Rafik Schami

Kako se je pogumni očka nehal bati tujcev

Deklica živi sama z očetom, ki je pameten, močan, zabaven in sploh, ampak popoln vendarle ni …

najboljsi-ocka-na-svetu

Kot je uganiti že iz naslova, imamo opravka s slikanico, ki se spopada z rasnimi nasprotji, oziroma s ksenofobijo, če smo bolj natančni. Takšnih ‘poučnih’ vsebin me je vedno malo strah, saj so običajno izpeljane zgolj z mislijo na sporočilo, sama zgodba pa je zanemarjena.

Glede na številne nagrade, s katerimi je ovenčan avtor, vsaj po spremnem besedilu sodeč, sem vendarle pričakoval vsaj soliden izdelek. In res knjiga Kako se je pogumni očka nehal bati tujcev ponudi več od le vzgojnega žuganja s prstom.

Všeč mi je skoraj stripovski pristop s številnimi majcenimi ilustracijami, ki so me na trenutke spomnile na Svena Nordqvista.

Všeč mi je preprost in učinkovit humor pripovedovalke.

Všeč mi je tudi dodelano ozadje zgodbe, ki za sam potek sicer ni bistveno, a pripovedi daje nekaj globine, kot je v sliaknicah nismo vajeni, a je še kako dobrodošla.

Zelo mi je všeč, kako deklica s pretiravanjem sproži niz novih pretiravanj, kar ustvari napetost.

Ni pa mi všeč zaključek, saj ta izpade nedodelan in pravega razloga za zmago nad strahom pred tujci ne izvemo. Namesto pričakovanega vrhunca pripoved mlačno izzveni in sporočilo ni niti približno tako učinkovito, kot bi bilo, če bi se zares nekaj zgodilo.

Prav tako me zmoti očitna nelogičnost v zgodbi, saj je iz prvega dela pripovedi jasno, da se svet očka vrti okrog deklice, v nadaljevanju pa je vseeno presenečen, da se njegova hči druži s priseljenko.

Tako da – od slikanice sem pričakoval več. Upam, da bom boljše sreče kdaj drugič.

 

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Melanie Watts

Vilibald se vrača

Vilibald je maček in glavni junak slikanice, vendar se že na začetku njegovi načrti razlikujejo od avtoričinih …

V literaturi je bilo že veliko poskusov poigravanja s prehodi med različnimi oblikami pripovedi. Zgodbe, v katerih se izmišljeni literarni junaki pogovarjajo s svojimi avtorji, ali se jim celo uprejo so le ena izmed značilnih skupin.

Serija o mačku Vilibaldu spada zraven.

Na prvi pogled gre za domiselno preigravanje zgodbe, zgodbe v zgodbi in zgodbe o zgodbi, a po mojem mnenju pri vseh teh zgodbah enostavno ni dovolj zgodbe za pozitivno oceno. Kolikor sem uspel naknadno ugotoviti, je Vilibald se vrača le ena izmed slikanic v zbirki, ki se je začela preprosto z Vilibaldom, le-ta pa je osvojil vsaj eno literarno nagrado, ki je žal ne poznam.

Naj bo tako ali drugače, knjige ocenjujem načelom naključno, sicer bi me že pri prvem branju morda ovirali takšni ali drugačni predsodki, zato sem imel morda smolo, da nisem dobil ravno najbolj posrečene v zbirki, a to ne spremeni dejstva, da tovrsten štos tudi v nekaterih drugih primerih enostavno ne drži vode.

Slikanica za oroke je kratka, besede naj bi bile izbrane ZELO premišljeno, ilustracije naj bi se lepo ujemale z dogajanjem, ga po možnosti še nadgradile, zgolj odštek in hecanje pa nista dovolj.

Preprost preizkus: zgodbo prevberemo otrokom in jih, ne glede na prvi odziv, čez dan ali dva vprašamo, o čem je govorila. Če se je le medlo spominjajo in se jim ob pogovoru o dotični knjigi ne svetijo oči, gre skoraj zagotovo za izdelek, ki ni vreden njihove pozornosti.

