James Matthew Barrie

Peter Pan

Lahko bi bil še natančnejši: Peter Pan v Kensingtonskem parku je ena in Peter in Wendy druga knjiga, obe seveda z istim junakom v glavni vlogi. Pravzaprav je na voljo prava serija dogodivščin s Petrom Panom, a žal večina ostane le pri Disneyevi različici, ki je sicer zabavna in hudomušna, ni pa ravno zvesta izvirniku …

Peter Pan v upodobitvi Arthurja Rackhama

Peter Pan je knjiga o odraščanju, vendar ni ravno knjiga za otroke. Je zabavna, prismuknjena in kar napeta, pa vendar za današnje razmere malce staromodna. Da bi jo lahko starši brali otrokom v naročju, si težko predstavljam, pa čeprav so pustolovščine Petra Pana in druščine, še posebej v knjigi z Wendy, nadvse očarljive in v dogajanju ne manjka humorja in prav posebne življenjske modrosti.

Toda če hočemo o te knjige zares kaj odnesti, jo velja brati malce kasneje, rekel bi po desetem letu in potem še večkrat, morda vsakih pet ali deset let, vsaj do konca krize srednjih let. Knjiga o Petru Panu je namreč knjiga o odgovornosti, obljubah in zamujenih priložnostih, se pravi o rečeh, ki jih pač ponujajo malce zahtevnejša dela.

Kdor si lahko vzame pol urice za branje življenjepisa avtorja (JM Barrie), bo lik Petra Pana in njegovo filozofijo precej bolje razumel in tudi v knjigah bolj užival in se morda ob tem celo kaj malega naučil. Avtobiografski elementi so več kot očitni.

Po mojem izvrstna knjiga (no, dve knjigi, oziroma knjiga z dvemi samostojnimi zgodbami) in skoraj obvezno branje, a ob pravem času in kraju. Toplo priporočam.

Jeanne Willis

Princ razvajeni

Razvajeni princ se od jutra do večera pritožuje. Zanj ni nič dovolj dobro, zanimivo, zabavno. Nekega dne se služinčad odloči spakirati in ga prepustiti samemu sebi …

Vsak deček je po svoje Razvajeni princ

Razvajeni princ presenečen ugotovi, da zna sam vstati, so obleči, celo zavezati čevlje s pentljo in se zabavati. Tudi za kosilo poskrbi sam! Kralj in kraljica, oba preveč zaposlena z vladanjem, ga lahko zvečer le še pohvalita.

Hudomušna slikanica na slikovit način prikaže, da je najboljše zdravilo za razvajenost prevzemanje odgovornosti. Ko princa ‘potisnejo v vodo’, kaj hitro splava in vse se dobro konča.

Lahko to slikanico priporočim?

Da, zgodba je jasna, zabavna in posebej moram omeniti izvrstne ilustracije odličnega Tonya Rossa, pri nas verjetno najbolj znanega po ilustracijah Groznega Gašperja. Če jo preberemo, naš čas ne bo vržen stran.

Toda moram tudi malo ponergati:

1. Zgodbe skoraj ni, v prvem delu gre zgolj za naštevanje sicer zabavnih, pa vendarle ne posebej globokih domislic, s katerimi princ dokazuje svojo razvajenost, v drugem pa ugotavljamo, da je sposoben poskrbeti zase in se ob tem celo zabavati. Kdor pričakuje razvoj likov, presenetljive preobrate in podobne elemente, ki zgodbo naredijo vredno pomnjenja, bo tule razočaran.

2. Prehodi so za moj okus preveč gladki in enostavni. Služinčad spakira in gre, nobene zaostritve odnosov, nobenega stopnjevanja, z njihove strani pravzaprav skoraj ni reakcije. To jih naredi enodimenzionalne, ‘papirnate’ in nepomembne. Še bolj me razočara prehod, ki se zgodi princu. Zjutraj se zbudi, vse je proti njegovim pričakovanjem, nihče mu ne pomaga, ona pa je kar takoj – zadovoljen. Pričakoval bi, da se mu bo vsaj ob kakšnem vsakdanjem opravku malo zataknilo. Priložnosti za to je dovolj.

