Quentin Blake

Benjamin

Očka in mamica naročita otročička in dobita nenavadno žival. Čez nekaj časa se ta spremeni v drugo zverino. In spet …

trol-slika

Quentin Blake je seveda precej bolj znan kot ilustrator, posebej je zaslovel z deli Roalda Dahla. Tokrat ga spoznamo kot avtorja in ilustratorja nenavadne slikanice, ki na izviren in šaljiv način predstavi ključne točke v človekovem odraščanju, življenjskem krogu, ob katerem se ne le nasmejimo, ampak tudi zamislimo.

Redni bralci že poznajo moje nenehno ponavljanje zahtev, ki jih imam ob vsaki slikanici ali knjigi za otroke: zanimiv lik, lik se mora razvijati, imeti motivacijo, premagovati ovire, hočem tudi zaplet in razplet, pa kakšno presenečenje, …

No, ta slikanica nekatere od teh pogojev izpolnjuje več kot odlično, druge le delno, tretjih pa sploh ne. Manjka ji, recimo, zgodba, kar je pogosta težava takoimenovanih avtorskih slikanic, ki so nastale, ker večina avtorjev ne zna dovolj dobro risati, se pravi, da je ilustrator za nastanek slikanice nujno potreben strošek, za ilustratorje pa se zdi, da znajo vendar zgodbo povedati v glavnem kar s sliko in potrebujejo le malo dodatnih besed, in lahko pri honorarju za avtorja vsaj malce prihranimo.

Za zgodbo v današnjem primeru je besed vseeno malce premalo, sicer pa se mi zdi, da gospod Blake niti ni imel namena ustvariti nesmrtne mostrovine, ampak se je ob svojem delu predvsem zabaval. (In tega mu nikakor ne gre zameriti.)

Toda na koncu gre vedno za zgodbo. Če je prava, bomo knjigo spet in spet vzeli s police, jo priporočili prijateljem, prenesli na svoje potomce, … Tega tukaj žal ni, torej slikanice ne morem uvrstiti pod obvezno branje.

Po drugi plati pa je tako simpatična, lahkotna in duhovita, da jo vsakomur vseeno toplo priporočam.

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Lewis Carroll

Alica v Čudežni deželi

Nekega vročega popoldneva Alica napol spe na vrtu ugleda zajčka, ki teče mimo nje. Zajček je niti ne preseneti, čudno se ji le zdi, da pogleduje na žepno uro in pri tem nenehno godrnjal …

alica v čudežni deželi

Alica v Čudežni deželi je ena izmed klasik literature za otroke, čeprav je pravzaprav težko najti otroka, ki bi mu bila takšna zgodba zares pisana na kožo.

Za starejše je verjetno zaplet preveč enostaven, premalo je drame in konfliktov, pa tudi liki niso ravno takšni, s katerimi bi se bilo lahko istovetiti (celo Alice, s katero sicer ni težko deliti čudenja, se obnaša precej drugače, kot današnji najstniki).

Mlajšim otrokom se verjetno besedne in logične igre, s katerimi je besedilo prepleteno, po drugi plati najbrž zdijo preveč zapletene in dogajanje je, hm, preveč odpuljeno.

Je to torej bolj zgodba za odrasle?

Alico je napisal matematik Charles Lutwedge Dodgeson kot darilo družinski prijateljici Alice Liddell in sprva ni bila namenjena širši javnosti. Toda ob vzpodbudi prijateljev in z odličnimi ilustracijami Johna Tenniela (za tola objavo sem sicer dal prednost ilustraciji Elenore Plaisted Abbot) je knjiga kmalu dobila kulten status.

Ilustratorji si še danes, ko avtor že davno ni več živ, da bi lahko tečnaril ob vsaki malenkosti, štejejo v posebno čast, če dobijo Alico v delo, zgodba (skupaj z nadaljevanjem) pa si je navkljub težavam pri umeščanju v otroške žanre, uspela priboriti posebno mesto na policah.

Fantastična pripoved je navdihnila stotine umetnikov, mnogi mladi bralci, ki se jih ob prvem branju skoraj ni dotaknila, pa poročajo, da se je na težko razložljiv način zapisal v podzavest in šele leta kasnej v vsem svojem sijaju priplavala na površje s posameznimi prizori, sličicami, odlomki, drobtinicami – dovolj, da so jo kasneje, kot precej bolj dozoreli bralci, spet vzeli v roke.