Takšnih slikanic smo v tem blogu spoznali že kar nekaj in tudi tistih nisem priporočil, zato nikar ne pričakujte izjeme. Če mi slučajno pride v roke prvi Vilibald v zbirki, ga bom seveda dodal k temu in ocenil še tistega, do tedaj pa svetujem, da v roke vzamete katero od knjig, ki sem jih priporočil.

Ali pa preprosto tvegate in najdete biser, ki sem ga spregledal. Okusi so različni in nekateri bodo vedno dali vaniliji prednost pred čokolado.

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Care Santos

Prodam mamo

Osemletnik sklene na spletu objaviti nenavaden oglas, pri tem pa mu pomaga prijateljica, ki ima prav tako svojevrstne osebne težave …

oglas

Knjiga na sodoben, dinamičen in duhovit način predstavi nekaj tipičnih težav v družinskih in drugih odnosih v dandašnji družbi. Kar ji štejem v še poseben plus, je popolna odsotnost pridiganja, tako značilnega pri toliko dobronamernih avtorjih, ki kljub najboljšim namenom ne znajo sestaviti spodobne zgodbe.

No, Care Santos, katalonska pisateljica, ki je za svoje delo prejela že kar nekaj nagrad, svoj posel očitno obvlada, saj se knjiga, kljub na videz kar lepemu številu strani (nekaj čez sto, pri tem pa cilja na bralce začetnike, kar dokazujeta tako slog kot ilustracije), prebere na dušek in to je vsekakor dovolj, da jo toplo priporočim in se še sam opomnim, da poiščem kakšno drugo delo taiste avtorice.

Da ne bom izdal preveč, v knjigi so vendarle tudi elementi kriminalke, bom raje izdal najpreprostejši trik za iskanje všečnih knjig. Besedo všečno prosim razumite kot povsem osebno opredelitev, če bi hotel kaj bolj absolutnega, bi uporabil dobro, pri branju pa nas vendarle vedno vodi osebni okus.

Knjige sem kot bralec začetnik v neki drugi državi in drugem tisočletju sprva izbiral povsem naključno. Najprej so me premamile pisane naslovke. Nato sem se navadil knjigo tudi sem in tja prelistati, a me v prvih letih branje ilustracije pravzaprav niso nikoli posebej pritegnile. Že zelo zgodaj sem odkril, da je stopnja oguljenosti platnic veliko boljši kriterij za najdbo všečnega branja in še danes me novosti puščajo relativno hladnega (povsem nasprotno od bralcev in bralk, ki prihajajo v knjižnico težit izključno s seznami, prepisanimi iz dnevnega časopisja, običajno precej preden je knjižnici uspelo knjigo nabaviti, opremiti in postaviti na polico).

Tak način branja nas prej ali slej solidno bralsko izobrazi, čeprav so seveda luknje še vedno prisotne. Osebni okus pa se dodela po takoimenovani vertikali – ko najdeš avtorja, čigar knjiga ti je všeč, poiščeš še več od istega avtoja, oziroma avtorice. Ko materilaa zmanjka, malce pobrskaš po spletu in hitro najdeš druga imena, ki se omenjajo v isti sapi – tako od ene dobre knjige kaj hitro splezaš do ducata kakovostnih del.

Nato človek potrebuje le še nekaj prostega časa, da vse skupaj užije v primernih odmerkih. Veliko dobrih knjig in časa zanje vam torej želim!

Posted in Vse knjige | Tagged , , | Komentiraj

Myron Levoy

Čarovnica s Četrte ulice in druge povesti

Ulice v New Yorku so polne posebnežev, neka starejša ženska pa še posebej buri otroško domišljijo …

stara-gospa

Kot pove že naslov, gre za zbirko dokaj kratkih zgodb, za katere je težko reči, komu so namenjene. Morda bi znal v njih uživati že kakšen osem- ali devetletnik, a po mojem so bolj primerne za starejše bralce, morda vsaj najstnike, pod pogojem seveda, da znajo uživati v lepoti, ki se skriva v podrobnostih.

