Italo Calvino

Italijanske pravljice

Zbirka italijanskih pravljic, med katerimi mnoge po motivih že poznamo, a so predstavljene na malce drugačen način.

Na zgornjem posnetku je intervju z Italom Calvinom, menda zadnji, narejen le malo pred njegovo smrtjo. Ni bil zbiralec pravljic, ampak avtor leposlovja, vendar je v tej knjigi korektno opravil svoje delo, morda celo bolje kot Grimma, ki sta si za zbiralca privoščila kar malo preveč avtorskih posegov in nerodnih napak, kot so na primer uvrščanje francoskih pravljic ali celo Andersenovih v svojo zbirko nemških …

Italijansk pravljice ponujajo zgodbe z liki, ki ste jih verjetno že vajeni: kralji, čarovnice, velikani, princeske v težavah in junaki, ki jih rešujejo, pa tudi preprostejše, intimnejše zgodbice, pač vse sorte, kar se v takšnih zbirkah nabere. V izvitniku jih je kar 200, ob vsaki je tudi označeno, od kod pravljica izvira in včasih smo malo presneečeni, ko med pokrajinami najemo tudi Istro, Dalmacijo in druge pokrajine, ki jih nič več nimamo za italijanske, a vseeno vemo, da je vpliv Italije tam še  vedno čutiti.

To je zbirka, ki jo samodejno povežemo z zbirko bratov Grimm, tudi Italijani imajo svojo rarzličico Pepelke, Obutega mačka, Trnuljčice, … Pravzaprav, če malo pobrskamo po zgodovini, so Nemci svoje pravljice v glavnem pobrali od Francozov, ti pa od Italijanov. To je seveda zelo posplošena trditev, ampak vrstni red je pa pravi.

V Italijanskih pravljicah Itala Calvina torej spoznamo pisano paleto različnih motivov in likov, ki izžarevajo drugačno energijo od nam verjetno bolj znane francoske ali nemške, saj smo bolj ali manj odrasli ob Perraultovih in Grimmov uspšešnicah, najmlajši pa seveda ob Disneyevih, ki so bile pobrane prav od teh dveh.

Ampak na nekaj nas bodo vendarle spomnile – na slovenske ljudske pripovedke, ki so praviloma o zapletih preprostejše, v njih se gospoda pojavlja manj, a jih družita sočen jezik in humoren pogled na svet, kar daje Italijanskim pravljicam svojevrsten čar.

Osebno moram priznati, da mi Italijanske pravljice niso tako sedle kot Grimmove, in mi tudi nikoli ne bodo. Gre pa cvsekakor za knjigo, ki bi jo, če bi le imel dovolj prostora na svoji knjižni polici, tja postavil za stalno, da bi se lahko vrnil k njej in izgubil v njenih zgodbah ob vsaki priložnosti, ko bi se za to pokazal primeren izgovor razlog.

Zbirka Veliki pravljičarji je sploh takšna, da ponuja krasne literarne izdelke in poučna spremna besedila, je pa manj komercialna in ob takšnih zbirkah sem samo vesel, da je človeštvo ob vseh neumnih domislicah uspelo ustvariti kaj tako koristnega kot so knjižnice. Tam boste našli tudi to knjigo. Priporočam.

Posted in Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Erick Kastner

Pikica in Tonček

Pikica prihaja iz urejene, premožne družini, ima varuško in na videz vse, kar si lahko poželi, Tonček pa živi s samohranilko, ki je za povrh še šibkega zdravja. Toda njuni usodi se vseeno združita …

pikica-in-toncek-erich-kastner

Ne le združita, drug drugega tudi spremenita, kar velja kar za obe družini, saj se po seriji skušnjav, zapletov in preobratov izkaže, da življenje nikoli ni črno-belo, ampak v sebi skriva presenetljivo paleto različnih barv.

