Burny Bos

Družina Krtkovih (Držite se na smeh!)

Šest kratkih zgodbic o družini krtov, ki se jim primeri vse mogoče.

krt-slika

Ker nima smisla, da grem v analizo vsake posamezne zgodbe, bi rad le poudaril tri bistvene točke:

1. Zgodbice so simpatične in zelo duhovite, ena mi je bila še posebej všeč, toplo jih priporočam bralcem začetnikom, ki se znajo že sami prebiti skozi besedilo. Nagrajeni bodo.

2. Če bi že iskal kako zamero, bi vsekakor poudaril dandanes tako pogosto površnost avtorjev, ki za svoje glavne like v zgodbicah vzamejo živalice, ki so seveda ljubke, simpatične in še uniseks (komercialnega vidika nikar ne zanemarjajmo), a nato niti približno ne izkoristijo potenciala, ki ga živalica (v tem primeru gre za krta) s seboj prinaša. Če pričakujete, da se bo kaj pomembnega dogajalo pod zemljo, da bo izjemen tip nadomeščal ostale čute, in da bodo na jedilniku gore deževnikov, se motite. Ampak širokega duha povprečnega potrošnika to pač ne moti.

Zato kar sam dodajam šalo o krtih:

Zakaj gre krt pod zemljo 200 km na uro?

Ker tam ni zračnega upora!

He, he.

3. Nadaljevanje. Knjigica je v izvirniku izšla 1994 in že nslednje leto sta ji sledili še dve z istimi liki, pri nas pa so vse tri izšle med 1998 in 2001 (ob zgoraj zapisani še Dihur v prtljažniku in Vse najboljše!), a kaže, da je avtorju hitro zmanjkalo goriva, saj je že druga knjiga manj posrečena, pri tretji pa že kar težko najdemo kakšen omembe vreden hec.

Očitno je Burny Bos (s pravim imenom Bernard Gerrit Bos) po izletu v otroško literaturo (zanimajo ga tudi različne druge oblike umetniškega ustvarjanja) svoje talente raje preusmeril drugam. Že vrsto let namreč uspešno deluje na področju filma.

No, zdaj veste – Krtkovi so prav solidno čtivo, a za konkretno nadaljevanko je žal zmanjkalo idej in verjetno tudi volje.

Posted in Razno | Tagged | Komentiraj

Jacques Duquennoy

Strahci na večerji

Strahec Gašper na večerjo povabi šest kolegov, ki sicer očitno strašijo na drugih gradovih. Že ko jim postreže z aperitivom, je jasno, da bodo posledice nepredvidljive.

Strahci niso vedno beli in nakor ne vedno strašni

Strahci niso vedno beli in nikor ne vedno strašni

Zaplet je preprost, a duhovit. Gašper svojim gostom streže z različnimi pijačami in jedmi, le-ti pa ob tem spreminjajo barvo in tudi obliko. Vsaka stran prinaša novo domislico, vsaka je nadgradnja prejšnje in po svoje novo presenečenje, tako da bralec / poslušalec vsakič dobi pričakovano zadovoljstvo.

V podrobnosti ne bom šel, ker obnova ni bila nikoli moj namen, ima pa pripoved kljub svoji preprosti zasnovi in izpeljavi rep in glavo, kar ob podobnih idejah žal ni vedno slučaj.

Kdor redno bere ta blog, dobro ve, da v slikanicah in knjigah za otroke iščem predvsem zgodbe, razvoj likov, konflikte,  v tej slikanici pa praktično ničesar od tega ni, oziroma je prisotno le v zelo mili obliki. Kljub temu slikanica o strahcih nikakor ne razočara in ne postane dolgočasna kot toliko drugih sodobnih izdelkov za otroke.

Avtor in ilustrator je imel očitno precej enostavnejše cilje, ki so usmerjeni bolj v simpatično kratkočasno zabavo in morda še v odpravo strahu pred neznanim, ob tem pa je ustvaril zelo dobro knjižico, ki jo bodo najmlajši z veseljem večkrat vzeli v ročice.

Če bi torej radi otrokom približali svet nadnaravnega na nestrašljiv, celo zabaven, pa seveda tudi izviren način, je to kar pravšnja slikanica, ki jo brez pomislkov priporočim v branje in kratek čas.