3. Dinamika zgodbe. Pri naštevanju se hitro zgodi, da postane sledenje zgodbi dolgočasno. To je eden od razlogov, da nenehno gonim tisto o moči pravljičnih števil, še posebej trojke.  Če bi bilo dogodkov pred in za ključnim preobratom (princ ostane sam) manj (na primer po trije) in bi bili bolj dodelani, bi zgodba dobila globino in bi lahko postala zares dobra. Tako pa je zgolj solidna.

No, vsega pač ne moremo imeti.

Debi Gliori

Pingvinčkova pošta

Pingvinček nestrpno pričakuje bratca, a ta kar nekako noče iz jajca. No, delo, ki ga opravlja pingvinova družina (raznašanje pošte) je vseeno treba opraviti.

Pingvini so simpatični

Sledi pričakovano zaporedje dogodkov:

- pingvinček raznaša pošto različnim naslovnikom

- vsak od naslovnikov ga vpraša, kako je z jajcem, in vsakemu pove, da je še vedno jajce

- iz jajca pride pingvinčkov bratec

V zgodbi je kar nekaj pomanjkljivosti. Seveda je domišljija zaželjena, a raznašanje vsakega paketa posebej ni v skladu z običajno poštno prakso. Da so nekateri naslovniki na severnem in drugi na južnem tečaju, je prav tako malce skregano z geogafijo in razporeditvijo živali v naravi.

Vem, pravljice imajo svojo notranjo logiko, a ta logika je logična. Logika v tej slikanici pa ni.

Takšno pisanje se mi zdi vedno podcenjevalno do otrok, ki jim je namenjeno. In do njihovih staršev, ki jim knjige kupujejo in berejo.

Na srečo se najdejo tudi simpatične domislice, na primer v imenu naslovov ali pri obisku zvezde Severnice, a v knjigici brez vsake napetosti, z liki, ki pridejo in gredo, pa se jih čez pet minut niti ne spomnimo več, to ni dovolj za priporočilo.

Pet minut kratkočasnega branja in prav nič več. Tudi teh pet minut bi se dalo bolje porabiti.

Ian Whybrow

Gregor in dinozavri

Da, verjeli ali ne, Gregor in dinozavri, večini bolj znani v obliki risane serije, je tudi naslov slikanice za otroke. Babica pospravlja podstrešje, s seboj vzame vnučka Gregorja in on odkrije staro škatlo …

Gregor v škatli odkrije dinozavre, jih očisti, preloži v vedro (ker se v vedru počutijo bolje, kot v škatli) in potem z njimi preživi vsak trenutek.

Dinozavrov se loti presenetljivo resno. V knjižnici poišče n jihova imena in dinozavri se na njegove klice zares odzivajo. Zgodbica je proprosta, simpatična in zelo učinkovita.

Za moj okus ima malo premalo konfliktov, vendar je to pač stvar mojega okusa. Če iščemo spodobno zgodbo z repom in glavo, v kateri je vtkane kar nekaj življenjske modrosti, če iščemo svež pristop k stokrat prežvečeni temi o prijateljstvu in predanosti, potem je slikanica Gregor in dinozavri kot nalašč ta to.

Zgoraj sem pripravil povezavo do risanke v angleškem jeziku (na isti strani so tudi povezave do drugih epizod Gregorja, v izvirniku Harryja,  in dinozavrov), tule pa je še osebna avtorjeva stran z blogom in dodatnimi informacijami.

Janet Bingham

Noč, dan, kdo je zaspan?

Mala račka zvečer težko zaspi, ker se boji teme. Pojavi se prijazna sovica, ki jo uspava s pesmico in zjutraj se ptičici spoprijateljita …

Slikanice o prijateljstvih med živalicami so vedno priljubljene

Hja, še ena v dolgi vrsti na hitro spisanih zgodbic, ki, če si le vzamemo minutko za premislek, ni vredna, da bi jo v roke dobili naši otroci. Bom naštel le tri razloge:

1. Živalici se na kar preveč na hitro in zlahka spoprijateljita, kar je mogoče prevesti tudi kot: ‘lej, neznanec je prišel mimo, gotovo ima samo dobre namene’. V tem svetu bi bil s takšnimi sporočili malo previdnejši.