V podrobnejšo analizo vsebine te posrečeni zmesi mladinske krminalke in socialne drame ne bom šel, konec koncev je zgodba prava klasika enega najuspešnejših avtorjev za otroke in mladino in jo velja na vsak način prebrati, morda kar za kašno bralno značko, enako pa velja tudi za številna druga dela taistega pisatelja, ki ga imamo že od mojih bralskih začetkov na voljo tudi v slovenskih prevodih.

Vseh se zdaj ne spomnim (verjetno bom sčasoma nekaj naslovov še dodal), a v splošnem gre za avtorja, ki je znal ustvatiti zanimive, anpete zgodbe, v katerih je bilo ob akciji tudi precej humorja, bili pa so tudi kar dobro dodelani in večplastni liki, kakršnih je na žalost v sodobni literaturi, kjer je likovna zasnova platnic postala pomembnejša od zgodbe in domiselna propaganda odločilnejša od sporočila, vse premalo.

Sporočilo danešnje objave je torej – v knjižnicah (v knjigarnah ga pri nas po mojem ni več najti) pobrskajte po knjigah Ericha Kastnerja. Ne bo vam žal.

Posted in Vse knjige | Tagged | 2 Komentarjev

Ernst Jandl

Strahopetko

Čakalnica, v kateri sedi nekaj igračk. Še pet jih je na vrsti, potem pa jaz …

vrata-v-cakalnici

Zgodbica je zelo preprosta in izjemno učinkovita. Že zadnjič sem opisoval nekaj podobnega, a tokrat je zadeva še skrajnejša, skoraj ekstremna.

– Imamo eno prizorišče: čakalnico.

– Imamo malo oseb: glavni lik, ki očitno čaka kot zadnji v vrsti, nekaj statistov, ki imajo očitno enak opravek kot on (ne bom izdal vsega) in klasični lik nasprotnika, ki je dejansko pomočnik (a mora glavni lik to šele sprejeti).

– Imamo enotnost časa: nekaj minut, morda ena cela ura.

– Imamo zelo malo besed: dejansko gre le za odštevanje, sicer delno v rimah, a bi šlo verjetno tudi v prozi, morda celo z golimi številkami.

Pri takšni minimalistični zgodbi, v kateri se skriva presenetljivo bogastvo pripovedništva, mi vedno zaigra srce. Zgodbica očitno pripoveduje o premagovanju strahu, pa sedaj sploh ni pomembno ali gre za zobozdravnika, kontrolno nalogo al smrt, ker strah je vedno strašen in vedno dostojen nasprotnik.

Starši pogosto iščemo pomoč pri reševanju različnih težav, v katerih se znajdejo naši otroci in razum pogosto ni dovolj. V stiski s časom in znanjem se pogosto zatečemo k avtoriteti: zato, ker moraš, zato ker jaz tako pravim, zato, ker tudi drugi, itd., vendar to vsekakor ni prava pot.

Pisatelji tudi pogosto poujamo rešitve, v katerih pa se prepogosto naslanjamo na logiko, ali pa, kar je zadnja leta ob vse večji ponudbi nekakovostne, pa toliko bolj oglaševane literature, spišemo ‘kar nekaj’, samo da se ponudi neka rešitev, ki pa ne daje pričakovanih, še posebno ne dolgotrajnih učinkov.

To ni prva sliknica o strahu, ki jo opisujem na tem naslovu. Omenjal sem že eno, ki se mi je zdela nekaj srednjega, a tokrat lahko rečem, da sem v roke dobil povsem drug kaliber.

Ta slikanica je prava pot. Tudi, če otrok še nima določene težave, se bo ob prebiranju takšnih knjižic oborožil s pravo opremo za reševanje vsakovrstnih zagat, med katerimi so zobozdravniki, kontrolke in smrt le nekatere izmed mnogih. Da, slikanico Strahopetko toplo priporočam, celo v večkratno branje!

