Arold, Marliese

Marliese Arold: Hočem živeti

Skoraj sedemnajstletna Nadine se sprva zdi tipična najstnica, ki jo skrbi predvsem zunanji videz, fantje in kaj bo počela zvečer. Toda nekega dne iz tujine prispe pismo njenega bivšega fanta …

Knjiga, namenjena v prvi vrsti najstnikom, ki zaradi neučakanosti, radovednosti, pomanjkljivih informacij in iz drugih razlogov še nimajo prav dobre predstave o spolnosti, a si že vseeno nabirajo praktične izkušnje. Nadine od svojega prvega fanta, s katerim ni imela ravno popolnega odnosa, izve, da se je okužil z virusom HIV.

Dobil ga je s transfuzijo krvi še v času, ko niso delali ustreznih testov, kar niti ni bistveno. Pomembneje je, da je sedaj zbolel in ga skrbi, če ni pred tem okužil še nje. Glavna junakinja se mora spopasti z neprijetno, morda celo smrtonosno novico. Naj se gre testirat? Naj se dela, da se ni zgodilo nič? Kaj storiti s fantom (drugim), ki se je ravno začel ogrevati zanjo?

Všeč mi je, da so v zgodbi predstavljene vse poglavitne faze, o katerih bi več znali povedati psihologi –  od zanikanja do sprijaznjenosti. Seveda je malo bolj izkušenemu bralcu hitro jasno, da bo testiranje pokazalo okužbo, saj bi sicer naslednjih sto strani težko vlekli zgodbo. Kljub temu avtorica spretno naveže naslednjo fazo, ki se začne z obveznim Kaj sedaj?

Seropozitivnost namreč še ni enaka smrtni obsodbi, možnosti je še veliko, tudi za dekle, ki se pri svojih letih počuti ogoljufano. sprašuje se, zakaj ravno ona, ki je spala samo z enim fantom. Sprašuje se, ali se ima sploh smisel izučiti poklica. Kako naj svoj položaj pojasni svoji okolici. Morda bi bilo še najlažje, če se naje uspaval in vse skupaj konča …

Čeprav okužba s HIV in posledično AIDS nista več tak bavbav kot pred nekaj desetletji, je virus še vedno na pohodu in še vedno je smrtonosen. Informacije o ogroženosti in načinih prenašanja so še vedno potrebne prav v skupini, ki jo nagovarja knjiga Živeti hočem Marliese Arold. Prav tako je knjiga primerna za starše, ki se prej ali slej soočimo s spolno (ne)zrelostjo in (ne)odgovornostjo svojih potomcev ter s posledicami, ki jih odraščanje in eksperimentiranje naših otrok prinaša tako njim kot nam.

Mnenje, da si je za spolno prenosljivo bolezen pač vsak sam kriv, je žal dandanes pri nas in po svetu še vedno prevladujoče. In ravno na tem področju lahko Živeti hočem Aroldove najbolj pohvalim.

Ne nazadnje knjiga nagovarja tudi učitelje, ki z najstniki preživijo toliko ur na teden, a jim o okužbi s HIV (pa tudi s HPV ali hepatitisom, če se nalašč omejim le na tiste z vrha ledene gore nevarnosti) tako pogosto povedo premalo in na premalo učinkovit način.

Čeprav se mi knjiga na trenutke zdi preveč analitična, občasno celo malo suhoparna, pa tudi nekaj nedoslednosti v času dogajanja sem opazil, jo vsekakor toplo priporočam. Verjamem, da lahko prinese več koristi kot marsikateri učbenik.

Curwood, James Oliver

James Oliver Curwood: Kralj grizlijev

V kraljestvo orjaškega grizlija zaide osiroteli medvedek druge vrste, skoraj hkrati se oba prvič srečata s človekom. Poleg tega se je ravno začela sezona parjenja …

Skozi knjigo se prepletata dve pripovedi. ena pripoveduje o preprostem, a nikakor ne dolgočasnem, še manj pa nezahtevnem ali celo nezanimivem življenju grizlija. Druga je zgodba o skupinici lovcev, ki naletijo na grizlija in ga poskušajo ustreliti.