Posted in Vse slikanice | Tagged , , , | Komentiraj

Cave, Kathryn

Drugačen

On je drugačen, zato se z njim ne igrajo, ne pogovarjajo, ne jedo, … Ko nekega dne pri njem potrka Čuden, ga Drugačen sprva zavrne, saj je, no, …, preveč čuden, … Toda, ko se pogleda v ogledalo …

drugacen-otrok

Slikanica Drugačen je dobila nagrado UNESCA za spodbujanje strpnosti. Ima tudi Zlato hruško. Krasijo jo ljubke, navihane ilustracije in kopica drobnih humornih domislic. Očitno imamo opravka s knjigo za otroke težkega kalibra.

Otrokom na preprost in jasen način pokaže, da smo ljudje različni, da je vsak od nas lahko postavljen v vlogo Drugačnega ali Čudnega ali koga od tistih, ki Drugačnega in Čudnega ne sprejemajo.

Ampak. Ja, spet bom tečen.

Kljub vsem pozitivnim lastnostim slikanice o drugačnosti, moram dodati, da knjigi manjka nekaj bistvenega. To je lik, ki bi se malo bolj razvijal, preden bi se razvil v to, kar se na koncu razvije – v osebnost, ki začuti težave drugega.

Čeprav lik Drugačnega spoznamo v različnih situacijah, ki so prikazane na nevsiljiv, občasno celo komičen način, o njem vseeno izvemo premalo, da bi lahko zares zadihali z njim. Njegov preskok iz nestrpnega v razumevajočega je prelahek, premalo prepričljiv, vanj je vloženo premalo truda, da bi ga bralci zares vzeli za svojega, da bi ga začutili, kot lahko začutijo kak drug literarni lik.

Zaradi te pomanjkljivosti bo ta sicer dobra slikanica, ki jo mirne duše priporočim v branje, čez nekaj let utonila v pozabo, Medvedek Pu in Pika Nogavička, ali, če hočete, Oliver Twist in Pepelka, pa ne bodo. Če hočemo otroke učiti o strpnosti, jim povedati kaj je prav in kaj ne, je to odlična slikanica.

Če pa hočemo pokazati, kaj je strpnost, jim pokazati, kaj je strpnost, ji manjka globine. Če bose kje zasledili izraz, da je nekaj preveč papirnato, preveč dvodimenzionalno, je slikanica Drugačen po mojem kar lep primer za takšno zgodbo. Dobro čtivo, a vseeno ne vrhunsko.

Evo, sem rekel, da bom tečen.

Posted in Vse slikanice | Tagged | Komentiraj

Quentin Blake

Benjamin

Očka in mamica naročita otročička in dobita nenavadno žival. Čez nekaj časa se ta spremeni v drugo zverino. In spet …

trol-slika

Quentin Blake je seveda precej bolj znan kot ilustrator, posebej je zaslovel z deli Roalda Dahla. Tokrat ga spoznamo kot avtorja in ilustratorja nenavadne slikanice, ki na izviren in šaljiv način predstavi ključne točke v človekovem odraščanju, življenjskem krogu, ob katerem se ne le nasmejimo, ampak tudi zamislimo.

Redni bralci že poznajo moje nenehno ponavljanje zahtev, ki jih imam ob vsaki slikanici ali knjigi za otroke: zanimiv lik, lik se mora razvijati, imeti motivacijo, premagovati ovire, hočem tudi zaplet in razplet, pa kakšno presenečenje, …

No, ta slikanica nekatere od teh pogojev izpolnjuje več kot odlično, druge le delno, tretjih pa sploh ne. Manjka ji, recimo, zgodba, kar je pogosta težava takoimenovanih avtorskih slikanic, ki so nastale, ker večina avtorjev ne zna dovolj dobro risati, se pravi, da je ilustrator za nastanek slikanice nujno potreben strošek, za ilustratorje pa se zdi, da znajo vendar zgodbo povedati v glavnem kar s sliko in potrebujejo le malo dodatnih besed, in lahko pri honorarju za avtorja vsaj malce prihranimo.

Za zgodbo v današnjem primeru je besed vseeno malce premalo, sicer pa se mi zdi, da gospod Blake niti ni imel namena ustvariti nesmrtne mostrovine, ampak se je ob svojem delu predvsem zabaval. (In tega mu nikakor ne gre zameriti.)

Toda na koncu gre vedno za zgodbo. Če je prava, bomo knjigo spet in spet vzeli s police, jo priporočili prijateljem, prenesli na svoje potomce, … Tega tukaj žal ni, torej slikanice ne morem uvrstiti pod obvezno branje.

Po drugi plati pa je tako simpatična, lahkotna in duhovita, da jo vsakomur vseeno toplo priporočam.

