Hayley Daze

Packo, najbolj nagajivi kuža: Vožnja s čarobno preprogo

Nina skače po lužah, med tem ko njen brat bere knjige v dedkovi koči. Naenkrat od nekje priteče kužek …

Bom kar takoj povedal, da me zgodba ni posebej navdušila, zato bom na hitro povzel vsebino:

1. Otroka in psiček se naključno srečajo. Nihče od njih s seboj ne prinaša zgodovine, zgodbe, ki bi zbujala pozornost, oziroma ustvarjala napetost.
2. Po daljšem prekopicevanju po notranjosti koče, ki naj bi delovalo burkaško, morda v stilu splošnega obmetavanja s tortami v zlatih časih burleske, se vsi skupaj odpravijo ven, kjer kuža skoči v čarobno lužo, otroka pa za njim, spet imamo opravka s popolnim naključjem.
3. Otroci in pes se znajdejo na leteči preprogi, ki ravno začenja dirko letečih preprog, lastnik preproge pa je prav tako otrok. Seveda mu pomagajo zmagati in za nagrado deček dobi izpolnitev želje. Želja ni prav nič posebnega, ampak če boste knjigo vseeno prebrali, bom to vendarle ohranil kot skrivnost.
4. Otroka se vrneta v svoj svet, tudi kužek gre z njima.

Ja, vem, tečen sem, še posebej, ko mi komaj uspe najti kako dobro domislico v sicer ravno sto strani dolgi knjižici (z veliko ilustracijami in za konec še nekaj ugankami), ki je le ena izmed številnih v seriji (menda enajstih), kar očitno pomeni, da gre za uspešnico, ali vsaj dobro stržen izdelek.

V sami zgodbi je, kljub njeni preprostosti, tudi nekaj nelogičnosti, v katere se najbrž nima spuščati, kati že osnovna težava – zgradba, kjer si dogodki sledijo kar tako, kot se je avtorici (Hayley Daze je psevdonim Jane Clark) zazdelo, je prešibka, da bi knjigo lahko vsaj pogojno priporočil v branje.

Podobno težavo sem že opazil v knjigi o rački in sovici ali o tekmovanju coprnic, čeprav za dobro zgodbo vendarle ni treba veliko. Če na primer ostanemo pri takoimenovani roadie zgradbi, je lep primer kar prejšnji mesec objavljeni Ajda in Razbojnikovi, če pa le hočemo stopnjevanje, je krasna knjiga o strahu, ki je seveda povsem nekaj drugega kot za danes izbrana.

Ampak ravno zato imamo tale blog. Da primerjamo uspele in manj uspele zgodbe.

 

 

Siri Kolu

Ajda in Razbojnikovi

Ajda je deklica iz povprečne družine, ki pa jo nekega dne ugrabijo cestni razbojniki …

Kdor išče lahkotno in zabavno poletno branje, z Ajdo in Razbojnikovimi nikakor ne bo razočaran. Prvoosebna pripoved bralca mimogrede ‘potegne not’, svojstven humor, ravno prav zabeljen z rahlim najstniškim cinizmom in kritiko odnosov v družini sicer dokaj zajetni knjigi daje še dodatno draž.

Ops, sem rekel -zajetni? No, prebere se skoraj na dušek, tako da to ne bi smela biti ovira. Tudi zgradba, kjer si dogodivščine sicer sledijo zelo linearno, a vseeno prihaja postopno do nekega vrhunca, nikakor ni napačna, kar je bilo konec koncev tudi nagrajeno z nekaterimi nagradami.

Kljub temu moram biti toliko pošten, da omenim nekaj nepopolnosti, oziroma nelogičnosti, ki bodo nedvomno zmotile zahtevnejšega bralca, tako da Ajde in Razbojnikovih nikakor ne morem uvrstiti med najboljše ocenjene izdelke, predstavljene v tem blogu.

Če iščete ravno nekaj v zvezi z razbojniki, je vendarle bolje vzeti tole.

Je pa Ajda in Razbojnikovi finske avtorice Siri Kolu vseeno ena boljših knjig iz takoimenovane zlate sredine, se pravi, da jo brez večjih zadržkov priporočam v branje – in navdih. Posebej mlajšim samostojnim bralcem, ki v knjigi iščejo predvsem razvedrilo, kar je po mojem čisto dovolj dober razlog za branje. Lepo se imejte in veliko se smejte:)

 

 

Rafik Schami

Kako se je pogumni očka nehal bati tujcev

Deklica živi sama z očetom, ki je pameten, močan, zabaven in sploh, ampak popoln vendarle ni …

Kot je uganiti že iz naslova, imamo opravka s slikanico, ki se spopada z rasnimi nasprotji, oziroma s ksenofobijo, če smo bolj natančni. Takšnih ‘poučnih’ vsebin me je vedno malo strah, saj so običajno izpeljane zgolj z mislijo na sporočilo, sama zgodba pa je zanemarjena.