Avtor mojstrsko opisuje naravo, razmerja med ljudmi in živalmi v njej in istočasno postreže s številnimi zanimivostmi iz življenja lovcev in še posebej medvedov. Čeprav nisem poseben ljubtelj dolgih in podrobnih opisov ali medvedov, je branje Kralja grizlijev čisti užitek. Avtor skozi napeto zgodbo bralca vodi suvereno in prepriča, da izbrano tematiko zares dobro pozna.

Nič čudnega, saj se je sam desetletja preživljel predvsem z lovom, dokler ni v zrelih letih postal nekakšen predhodnik današnjih naravovarstvenikov. S svojimi knjigami je dosegel milijone bralcev in prav nič ne bo narobe, če se jim pridružite. Napisal je kar nekaj uspešnic in Kralj grizlijev ni edini preveden v slovenski jezik. Toplo priporočam za bralce starejše od dvanajstega leta. Čeprav je tovrstni žanr bližje fantom, bodo v knjigi zagotovo našle veliko zanimivega tudi številna dekleta.

Walliams, David

David Walliams: Mihec milijarder

Mihec ima bogatega očeta, ki mu lahko kupi karkoli hoče. Toda to Mihcu ni dovolj, saj bi rad dobil vsaj enega pravega prijatelja.

Mihec se sooča s težavo, ki jo poznajo skoraj vsi premožni otroci – s spoznanjem, da denar nikakor ne prinaša sreče in zadovoljstva. Še več, pogosto pomeni celo oviro. mihec se premagovanja težave loti na svojstven način, s katerim pa nikakor ne doseže željenega.

Toda zgodba, polna duhovitih domislic in nepričakovanih odštekancij, ni dobra le zaradi naštetega. O odgovornosti, ki jo prinaša denar, smo že govorili ob branju knjige Milijoni Franka Cottrella Boycea. Tudi Mihec milijarder je smešen z občasnim grenkim priokusom, a na drugačen, morda otrokom celo bližji, neposrednejši in slikovitejši, pa čeprav manj verjeten način.

Dodaten čar knjige predstavljajo različni seznami, takoimneovane top-liste, kakršne vsaj nekateri poznamo iz pogovornih oddaj Jay Lena in Davida Lettermana. Zakaj ju omenjam? Ker je David Walliams prava medijska zvezda, ki je med drugim tudi v komisiji britanske različice svetovno znane in tudi pri nas zelo priljubljene oddaje o iskanju talentov.

Seveda v komisijo ne bi prišel, če se ne bi že prej dokazal kot odličen komik in avtor knjig, ki jih primerjajo kar z velikim Roaldom Dahlom. Ker so z Dahlom primerjali že marsikoga, je prav, da dodam še osebno mnenje: primerjava je tokrat upravičena.

Walliams ima občutek za pripovedovanje, razume osnovne značilnosti zgodbe, zna stopnjevati, presenečati in za povrh vse skupaj še začiniti z dobro mero humorja. Njegove zgodbe (sčasoma bom dodal na to stran še kakšno) so zaniive, pobalinske in ravno prav izzivalne, da navdušijo že bralce začetnike pa tudi tiste malo zahtevnejše. Zato Mihca milijarderja, kjer vse našteto Walliams zelo prepričljivo izpelje, toplo priporočam. Izpostavil pa bi še nekaj, kar daje knjigi presežek pred marsikatero drugo sicer tudi lahko zelo dobro ocenjeno, a ne tako zelo vrhunsko knjigo – ob očitnem (in pričakovanem, da ne rečem predvidljivem) sporočilu, da denar ne prinaša sreče, je iz Mihca milijarderja precej jasno tudi, kako srečo lahko vsak najde sam.