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Lewis Carroll

Alica v Čudežni deželi

Nekega vročega popoldneva Alica napol spe na vrtu ugleda zajčka, ki teče mimo nje. Zajček je niti ne preseneti, čudno se ji le zdi, da pogleduje na žepno uro in pri tem nenehno godrnjal …

alica v čudežni deželi

Alica v Čudežni deželi je ena izmed klasik literature za otroke, čeprav je pravzaprav težko najti otroka, ki bi mu bila takšna zgodba zares pisana na kožo.

Za starejše je verjetno zaplet preveč enostaven, premalo je drame in konfliktov, pa tudi liki niso ravno takšni, s katerimi bi se bilo lahko istovetiti (celo Alice, s katero sicer ni težko deliti čudenja, se obnaša precej drugače, kot današnji najstniki).

Mlajšim otrokom se verjetno besedne in logične igre, s katerimi je besedilo prepleteno, po drugi plati najbrž zdijo preveč zapletene in dogajanje je, hm, preveč odpuljeno.

Je to torej bolj zgodba za odrasle?

Alico je napisal matematik Charles Lutwedge Dodgeson kot darilo družinski prijateljici Alice Liddell in sprva ni bila namenjena širši javnosti. Toda ob vzpodbudi prijateljev in z odličnimi ilustracijami Johna Tenniela (za tola objavo sem sicer dal prednost ilustraciji Elenore Plaisted Abbot) je knjiga kmalu dobila kulten status.

Ilustratorji si še danes, ko avtor že davno ni več živ, da bi lahko tečnaril ob vsaki malenkosti, štejejo v posebno čast, če dobijo Alico v delo, zgodba (skupaj z nadaljevanjem) pa si je navkljub težavam pri umeščanju v otroške žanre, uspela priboriti posebno mesto na policah.

Fantastična pripoved je navdihnila stotine umetnikov, mnogi mladi bralci, ki se jih ob prvem branju skoraj ni dotaknila, pa poročajo, da se je na težko razložljiv način zapisal v podzavest in šele leta kasnej v vsem svojem sijaju priplavala na površje s posameznimi prizori, sličicami, odlomki, drobtinicami – dovolj, da so jo kasneje, kot precej bolj dozoreli bralci, spet vzeli v roke.

To dvoje (da imaš posebno mesto, in da te večkrat vzamejo v roke), je vsekakor dovolj, da knjigo lahko toplo priporočim. Morda ne bo šlo za ljubezen na prvi pogled, a Alica v Čudežni deželi je brez ugovora obvezno branje.

Posted in Vse knjige | Tagged | Komentiraj

Luise Holthausen

Kamenček želja za Lili

Deklica Lili preživi dan na sankanju z očkom. Večer kar prehitro pride in Lili ga zaman poskuša prepričati k še eni vožnji. Tedaj najde nenavaden, svetlikajoč kamenček.

oko pomezikne

Slikanica takoj pade v oči, ker ima v platnico vdelan svetlikajoč kamenček. Čeprav še predobro vem, da knjige ne smem soditi po platnicah, se ji nisem mogel upreti in seveda sem jo moral tudi prebrati.

Zgodbica o deklici, ki se boji sankati sama, zato ostane popoldne na domačem dvorišču, kjer naredi snežaka, ta pa s pomočjo čudežnega kamenčka (Lili ga uporabi kot snežakovo oko) oživi in ji vlije poguma, je po svoje čisto simpatična, a na koncu bralca vseeno težko zadovolji.

Čeprav je vse skupaj solidno napisano in tudi ilustrirano, bi kot bralec rad vseeno malo več izvedel o nastopajočih, še posebej o Lili. Zakaj ne gre na sankanje s prijatelji? Je od njih mlajša, ali ima za seboj kakšno slabo izkušnjo? Zakaj je tako odvisna od očka? In kje je mama?

Vem, velikim duhovom se to zdijo malenkosti, a prostora za odgovore na zgornja vprašanja je v knjigi dovolj in avtorica sicer ni skoparila z besedami. Ne bi morda vendarle malce več pozornosti namenila osebam in odnosom med njimi? Dejansko mi ni jasno, ali je slikanica namenjena mlajši publiki, pa je za njih mord amalo preveč gostobesedna, ali starejši publiki, pa jim malce premalo pove.

Če takšno sodobno zgodbico primerjamo z drugimi sodobnimi zgodbicami, recimo z Deželo velike tovarne besed, se hitro pokažejo vse površnosti in nedomišljenosti, saj je pripoved preveč enodimenzionalna in v nekem trenutku (ko se deklica malo sanka s prijatelji in malo z oživelim snežakom) tudi nelogična.