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Peter Elliot

Na poti v šolo

Osliček se odpravi šolo, a po poti si vzame čas za marsikaj, od vonjanja cvetic, do organizacije polžjih dirk …

oslicek-slika

Gre za slikanico za zelo mlado publiko, nekako od dveh let naprej, temu primerna je tudi izvedba – ogromno svetlih, optimističnih risbic z veliko drobnimi podrobnostmi, ki jih otrok z veseljem odkriva in se jih veseli tudi ob tretjem, petem ali kasnejšem branju.

Zgodbica je preprosta, a izjemno učinkovita, z duhovito poanto, ki je skrita že v naslovu. Osliček se namreč veseli poti v šolo, ne šole same, saj do nje ob vseh drobnih dogodivščinah, ki ga doletijo spotoma, niti ne pride. Pa ga to nič ne ovira, da ne bi užival še na poti iz šole, tokrat skupaj s sošolci.

Izjemno posrečena slikanica, iz katere tudi odrasli ponovno izvemo, da je pot včasih celo pomembnejša od cilja, da si je vredno vzeti čas za drobne reči, da življenje pravzaprav ni nič drugega kot niz malenkosti, ki jim sami dajemo večjo ali manjšo težo, pa za to ni treba nobenega moraliziranja, ki se tako rado prikrade v literaturo za otroke. Hkrati je to tudi krasen dokaz, da za uspešno knjigo (to je po mojem taka, ki v bralcu po branju pusti topel občutek zadovoljstva) ni treba prav veliko kompliciranja, le osnovnih pravil pisanja zgodbe se velja držati in jih nadgraditi  – v tem primeru z duhovitim preobratom na koncu.

Peter Elliott, ki je knjigico tako napisal kot narisal, je iz Belgije, po poklicu ilustrator, ima pod kapo že kakih dvajset knjig, dela tudi stripe, več o njem pa lahko preberete tukaj (kjer je tudi njegova fotografija in povezave do drugih knjig z izbranimi ilustracijami).

Glede na prestavljeno delo, ki ga toplo priporočam tako manj kot bolj zahtevnim bralcem, je to vsekakor avtor, čigar druga dela bi bila lahko prav tako zanimiva.

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Peter Iljič Čajkovski

Labodje jezero

Ena najuspešnejših baletnih predstav vseh časov je na voljo tudi kot slikanica. Jezik je prirejen mlademu bralcu, ozoroma poslušalcu, seveda je zgodba tudi bogato ilustrirana.

Labodje jezero je nedvomno mojstrovina, katere poznavanje spada k splošni izobrazbi. Žal šolski kulturni dnevi iz različnih razlogov ne dajejo takšnih rezultatov, ko bi si vsi skupaj verjetno želeli. S slikanico, ki jo je po izvirniku priredila in ilustrirala s številnimi priznanji ovenčana Lisbeth Zwerger, lahko svojemu otroku vsekakor ponudimo vstopnico v čarobni svet umetnosti še na intimnejši in morda za konkretno osebnost primernejši način.

Na tme mestu nima smisla, da obnavljam vsebino, gre pa v osnovi vsekakor za pravljico, ki zna tudi po skoraj stoletju in pol od premiere (ta je bila, mimogrede, neuspešna in Labodje jezero je za kakih sedemnajst let utonilo v pozabo, dokler ni bila narejena priredba – to pa je nenazadnje lep dokaz, da za vse obstaja pravi kraj in pravo mesto, oboje pa ni nujno usklajeno s trenutnim učnim načrtom) očarati in začarati otroke in odrasle.

Klasični slikanici je priložena še zgoščenka z zvočnim in video zapisom, tako da lahko ob domišljiji zadovoljimo še multimedijska čutila. Zanimivo branje, uspešen projekt, moje priporočilo in želja, da bi takšnih izdelkov videli še več.

 

Posted in Vse slikanice | Tagged , , | Komentiraj

Burny Bos

Družina Krtkovih (Držite se na smeh!)

Šest kratkih zgodbic o družini krtov, ki se jim primeri vse mogoče.

krt-slika

Ker nima smisla, da grem v analizo vsake posamezne zgodbe, bi rad le poudaril tri bistvene točke:

1. Zgodbice so simpatične in zelo duhovite, ena mi je bila še posebej všeč, toplo jih priporočam bralcem začetnikom, ki se znajo že sami prebiti skozi besedilo. Nagrajeni bodo.