Osebno sem sicer pristaš akcije in dramatičnih preobratov, a kakovost zgodb me je vsekakor prepričala, da lahko le dvignem palec in knjigo priporočim v branje. Je pa pri kratkih zgodbah ena velika težava – tako kratke so, da se po koncu bralec ravno prav ogreje za nadaljevanje branja, a ob tako bogatih zgodbah nadaljevanje z novo zgodbo, novim zapletom in novimi liki ni najboljša poteza. Druga zgodba, tudi če gre za kakovostno izenačene povesti, kot v tem primeru, enostavno ne more prinesti tega, kar daje naslednja stran v napetem romanu.

Kratke zgodbe so, govorim iz lastnih izkušenj, za pisanje celo zahtevnejše od novel ali romanov, saj zahtevajo veliko natančnosti, ki pogosto meji že na popolnost. Vsako mašilo je lahko za uspeh zgodbe pogubno, po drugi strani pa je z njimi težko zaslužiti, saj založniki od avtorjev pričakujejo konkretne količine gradiva, ki ga je potem tudi lažje prodati po konkretni ceni. Pisateljem, ki pišejo kratke zgodbe, torej lahko po Katančevo rečem samo: “Kapo dol”.

V Čarovnici s Četrte ulice spoznamo zanimive like v prepričljivih okoljih in zelo življenjskih situacijah, s katerimi se ne gled ena oddaljenost kraja in v veliki meri tudi časa, zlahka poistovetimo. Toplo jih priporočam v branje, a hkrati dodajam, da si zanje odmerimo majhne količine časa in po vsaki prebrani predvidimo tudi bolj ali manj aktiven nebralni premor.

Posted in Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Robert Louis Stevenson

Otok zakladov

V krčmi vnenavadnih okoliščinah umre star kapitan, kar spodbudi mladeniča, sicer krčmarjevega sina, da pobrska po kapitanovi skrinji …

robert-louis-stevenson-otok-zakladov

Če smo zadnjič predstavili in priporočili klasično knjigo za deklice, je tule poslastica za fante. Čeprav je Otok zakladov že davno presegel stoletnico, še vedno ponuja zanimivo, napeto in kakovostno čtivo za mladino. Pri besedi ‘kakovostno’ moramo seveda upoštevati, da gre za žanrski izdelek, ki je narejen po ustreznem kalupu, kar s seboj prinaša pluse in minuse.

R. L. Stevenson je že kot otrok sklenil, da bo drugačen, da ga okolje, v katerem je odrasel, in načrti, ki jih je z njim imel predvsem oče (sicer inženir, a tudi sam z neizživetimi umetniškimi ambicijami), ne zadovoljujejo, da si želi pustolovščin, rušenja splošno sprejetih norm, in na splošno vsega dolgočasnega, kar počnejo odrasli.

Otok zakladov ni le ena izmed neštetih pustolovskih kratkočasnic, ampak merilo za vse druge, ki se z njim le redko uspejo pomeriti iz oči v oči, saj je avtorjeva izjemna pripovedna moč, v veliki meri napajana prav iz njegove razdvojenosti med lastnimi željami in pričakovanji okolja (nasprotujoča pola razcepljene osebnosti je sam najlepše upodobil v Dr. Jekyllu in g. Hydeu), ravno v tem romanu prvič prišla do polnega izraza.

Kdor si želi berljive, barvite in večno sveže zgodbe, bo v Otoku zakladov prav gotovo prišel na svoj račun. Kdor pa si želi kdaj tudi sam kaj dobrega napisati, pa s tem nikakor ne mislim le leposlovja, lahko prav v tem delu najde kopico praktičnih primerov, ki jih lahko strnem v en sam stavek: brez konflikta ni zgodbe.

