse v prikladnih niansah sepie, strani je veliko, platnice debele, občutek, ki ga dobiš, ko knjigo prvič primeš in prelistaš, je – vau.

Še posebej, če si ljubitelj čaranja, zmajev in vsega v zvezi s Harryjem Potterjem.

Vendarle naj bi bila pomembna tudi vsebina in tu me knjiga najprej malo, nato pa kar precej razočara.

Začne se še obetavno, s kraljem na smrtni postelji, čarodejem na nemogoči misiji, kjer ga spremljata nepredvidljiv prestolonaslednik in slepa potnica, a iz poglavja v poglavje vse skupaj postaja vse bolj medlo in neprepričjivo.

Čarovnik se mora boriti proti zmajem, ki jim je zavladal drug čarovnik, le-tega pa je obsedlo zlo. Bitke z zmaji so spisane po enakem vzorcu, nastopajoči liki so neizkoriščeni, vmes se pojavi izdajalec, a ga takoj ubijejo, čarovnikove domislice so običajno spisane na hitro in opisno, v slogu: ‘potem sem izgovoril čarobne besede in v zmaja poslal kroglo bleščeče energije’ …

Liki so slabo izkoriščeni, dogajanje razvlečeno, končni razplet predvidljiv.

Očitno je, da je bila knjiga narejena z grafiko v prvem planu, in da se z njo ni ukvarjal avtor, ki bi imel prav veliko domišljije. Ne nazadnje je tudi podpisana kar založba: Meiklejohn Graphics, ki slovi po odličnih ilustratorjih s področja fantazijskega žanra, za dobro knjigo pa je po mojem vseeno treba imeti tudi dobro besedilo.

Tole me žal ni navdušilo.

Posted in Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Maurice Sendak

Tja, kjer so zverine doma

Deček je nevljuden do matere in mora za kazen brez večerje v posteljo. Toda v njegovi sobi začne rasti gozd in pustolovščina se s tem šele začne …

maurice-sendak-zverine

Ne pričakujte ljubkih ilustracij!

Ker je tole jubilejna, 125. objava, sem se potrudil izbrati slikanico, ki je nekaj posebnega in Tja, kjer so zverine doma, je vsekakor klasika.

Pripoveduje o dečku, ki se upre avtoriteti in naredi to, kar znajo otroci najbolje – se zabava kljub prepovedi. Sama zgodba je dokaj preprosta, v njej ni kakih posebnih preobratov, izjemno duhovitih domislic ali razvoja likov, a vseeno ob branju lahko uživamo stari in mladi, saj ji poseben čar dajeta ritmična pripoved in še posebej odlične ilustracije.

Prav ilustracije so po izidu dvignile nekaj prahu, saj v knjigi nastopajo zverine, ki so prikazane groteskno, skoraj strašljivo, z okli in čelkani in sploh, se pravi ne ravno v duhu ljubkih – iiiiii, kako je luštkan – ilustracij, ki jih običajno pričakujemo v otroški literaturi.

Sendak je imel s svojimi deli tudi resnejše težave, saj v Kuhinji ponoči na primer prikazuje goloto in ga različni odbori, ki skrbijo za dobrobit nedolžnih otročičev, še vedno poskušajo  cenzurirati.

No, ‘Zverine’ so vseeno verjetno najboljši izdelek avtorja, ki je sodeloval tudi pri Sezamovi ulici in prejel nekaj najuglednejših priznanj, ki so na voljo v svetu literture, od medalje Randolpha Caldecotta, do nagrade H. C. Andersena in nagrade v spomin Astrid Lindgren. Osebno je imel za največje priznanje sporočilo matere nekega dečka, ki mu je nekoč pisal, Sendak pa mu je poslal risbico. Sporočilo je šlo takole: “Našemu fantku je bil vaša slika tako všeč, da jo je pojedel.”

Čeprav se verjetno sodobnemu staršu Sendakove slikanice za otroke ne bodo zdele prav posebno provokativne, velja vseeno za subverzivno osebnost, ki je pomembno pripomogla k razvoju otroške literature, posebej na področju ilustracije. Če vemo, da je šel v življenju skozi številne težke preizkušnje (ateist, Jud in prikrit homoseksualec, smrt številnih svojcev med 2. svetovno vojno, …) njegovo delo razumemo še bolje. Vsekakor toplo priporočam!

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Roald Dahl

Čarovnice

Mnogi čarovnice povezujejo z izmišljenimi zgodbami, a na žalost jih je med nami kar nekaj. Vse po vrsti sovražijo otroke, najdemo jih povsod po svetu in prav vsako leto pripravijo kongres na državni ravni…

carovnica-na-metli

Vse coprnice nosijo klobuke

Roald Dahl je po mojem eden najboljših avtorjev za otroke in mladino. Prvič sem se z njegovim delom spoznal še kot mulček, ko sem slučajno naletel na film Čarli in tovarna čokolade (z Geneom Wilderjem; vem, da je Johnny Depp kasneje tudi snemal isto zadevo, vendar tiste ne poznam) in od takrat sem bil pozoren na to ime.

Še vedno sem in vesel sem, da ga še vedno prevajajo v slovenski jezik, tako knjige, ki so pri nas prvič izšle pred desetletji, kot knjige, ki se pri nas pojavljajo prvič.

Roald Dahl je pisal tudi za odrasle, posebej je blestel v zmesi srhljivke in črnega humorja (morda se bo kdo spomnil nanizanke Nepričakovane zgodbe, oz. Tales of Unexpected) in prav ta kombinacija je Dahlova posebnost, ki izvrstno učinkuje tudi pri njegovi delih za mlajšo publiko. Da ne bo pomote, nisem stoodstotno navdušen nad vsem, kar je napisal, a glede na količino, ki jo je ustvaril, gladko poseka veliko večino avtorjev, ki se dičijo z ne vem kakšnimi nagradami.

Čarovnice so eden Dahlovih vrhunskih izdelkov in vsekakor obvezno branje, ki ga priporočam tako otrokom (nekako od osmega leta naprej), kot odraslim, saj ponuja vse, kar ta avtor najbolje zna: humor, napetost in svojski pogled na življenje. Tudi otroci, ki nad branjem sicer niso navdušeni, so pri tem avtorju pripravljeni narediti izjemo.

Še posebej pa Dahlove knjige priporočam nadobudnim pisateljem, ki se veščine pripovedovanja šele učijo. Dahl je na tem področju velemojster, njegov besedni zaklad širok in izviren, pripoved teče gladko, dogajanje se odvija logično, branje njegovih zgodb je pravi užitek in le želimo si lahko, da bi v literarnem svetu srečali čim več takih.

Ker se ravno približuje Noč čarovnic, pa morda še tale povezava:

http://www.pravljice.org/pravljice/o-pravljicah/carovnice

Če lahko povzamem: Dahlove Čarovnice toplo priporočam!

Posted in Vse knjige | Tagged , | Komentiraj