Glede na številne nagrade, s katerimi je ovenčan avtor, vsaj po spremnem besedilu sodeč, sem vendarle pričakoval vsaj soliden izdelek. In res knjiga Kako se je pogumni očka nehal bati tujcev ponudi več od le vzgojnega žuganja s prstom.

Všeč mi je skoraj stripovski pristop s številnimi majcenimi ilustracijami, ki so me na trenutke spomnile na Svena Nordqvista.

Všeč mi je preprost in učinkovit humor pripovedovalke.

Všeč mi je tudi dodelano ozadje zgodbe, ki za sam potek sicer ni bistveno, a pripovedi daje nekaj globine, kot je v sliaknicah nismo vajeni, a je še kako dobrodošla.

Zelo mi je všeč, kako deklica s pretiravanjem sproži niz novih pretiravanj, kar ustvari napetost.

Ni pa mi všeč zaključek, saj ta izpade nedodelan in pravega razloga za zmago nad strahom pred tujci ne izvemo. Namesto pričakovanega vrhunca pripoved mlačno izzveni in sporočilo ni niti približno tako učinkovito, kot bi bilo, če bi se zares nekaj zgodilo.

Prav tako me zmoti očitna nelogičnost v zgodbi, saj je iz prvega dela pripovedi jasno, da se svet očka vrti okrog deklice, v nadaljevanju pa je vseeno presenečen, da se njegova hči druži s priseljenko.

Tako da – od slikanice sem pričakoval več. Upam, da bom boljše sreče kdaj drugič.

 

Melanie Watts

Vilibald se vrača

Vilibald je maček in glavni junak slikanice, vendar se že na začetku njegovi načrti razlikujejo od avtoričinih …

V literaturi je bilo že veliko poskusov poigravanja s prehodi med različnimi oblikami pripovedi. Zgodbe, v katerih se izmišljeni literarni junaki pogovarjajo s svojimi avtorji, ali se jim celo uprejo so le ena izmed značilnih skupin.

Serija o mačku Vilibaldu spada zraven.

Na prvi pogled gre za domiselno preigravanje zgodbe, zgodbe v zgodbi in zgodbe o zgodbi, a po mojem mnenju pri vseh teh zgodbah enostavno ni dovolj zgodbe za pozitivno oceno. Kolikor sem uspel naknadno ugotoviti, je Vilibald se vrača le ena izmed slikanic v zbirki, ki se je začela preprosto z Vilibaldom, le-ta pa je osvojil vsaj eno literarno nagrado, ki je žal ne poznam.

Naj bo tako ali drugače, knjige ocenjujem načelom naključno, sicer bi me že pri prvem branju morda ovirali takšni ali drugačni predsodki, zato sem imel morda smolo, da nisem dobil ravno najbolj posrečene v zbirki, a to ne spremeni dejstva, da tovrsten štos tudi v nekaterih drugih primerih enostavno ne drži vode.

Slikanica za oroke je kratka, besede naj bi bile izbrane ZELO premišljeno, ilustracije naj bi se lepo ujemale z dogajanjem, ga po možnosti še nadgradile, zgolj odštek in hecanje pa nista dovolj.

Preprost preizkus: zgodbo prevberemo otrokom in jih, ne glede na prvi odziv, čez dan ali dva vprašamo, o čem je govorila. Če se je le medlo spominjajo in se jim ob pogovoru o dotični knjigi ne svetijo oči, gre skoraj zagotovo za izdelek, ki ni vreden njihove pozornosti.

Takšnih slikanic smo v tem blogu spoznali že kar nekaj in tudi tistih nisem priporočil, zato nikar ne pričakujte izjeme. Če mi slučajno pride v roke prvi Vilibald v zbirki, ga bom seveda dodal k temu in ocenil še tistega, do tedaj pa svetujem, da v roke vzamete katero od knjig, ki sem jih priporočil.

Ali pa preprosto tvegate in najdete biser, ki sem ga spregledal. Okusi so različni in nekateri bodo vedno dali vaniliji prednost pred čokolado.

Care Santos

Prodam mamo

Osemletnik sklene na spletu objaviti nenavaden oglas, pri tem pa mu pomaga prijateljica, ki ima prav tako svojevrstne osebne težave …

Knjiga na sodoben, dinamičen in duhovit način predstavi nekaj tipičnih težav v družinskih in drugih odnosih v dandašnji družbi. Kar ji štejem v še poseben plus, je popolna odsotnost pridiganja, tako značilnega pri toliko dobronamernih avtorjih, ki kljub najboljšim namenom ne znajo sestaviti spodobne zgodbe.

No, Care Santos, katalonska pisateljica, ki je za svoje delo prejela že kar nekaj nagrad, svoj posel očitno obvlada, saj se knjiga, kljub na videz kar lepemu številu strani (nekaj čez sto, pri tem pa cilja na bralce začetnike, kar dokazujeta tako slog kot ilustracije), prebere na dušek in to je vsekakor dovolj, da jo toplo priporočim in se še sam opomnim, da poiščem kakšno drugo delo taiste avtorice.