2. Stereotipi in nelogičnosti. Da račka spi ponoči in sova podnevi, se z dejanskim stanjem v naravi ujema le delno (veliko sov je podnevi prav lepo aktivnih), da je luno mogoče videti le ponoči, tudi ni res, da pa se ptički, dokler se ne naučijo letenja (mimogrede, kje so starši obeh nastopajočih junakov, ptice so vendar znane kot zelo zaščitniške do svojih mladičev?), preprosto sprehajajo naokrog, je le malo prehuda. Če je avtorica že izbrala raco, zakaj ne vpelje in izkoristi tudi elementa, po katerem so race najbolj znane – vode?

3. Brez enega samega konflikta. V celi zgodbi se pravzaprav nič ne zgodi. Vsi so prijazni, vsi so dolgočasni, zgodbe preprosto ni.

Lahko bi bil še bolj tečen in bi se obregnil še ob oblikovanje (ozke črke na temno modrem ozadju) in še marsikaj, ampak ne bom. Ta knjiga pač ni uspela, nezahtevnim potrošnikom pa bo morda celo všeč (saj so risbice vendar takooo ljubke …). Drugim pa bi morda priporočil kaj boljšega.

Smo res že vsi pozabili na Rdečo kapico? Bi bila tudi pravljica o Rdeči kapici tako znana in priljubljena, če bi deklica na poti srečala prijaznega kužka, ki bi jo med pesmijo pospremil do babice, kjer bi potem vsi skupaj pomalicali potico in vitaminski napitek?

Ops, saj res. Če dobro premislim, so na tržišču tudi takšne Rdeče kapice, očitno tudi za takšne obstaja publika.

Vsak po svoje.

Miriam Monnier

Jaz sem jaz

Deklica je premajhna za (vstavi), a prevelika za (vstavi). Zato je vse bolj v dvomih. Seveda bi bila rada dovolj velika, da bi lahko (vstavi), a vseeno bi rada ostala majhna, da bi še vedno lahko (vstavi). Takole nekako je zastavljena slikanica, ki nagovarja tako malčke, kot njihove starše.

Čeprav je zgodbica preprosta, kar velja tudi za ilustracije v slikanici, se v njej skriva presenetljiva globina. Sprašuje se namreč le zato, da ugotovimo, kaj je zares pomembno. Ne tisto, česar nimamo, niti ne tisto, kar bi anm rad vsilil kdo drug, ampak je predvsem pomembno, da se naučimo ceniti to, kar smo, to kar imamo.

Morda ne ravno v duhu potrošniške družbe, a nikjer ne piše, da je potrošnitvo največ, kar je človeštvo sposobno doseči.

Mislim, da slikanica Miriam Monnier prinaša pravo sporočilo, zato jo, čeprav konec ni ravno po mojem okusu, priporočam. Otrokom in njihovim staršem. Lahko tudi več kot enkrat.

Marie-Louise Gay

Zarja, kraljična snega

Deček Samo prvič vidi sneg. Njegova starejša sestra Zarja ga popelje v svet snežnih radosti.

Prvi sneg poraja pri otroku kopico vprasanj

Otroka se podita skozi zasneženo pokrajino in se vmes nenehno šalita. Samo je previdnejši, vse o snegu bi rad izvedel vnaprej, njegova vprašanja so že kar znanstvena, čeprav še vedno tipično otroška. Zarja mu daje zafrkljive, navihane odgovore, med katerimi je nekaj resnice in še več smeha.

To je knjigica o vprašanjih, ki se postavljajo in nanje lahko odgovarjamo tako ali drugače, o trenutkih, ki jih lahko izkoristimo tako ali drugače. Ker pravzaprav drugega niti nimamo. Trenutke, sončne ali zasnežene, sami ali v družbi.

Simpatična, prijetna slikanica za lenobno oblačno popoldne.