2. Če bi že iskal kako zamero, bi vsekakor poudaril dandanes tako pogosto površnost avtorjev, ki za svoje glavne like v zgodbicah vzamejo živalice, ki so seveda ljubke, simpatične in še uniseks (komercialnega vidika nikar ne zanemarjajmo), a nato niti približno ne izkoristijo potenciala, ki ga živalica (v tem primeru gre za krta) s seboj prinaša. Če pričakujete, da se bo kaj pomembnega dogajalo pod zemljo, da bo izjemen tip nadomeščal ostale čute, in da bodo na jedilniku gore deževnikov, se motite. Ampak širokega duha povprečnega potrošnika to pač ne moti.

Zato kar sam dodajam šalo o krtih:

Zakaj gre krt pod zemljo 200 km na uro?

Ker tam ni zračnega upora!

He, he.

3. Nadaljevanje. Knjigica je v izvirniku izšla 1994 in že nslednje leto sta ji sledili še dve z istimi liki, pri nas pa so vse tri izšle med 1998 in 2001 (ob zgoraj zapisani še Dihur v prtljažniku in Vse najboljše!), a kaže, da je avtorju hitro zmanjkalo goriva, saj je že druga knjiga manj posrečena, pri tretji pa že kar težko najdemo kakšen omembe vreden hec.

Očitno je Burny Bos (s pravim imenom Bernard Gerrit Bos) po izletu v otroško literaturo (zanimajo ga tudi različne druge oblike umetniškega ustvarjanja) svoje talente raje preusmeril drugam. Že vrsto let namreč uspešno deluje na področju filma.

No, zdaj veste – Krtkovi so prav solidno čtivo, a za konkretno nadaljevanko je žal zmanjkalo idej in verjetno tudi volje.

Posted in Razno | Tagged | Komentiraj

Jacques Duquennoy

Strahci na večerji

Strahec Gašper na večerjo povabi šest kolegov, ki sicer očitno strašijo na drugih gradovih. Že ko jim postreže z aperitivom, je jasno, da bodo posledice nepredvidljive.

Strahci niso vedno beli in nakor ne vedno strašni

Strahci niso vedno beli in nikor ne vedno strašni

Zaplet je preprost, a duhovit. Gašper svojim gostom streže z različnimi pijačami in jedmi, le-ti pa ob tem spreminjajo barvo in tudi obliko. Vsaka stran prinaša novo domislico, vsaka je nadgradnja prejšnje in po svoje novo presenečenje, tako da bralec / poslušalec vsakič dobi pričakovano zadovoljstvo.

V podrobnosti ne bom šel, ker obnova ni bila nikoli moj namen, ima pa pripoved kljub svoji preprosti zasnovi in izpeljavi rep in glavo, kar ob podobnih idejah žal ni vedno slučaj.

Kdor redno bere ta blog, dobro ve, da v slikanicah in knjigah za otroke iščem predvsem zgodbe, razvoj likov, konflikte,  v tej slikanici pa praktično ničesar od tega ni, oziroma je prisotno le v zelo mili obliki. Kljub temu slikanica o strahcih nikakor ne razočara in ne postane dolgočasna kot toliko drugih sodobnih izdelkov za otroke.

Avtor in ilustrator je imel očitno precej enostavnejše cilje, ki so usmerjeni bolj v simpatično kratkočasno zabavo in morda še v odpravo strahu pred neznanim, ob tem pa je ustvaril zelo dobro knjižico, ki jo bodo najmlajši z veseljem večkrat vzeli v ročice.

Če bi torej radi otrokom približali svet nadnaravnega na nestrašljiv, celo zabaven, pa seveda tudi izviren način, je to kar pravšnja slikanica, ki jo brez pomislkov priporočim v branje in kratek čas.

Posted in Vse slikanice | Tagged , , , | Komentiraj