Da ne boste prikrajšani, torej knjigo kar preberite in leta (uradno je sicer namenjena skupini bralcev med osmim in dvanajstim letom) naj vas pri tem nikakor ne ovirajo!

Pullman, Philip

Philip Pullman: Njegova temna tvar

Fantastična trilogija za mladino v treh delih.

Severni sij

Deklica, ki v univerzitetnem okolju odrašča v prepričanju, da je sirota, se nehote vplete v spletke svetovne razsežnosti. Pravzaprav ne gre za svet, ampak kar svetove …

Severni sij je prvi del trilogije Philipa Pullmana Njegova temna tvar. Ker je v ZDA izšel pod naslovom Zlati kompas, od tam pa so prišle tudi prve glasne kritike zaradi izbrane tematike in predvsem kritike Cerkve, ki v zgodbi zganja pravo Inkvizicijo. Toda kontroverznost, ki se ji prava umetnina dejansko težko izogne, je le delček celotnega paketa, kjer ne manjka akcije, napetosti in presenečenj.

Dogajanje v prvi knjigi se odvija na svetu, ki je geografsko enak našemu, a že od začetka opazimo nekaj pomembnih razlik, zaradi katerih morda na marsikatero stanje v našem (resničnem) svetu gledamo drugače. Še en dokaz, da gre za umetnino, saj prava umetnost vedno nastavlja ogledalo bralcu in družbi.

Pretanjeni nož

Deček, ki živi z duševno bolno mamo, za povrh pa ju še preganjajo neznanci, naleti na prehod v drug svet. Tam se razkrije njegovo pravo poslanstvo …

Zgodba se tokrat odvija v treh različnih svetovih. Enega poznamo, ker že živimo v njem, drugega smo spoznali v prvem delu, tretji pa je prav poseben na zelo strašljiv način in nam daje vpogled v eno verjetnih prihodnosti.

Jantarni daljnogled

Borba za nadzor prihodnosti se nadaljuje. Tega se zaveda vse več ljudi in drugih bitij v različnih svetovih in končni spopad se zdi neizbežen …

Tokrat dogajanje preskakuje med kopico različnih svetov, med katerimi glavni liki tudi vse lažje potujejo. To ima seveda svojo ceno, ki jo bodo mnogi plačai z življenjem. Celo zmagovalci bodo utrpeli hude žrtve. Napetosti seveda ne manjka, saj je videti, da ima prav vsak lik v knjigi svoj skrivni načrt, s katerim želi do končnega cilja po svoji meri.

Glede na tematiko, čas izida in obsežnost dela (pa še kaj), so primerjave s Harryjem Potterjem seveda smiselne in pričakovane. Osebno sem zelo na strani Njegove temne tvari. Menim, da bralcu ponudi veliko izzivalnejšo vsebino, po kateri bo z večjo verjetnostjo segel še po drugih knjigah in razvil nekoliko zahtevnejši bralni okus. Prav tako pri Njegovi temni tvari ni občutka, da je moral avtor napolniti strani, ker je pač izpolnjeval pogodbo, ne ker bi določene rečine moral povedati, kot je žal iz dela v del bolj opazno pri seriji o Harryju.

Seveda pa komercialni uspeh z zgodbami o čarovniku z očali krepko presega Njegovo temno tvar. Morda tudi zato, ker gre za zahtevnejše (čeprav še zdaleč ne zahtevno) branje?

Ohlsson, Kristina

Kristina Ohlsson: Stekleni otroci

Po očetovi smrti se deklica skupaj z materjo preseli v staro hiško na podeželju. Mati vidi v hišici priložnost za nov začetek, deklici pa se že od začetka zdi, da je tam nekaj zelo narobe …

Zelo berljiva knjiga za otroke, ki so že dobri bralci in si želijo predvsem napete zgodbe, je odlična zmes kriminalke in srhljivke, v kateri se dogodki zapletajo in razpletajo po preverjenih žanrskih obrazcih.