To dvoje (da imaš posebno mesto, in da te večkrat vzamejo v roke), je vsekakor dovolj, da knjigo lahko toplo priporočim. Morda ne bo šlo za ljubezen na prvi pogled, a Alica v Čudežni deželi je brez ugovora obvezno branje.

Posted in Vse knjige | Tagged | Komentiraj

Luise Holthausen

Kamenček želja za Lili

Deklica Lili preživi dan na sankanju z očkom. Večer kar prehitro pride in Lili ga zaman poskuša prepričati k še eni vožnji. Tedaj najde nenavaden, svetlikajoč kamenček.

oko pomezikne

Slikanica takoj pade v oči, ker ima v platnico vdelan svetlikajoč kamenček. Čeprav še predobro vem, da knjige ne smem soditi po platnicah, se ji nisem mogel upreti in seveda sem jo moral tudi prebrati.

Zgodbica o deklici, ki se boji sankati sama, zato ostane popoldne na domačem dvorišču, kjer naredi snežaka, ta pa s pomočjo čudežnega kamenčka (Lili ga uporabi kot snežakovo oko) oživi in ji vlije poguma, je po svoje čisto simpatična, a na koncu bralca vseeno težko zadovolji.

Čeprav je vse skupaj solidno napisano in tudi ilustrirano, bi kot bralec rad vseeno malo več izvedel o nastopajočih, še posebej o Lili. Zakaj ne gre na sankanje s prijatelji? Je od njih mlajša, ali ima za seboj kakšno slabo izkušnjo? Zakaj je tako odvisna od očka? In kje je mama?

Vem, velikim duhovom se to zdijo malenkosti, a prostora za odgovore na zgornja vprašanja je v knjigi dovolj in avtorica sicer ni skoparila z besedami. Ne bi morda vendarle malce več pozornosti namenila osebam in odnosom med njimi? Dejansko mi ni jasno, ali je slikanica namenjena mlajši publiki, pa je za njih mord amalo preveč gostobesedna, ali starejši publiki, pa jim malce premalo pove.

Če takšno sodobno zgodbico primerjamo z drugimi sodobnimi zgodbicami, recimo z Deželo velike tovarne besed, se hitro pokažejo vse površnosti in nedomišljenosti, saj je pripoved preveč enodimenzionalna in v nekem trenutku (ko se deklica malo sanka s prijatelji in malo z oživelim snežakom) tudi nelogična.

Če pa jo, na primer, primerjam s klasično pravljico, kot je na primer Sneguljčica, mi sploh zmanjka mitologije, ali, če hočete, čarovnije, ki bi nekje v ozadju vsemu skupaj dala globino, zaradi katere si zgodbe zapomnimo, ali pa si jih ne.

To si bomo zapomnili predvsem po platnici.

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Beatrix Potter

Izbrane povesti Petra Zajca

Peter je navihan zajček, ki nadve rad napravi natanko tisto, kar mu mami prepove. Do vrta gospoda Gregorja pa ima še prav poseben odnos …

peter-zajec-beatrix-potter

Beatrix Potter ima prav posebno mesto v literaturi za otroke. Prevedena je v vse svetovne jezike, naklade njenih knjig se merijo v milijonih, njeni liki pa so med najprepoznavnejšimi. Kot velika ljubiteljica narave in amaterska znanstvenica je živali dobro poznala in znala uspešno združiti lastnosti pravih živih bitij z izmišljenimi liki.

Peter Zajec je njen prvenec v svetu literature in v zvezi z njim je bilo kar nekaj zapletov, od zavrnitev pri založnikih, do napake pri registraciji avtorskega dela, celo ljubezenska zgodba je bila vmes, a kar nas v tem trenutku najbrž najbolj zanima, je primernost knjig Beatrix Potter za sodobnega otroka.

V zgodbicah (štiri so) tokrat predstavljene  knjige namreč najdemo prizore, ki se jim tipična sodobna slikanica najraje izogne. Za neprevidnega zajca izvemo, da ga je gospa Gregorjeva vtkanila v pito, neubogljiv zajček je našeškan, na več mestih smo priča pretepanju in kar naprej je prisotna neka grožnja (največkrat, da bo nekdo nekoga pojedel). Za povrh še spoznamo dedka, ki je tako nemaren, da mu pred nosom ukradejo mladiče, ki naj bi jih čuval.