Če pa jo, na primer, primerjam s klasično pravljico, kot je na primer Sneguljčica, mi sploh zmanjka mitologije, ali, če hočete, čarovnije, ki bi nekje v ozadju vsemu skupaj dala globino, zaradi katere si zgodbe zapomnimo, ali pa si jih ne.

To si bomo zapomnili predvsem po platnici.

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Beatrix Potter

Izbrane povesti Petra Zajca

Peter je navihan zajček, ki nadve rad napravi natanko tisto, kar mu mami prepove. Do vrta gospoda Gregorja pa ima še prav poseben odnos …

peter-zajec-beatrix-potter

Beatrix Potter ima prav posebno mesto v literaturi za otroke. Prevedena je v vse svetovne jezike, naklade njenih knjig se merijo v milijonih, njeni liki pa so med najprepoznavnejšimi. Kot velika ljubiteljica narave in amaterska znanstvenica je živali dobro poznala in znala uspešno združiti lastnosti pravih živih bitij z izmišljenimi liki.

Peter Zajec je njen prvenec v svetu literature in v zvezi z njim je bilo kar nekaj zapletov, od zavrnitev pri založnikih, do napake pri registraciji avtorskega dela, celo ljubezenska zgodba je bila vmes, a kar nas v tem trenutku najbrž najbolj zanima, je primernost knjig Beatrix Potter za sodobnega otroka.

V zgodbicah (štiri so) tokrat predstavljene  knjige namreč najdemo prizore, ki se jim tipična sodobna slikanica najraje izogne. Za neprevidnega zajca izvemo, da ga je gospa Gregorjeva vtkanila v pito, neubogljiv zajček je našeškan, na več mestih smo priča pretepanju in kar naprej je prisotna neka grožnja (največkrat, da bo nekdo nekoga pojedel). Za povrh še spoznamo dedka, ki je tako nemaren, da mu pred nosom ukradejo mladiče, ki naj bi jih čuval.

Če povem kar na kratko: da, takšna knjiga se mi zdi primerna, prav tako, kot se mi zdi primerna Rdeča kapica (tista ‘prava,’ kjer volk poje deklico in njeno babico, nato pa ju lovec reši in skupaj napolnijo volku trebuh s kamni, ne razredčena različica, kjer so vsi prijatelji). Razlog je preprost. Literatura, pa če imamo opravka s skrajnim relizmom, ali najbolj čudaškimi sanjarijami, je vedno odraz resničnega življenja. Tako velja vsaj za dobro literaturo.

Ker življenje je pač polno prizorov, ki so načeloma za otroke neprimerni. Neprevidnost in nagajivost imata lahko daljnosežne, celo usodne posledice, za vsakim ovinkom se lahko skriva kaj nevarnega, ljudje po vseh tisočletjih civilizacije svoje spore še vedno rešujemo s pretepanjem … Da, tudi odrasli. Pravzaprav predvsem odrasli! In vsi stari starši pač iz takšnih ali drugačnih razlogov niso primerni za varuške človeških mladičev. Marsikateri še svoje mačke ne zna nadzirati.

Ne trdim, da bi morali v literaturi otroke nenehno strašiti in opozarjati, niti ne trdim, da bi se morali pretirano ukvarjati s kaznovanjem, tako tistim, ki ga prinašajo nepremišljena dejanja, kot tistim, ki ga morajo odgovorni starši uporabiti pri vzgoji svojih otrok. Vendar vsega tega niti ni treba skrivati. Knjižne police so polne ljubkih pisanih knjižic, kjer nastopajoči vse morebitne konflikte rešijo z lepo besedo, avtorji pa se konfliktnim situacijam vse bolj in bolj celo poskušajo povsem izogniti.

Zato je takšno delo, kot ga je za seboj pustila gospa Beatrix Potter, seveda toliko bolj dragoceno. Realne, a vendar estetstko dodelane prizore nadgrajuje z ljubkimi, pa spet ne osladnimi ilustracijami in vse skupaj zabeli še s svojskim humorjem, ki ga vedno navdušeno pozdravljam. Na žalost številnih staršev moram dodati, da takšne slikanice zahtevajo nekaj odgovornosti tudi od njih, saj morajo biti sposobni oceniti, kdaj (ne če) in kako naj otrok Petra Zajca in njegove prijatelje spozna.

Prigode Petra Zajca in ostala dela Beatrix Potter seveda toplo priporočam v branje.

Posted in Vse slikanice | Tagged , , | Komentiraj