Deklica seveda pri odkrivanju nenavadnih dogodkov, povezanih z njuno novo (sicer staro) hišo, naleti na nekaj ovir, a ima tudi nekaj pomočnikov, tako da se vse skupaj odvije do bralca povsem korektno in nas na koncu knjiga ne razočara. Čeprav so liki zanimivi in verodostojni, vmes pa lahko najdemo celo nekaj družbene kritike, ne pričakujmo poglobljenih psiholoških študij ali pomembnih življenjskih naukov.

Le napeto branje, po katerem mladi bralci radi sežejo, pa čeprav na prebrano običajno kaj hitro pozabijo. Nič za to, da le berejo, saj bo za težje čtivo čas tudi kasneje. Če bo sploh potrebno. Dobro poletno branje, ki ga z veseljem priporočim, torej.

Cottrell Boyce, Frank

Frank Cottrell Boyce: Milijoni

Kaj storiti, če ti v naročje dobesedno prileti polna vreča denarja? In kaj, če bo taisti denar že čez nekaj dni izgubil vso vrednost, te hkrati zalezujejo kriminalci, policisti in cela vojska ljudi, katerih življenje se naenkrat zdi povsem odvisno od tvoje dobrodelnosti?

 

Ideja knjige Milijoni (v resnici gre za manjši znesek, a se vedno lep kup denarja) je pravzaprav preprosta: kaj bi storil, če bi dobil polno vrečo denarja, za katerega povrhu še veš, da so ga tako ali tako nameravali sežgati?

Skozi vrsto prigod, v katerih nastopajo najprej dva, nato trije in na koncu kar štirje simpatični čudaki, se bralci soočamo z vrsto moralnih vprašanj:

• Imaš pravico zadržati nekaj, kar ne tvoje, čeprav tehnično gledano s tem nikomur ne škoduješ?
• Kaj vse (poleg stvari) lahko kupiš z denarjem?
• Kaj in komu velja zaupati, ko ti gre slabo in kaj in komu, ko ti gre dobro?
• Kako postaviti v vrsto vse, ki bi jim lahko že relativno malo denarja zelo izboljšalo življenje (morda celo rešilo), ti pa kljub relativno velikemu kupu denarja nikakor ne moreš pomagati vsem?
• Kdo ima dovolj poguma in pravico do odločanja v primeru, ko že ena besedica lahko povzroči nepredstavljive posledice?

In tako naprej.

Pri tem avtorju ves čas uspeva ostati zanimiv (bralci se nenehno sprašujemo, kaj se bo zgodilo potem) in duhovit (komične situacije so raznovrstne in lepo razporejene med dramskimi). Če iščete izvirno in zabavno branje, ste jo našli. To je to.

 

 

 

 

Kuyper, Sjoerd

Sjoerd Kuyper: Nožič

Deček le redko vidi svojo slavno mamo, si ne zna prav dosti pomagati s precej zmedenim očkom in še brez najboljšega prijatelja ostane, ko se ta preseli. Za povrh pomotoma zadrži njegov žepni nožič …

Nožič Sjoerda Kuyperja je preprosta zgodbica o dečku, ki ga zmes prijateljstva in slabe vesti privede do vrste nepričakovanih, duhovitih, a vseeno dovolj verjetnih situacij, prek katerih mimogrede izvemo kar nekaj življenjskih modrosti.

Čeprav je svet prenapolnjen s pripovedmi o simpatičnih likih, ki na svoji poti ves čas srečujejo le prijazne in dobronamerne osebe, kar je seveda skregano z resničnostjo, nevzgojno in celo nevarno, je v tem primeru zmes težav in srečnih naključij ravno pravšnja, da je knjiga ves čas zanimiva, berljiva in na trenutke prav posrečeno poučna.

Vsem, ki si želijo kratkočasnega branja, pa tudi vsem, ki bi se radi naučili pisanja za otroke, a se pri tem izognili zelo konfliktnim situacijam ali zadnja leta zelo priljubljenim temačnim temam, Nožič toplo prioročam.