Če povem kar na kratko: da, takšna knjiga se mi zdi primerna, prav tako, kot se mi zdi primerna Rdeča kapica (tista ‘prava,’ kjer volk poje deklico in njeno babico, nato pa ju lovec reši in skupaj napolnijo volku trebuh s kamni, ne razredčena različica, kjer so vsi prijatelji). Razlog je preprost. Literatura, pa če imamo opravka s skrajnim relizmom, ali najbolj čudaškimi sanjarijami, je vedno odraz resničnega življenja. Tako velja vsaj za dobro literaturo.

Ker življenje je pač polno prizorov, ki so načeloma za otroke neprimerni. Neprevidnost in nagajivost imata lahko daljnosežne, celo usodne posledice, za vsakim ovinkom se lahko skriva kaj nevarnega, ljudje po vseh tisočletjih civilizacije svoje spore še vedno rešujemo s pretepanjem … Da, tudi odrasli. Pravzaprav predvsem odrasli! In vsi stari starši pač iz takšnih ali drugačnih razlogov niso primerni za varuške človeških mladičev. Marsikateri še svoje mačke ne zna nadzirati.

Ne trdim, da bi morali v literaturi otroke nenehno strašiti in opozarjati, niti ne trdim, da bi se morali pretirano ukvarjati s kaznovanjem, tako tistim, ki ga prinašajo nepremišljena dejanja, kot tistim, ki ga morajo odgovorni starši uporabiti pri vzgoji svojih otrok. Vendar vsega tega niti ni treba skrivati. Knjižne police so polne ljubkih pisanih knjižic, kjer nastopajoči vse morebitne konflikte rešijo z lepo besedo, avtorji pa se konfliktnim situacijam vse bolj in bolj celo poskušajo povsem izogniti.

Zato je takšno delo, kot ga je za seboj pustila gospa Beatrix Potter, seveda toliko bolj dragoceno. Realne, a vendar estetstko dodelane prizore nadgrajuje z ljubkimi, pa spet ne osladnimi ilustracijami in vse skupaj zabeli še s svojskim humorjem, ki ga vedno navdušeno pozdravljam. Na žalost številnih staršev moram dodati, da takšne slikanice zahtevajo nekaj odgovornosti tudi od njih, saj morajo biti sposobni oceniti, kdaj (ne če) in kako naj otrok Petra Zajca in njegove prijatelje spozna.

Prigode Petra Zajca in ostala dela Beatrix Potter seveda toplo priporočam v branje.

Posted in Vse slikanice | Tagged , , | Komentiraj

Elizabeth Cody Kimmel

Moj Pingvin Osbert

Deček si za darilo nadvse želi pingvinčka. Pravega pingvina, da ne bo pomote. Čeprav celo sam težko verjame, da ga bo res dobil, se to vendarle zgodi, a to je šele začetek …

pingvini

Za vsako priložnost se najde pingvin …

Fantič se je v preteklosti pri pisanju Božičku že opekel. Namesto pravega avtomobila je na primer dobil igračko. Zato tokrat zelo natanko opiše pingvina, ki bi ga rad. Celo ime mu že določi.

In ga dobi.

S pingvinom Osbertom pa pride tudi odgovornost, saj so pingvinčkove želje in pričakovanja precej drugačna od dečkovih. Za dan ali dve je prav zabavno imeti pingvina, a dečko hitro ugotovi, da tako ne bo šlo.

In tako naprej. Slikanica je dobra, ena boljših, ki so mi letos prišle v roke in bilo jih je kar nekaj. Avtorica je opravila dobro delo, zgodbica je zabavna, ni predvidljiva, ima sporočilo, sporoča celo natanko to, kar sporočajo skoraj vse klasične pravljice – odraščanje prinaša odgovornost.

Prav to se zgodi dečku. Začne odraščati. V trenutku, ko ugotovi, da ne gre le za želje in njihovo uresničevanje, ampak da se vsako veselje lahko spremeni v breme, deček malce odraste.

Nič pretresljivega, z odsekanimi glavami ali ukradenimi kraljičnami, a vseeno dovolj za dober vtis. Ne le dober, odličen. Vsekakor slikanica, ki jo je vredno vzeti v roke.

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Serena Romanelli

Dodo z violino

S tovornjaka pade škatla, v kateri je skrivnosten predmet. Opica Dodo ugotovi, da lahko s svojo najdbo povzroča prav zanimiv hrup …

opica igra kitaro

So opice nadarjene za glasbo?