Aja, mimogrede, uporabil sem ilustracijo Newella Conversa Wyetha (1882-1945), še več ilustracij in ilustratorjev Otoka zakladov pa:

http://slikanice.blogspot.com/2016/02/otok-zakladov.html

To je to. Obvezno čtivo.

Posted in Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Johanna Spyri

Heidi

Nekega dne mlada ženska pripelje petletno nečakinjo k samotarskemu in malce čudaškemu dedku. Ta je sprva noče pod svojo streho, toda sčasoma se mu deklica priljubi …

marie-louise-kirk-heidi-and-grandpa

Heidi je sicer malce sentimentalna,a vseeno izredno prisrčna zgodba, ki je po pravici uvrščena med klasike otroške književnosti. V zgodbi, ki je sicer zanimiva sama po sebi, ne manjka zanimivih opisov časa in prostora, v katerem se vse skupaj odvija, pa tudi o tedanjih družbenih razmerah (ki niti niso zelo drugačne od sedanjih), se lahko marsikaj podučimo.

Tako najbrž ne čudi, da imajo v Švici po vzoru Disneylanda že nekaj časa Heidiland, da je sledila cela serija nadaljevanj, napisanihj po smrti avtorice, pa kakih dvajset ekranizacij (v eni je nastopal celo Charlie Sheen!), …

Kot zanimivost lahko dodamo še, da so pred nekaj leti odkrili pozabljeno knjigo Adelaida – Deklica iz Švicarskih Alp Hermanna Adama von Kampa, ki je izšla pol stoletja pred izvirno Heidi (ki je seveda ljubkovalni izraz za Adelaida), s katero daleč najbolj znano delo Johanne Spyri deli kar nekaj podobnosti, tako v zapletu, kot pri nastopajočih likih.

Vendar o plagiatu najbrž nima smisla razpravljati, ne le zato, ker je zadeva pravno zastarala, ampak tudi zato, ker je bila Heidi, ne Adelaida, tista, ki je prestala najtežji preizkus v literaturi – preizkus časa – in ostala zapisana v zgodovino otroškega čtiva. Besedilo, sicer namenjeno malce starejši publiki (recimo okrog desetih let), torej tudi sam toplo priporočam.

 

 

Posted in Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Robert Munsch

Princesa v papirnati vrečki

Nekoč je živela princeska, ki je bila tik pred tem, da se poroči s prelepim princem, ko se v zgodbo vplete strašen zmaj …

princesa-v-papirnati-vrecki.jpj

Toda princeska ni kar tako. Čeprav je izgubila grad in princa in celo obleko, se poda na lov za zmajem in poskuša rešiti svojega bodočega ženina. Pot je neudobna, polna nevarnosti, toda na koncu vendarle pride do zmaja, s katerim se namerava spopasti oblečena zgolj v papirnato vrečko.

Ji bo uspelo? Seveda ji bo! Pa bo zadovoljna z doseženim? Hmm …

Vedno znova sem vesel, kadar vidim preigravanje starega motiva z novo energijo, prikaz iste zgodbe na drugačen način, odpiranje novih vprašanj, ki izhajajo iz starih, … Nekaj podobnega je tako na primer ustvaril Lawrence Schimel, spet nekaj drugega pa Robert Munsch, ki ga predstavljam tokrat. Obakrat iz večnega boja princeske z zmajem, obakrat stara prigoda v novi podobi.

Ker – vse zgodbe so pravzaprav že davno napisane. Razlike so le v detajlih, In ravno detajli, malenkosti, delajo življenje ne le zanimivo, ampak sploh vredno življenja.

Avtor je v klasični pravljici, kjer običajno princi rešujejo princeske, naredil kar dva zanimiva obrata in tržišče je očitno navdušeno, saj je samo te knjige (ki pa ni njegova največja uspešnica) prodal v več kot treh milijonih izvodov!

Ampak knjige v branje ne priporočam zaradi komercialnega uspeha. To, da je dobra, zelo dobra, odlična, bi moralo biti več kot dovolj. Ne spreglejte je torej.

Posted in Vse slikanice | Tagged | Komentiraj