Zaplet je preprost: opica se nauči igrati violino (naj vas zgornja slika ne zavede, podarjenemu konju, oz. opici pač ne gledamo na zobe, oziroma glasbilo), violina pa se uniči (krokodil brez posluha jo pregrizne). Dodo hoče nadomestiti izgubljeno in nekako pridejo do strica, ki zbira vse mogoče.

Stric ima kopico glasbil, a nobeno ne ustreza, vendar na koncu le najdejo tudi violino. Tako Dodo dobi željeno, druge živali pa se priučijo drugim glasbilom in kmalu sestavijo orkester. Simpatično, a za moj okus preveč preprosto. Občasno zveni tudi rahlo naivno. Učenje glasbil pač ni tako enostavno, sestava orkestra pa še manj. In publika (z izjemo krokodila) se nažiganju mladine sumljivo hitro privadi. Tule je torej kar nekaj priložnosti za konflikte, ki bi zgodbo lahko naredili precej bolj napeto in zabavno, morda celo poučno.

Slikanica po mojem nima kakih posebnih težav v zgradbi, kot na primer tale, a žal ne ponuja ničesar, kar bi za dalj časa ostalo v spominu. Nekaj minut kratkočasenja in nič več, ampak navsezadnje tudi kratkočasje ni tako napak.

Še najboljši del slikanice so vedno všečne ilustracije Hansa de Beera, in če ne zaradi drugega, je že zaradi teh vredno vzeti slikanico o Dodu in violini v roke.

Posted in Vse slikanice | Tagged , , | Komentiraj

Angelika Diem

Čira čara muc

Čarovnica se pripravlja na coprniško tekmovanje, ko izve, da bo letos za osvojitev nagrade treba pokazati najboljšo čarovniško žival.

Njen muc se naenkrat ne zdi posebej zanimiv …

crna macka

Črne mačke so zelo priljubljene med čarovnicami

Čarovnica si poskuša pričarati kako bolj zanimivo žival, kar njenemu mucu seveda ni ravno po godu, a po treh poskusih ugotovi, da so z novimi živalmi prevelike težave in se na tekmovanje odpravi kar z mačkom, ki ga že ima.

Tam seveda zmagata, ker se zdi sodnici maček pač najboljša in najprimernejša žival za čarovnico.

In na tem mestu sicer simpatična, privlačno ilustrirana in domiselno oblikovana zgodbica spodrsne. Več kot pol knjige opazujemo priprave na tekmovanje, pričakovanja so velika, nato pa gospa (kako sploh vemo, da je čarovnica?) med vsemi živalmi vzame muca v naročje in razglasi zmagovalca.

Preveč enostavno.

Dobra zgodba ima napetost, dinamiko, presenečenja, vrhunec, preobrat in zadovoljiv zaključek. Vrhunec bi moral biti opisan kot

BUUUM!

Tule pa ni niti najmanjšega pokca. Tako tudi konec ne more biti zadovoljiv, saj sporočilo: največje zaklade morda že imamo izzveni bolj kot bodi zadovoljen s tem, kar že je in ničesar ne spreminjaj.

Čutite razliko?

Če bi moral muc za svoj naslov in zmago svoje lastnice tudi dejansko kaj prikazati, bi bilo sporočilo bistveno jasnejše in močnejše. Nobenega dvoma ne bi bilo, zakaj je muc najboljši. Nobenega dvoma, da si z lastnico zaslužita nagrado.

Nekaj idej takole iz glave:

- čarovnica odpelje drugo žival, na poti ali samem tekmovanju pa se nekaj zaplete in muc reši situacijo, za kar dobi zasluženo nagrado, ona pa dojame svojo napako in jo popravi,

- odpelje sicer muca, a živali na tekmovanju morajo prikazati copranje, kjer se muc ne izkaže, a zato reši neko težavo (na primer reši coprnico, ki se je zapletla v nek svoj projekt) in namesto pričakovane nagrae na drugačen način izpade zmagovalec,

- čarovnica skupaj z mucem naredi načrt za zmago, pa naj stane, kar hoče, a še pravočasno ugotovita, da za zmago nista pripravljena žrtvovati prav vsega, nekatere reči so v življenju pač pomembnejše od zmagovanja …

No, to je nekaj mojih idej na hitro. Gotovo bi se jih našlo še desetkrat toliko.

Tako pa – brez vrhunca in neprepričljiv razplet. Škoda.

Posted in Vse slikanice | Tagged , | 1 komentar