Da ne bom izdal preveč, v knjigi so vendarle tudi elementi kriminalke, bom raje izdal najpreprostejši trik za iskanje všečnih knjig. Besedo všečno prosim razumite kot povsem osebno opredelitev, če bi hotel kaj bolj absolutnega, bi uporabil dobro, pri branju pa nas vendarle vedno vodi osebni okus.

Knjige sem kot bralec začetnik v neki drugi državi in drugem tisočletju sprva izbiral povsem naključno. Najprej so me premamile pisane naslovke. Nato sem se navadil knjigo tudi sem in tja prelistati, a me v prvih letih branje ilustracije pravzaprav niso nikoli posebej pritegnile. Že zelo zgodaj sem odkril, da je stopnja oguljenosti platnic veliko boljši kriterij za najdbo všečnega branja in še danes me novosti puščajo relativno hladnega (povsem nasprotno od bralcev in bralk, ki prihajajo v knjižnico težit izključno s seznami, prepisanimi iz dnevnega časopisja, običajno precej preden je knjižnici uspelo knjigo nabaviti, opremiti in postaviti na polico).

Tak način branja nas prej ali slej solidno bralsko izobrazi, čeprav so seveda luknje še vedno prisotne. Osebni okus pa se dodela po takoimenovani vertikali – ko najdeš avtorja, čigar knjiga ti je všeč, poiščeš še več od istega avtoja, oziroma avtorice. Ko materilaa zmanjka, malce pobrskaš po spletu in hitro najdeš druga imena, ki se omenjajo v isti sapi – tako od ene dobre knjige kaj hitro splezaš do ducata kakovostnih del.

Nato človek potrebuje le še nekaj prostega časa, da vse skupaj užije v primernih odmerkih. Veliko dobrih knjig in časa zanje vam torej želim!

Myron Levoy

Čarovnica s Četrte ulice in druge povesti

Ulice v New Yorku so polne posebnežev, neka starejša ženska pa še posebej buri otroško domišljijo …

Kot pove že naslov, gre za zbirko dokaj kratkih zgodb, za katere je težko reči, komu so namenjene. Morda bi znal v njih uživati že kakšen osem- ali devetletnik, a po mojem so bolj primerne za starejše bralce, morda vsaj najstnike, pod pogojem seveda, da znajo uživati v lepoti, ki se skriva v podrobnostih.

Osebno sem sicer pristaš akcije in dramatičnih preobratov, a kakovost zgodb me je vsekakor prepričala, da lahko le dvignem palec in knjigo priporočim v branje. Je pa pri kratkih zgodbah ena velika težava – tako kratke so, da se po koncu bralec ravno prav ogreje za nadaljevanje branja, a ob tako bogatih zgodbah nadaljevanje z novo zgodbo, novim zapletom in novimi liki ni najboljša poteza. Druga zgodba, tudi če gre za kakovostno izenačene povesti, kot v tem primeru, enostavno ne more prinesti tega, kar daje naslednja stran v napetem romanu.

Kratke zgodbe so, govorim iz lastnih izkušenj, za pisanje celo zahtevnejše od novel ali romanov, saj zahtevajo veliko natančnosti, ki pogosto meji že na popolnost. Vsako mašilo je lahko za uspeh zgodbe pogubno, po drugi strani pa je z njimi težko zaslužiti, saj založniki od avtorjev pričakujejo konkretne količine gradiva, ki ga je potem tudi lažje prodati po konkretni ceni. Pisateljem, ki pišejo kratke zgodbe, torej lahko po Katančevo rečem samo: “Kapo dol”.

V Čarovnici s Četrte ulice spoznamo zanimive like v prepričljivih okoljih in zelo življenjskih situacijah, s katerimi se ne gled ena oddaljenost kraja in v veliki meri tudi časa, zlahka poistovetimo. Toplo jih priporočam v branje, a hkrati dodajam, da si zanje odmerimo majhne količine časa in po vsaki prebrani predvidimo tudi bolj ali manj aktiven nebralni premor.

Robert Louis Stevenson

Otok zakladov

V krčmi vnenavadnih okoliščinah umre star kapitan, kar spodbudi mladeniča, sicer krčmarjevega sina, da pobrska po kapitanovi skrinji …

Če smo zadnjič predstavili in priporočili klasično knjigo za deklice, je tule poslastica za fante. Čeprav je Otok zakladov že davno presegel stoletnico, še vedno ponuja zanimivo, napeto in kakovostno čtivo za mladino. Pri besedi ‘kakovostno’ moramo seveda upoštevati, da gre za žanrski izdelek, ki je narejen po ustreznem kalupu, kar s seboj prinaša pluse in minuse.

R. L. Stevenson je že kot otrok sklenil, da bo drugačen, da ga okolje, v katerem je odrasel, in načrti, ki jih je z njim imel predvsem oče (sicer inženir, a tudi sam z neizživetimi umetniškimi ambicijami), ne zadovoljujejo, da si želi pustolovščin, rušenja splošno sprejetih norm, in na splošno vsega dolgočasnega, kar počnejo odrasli.

Otok zakladov ni le ena izmed neštetih pustolovskih kratkočasnic, ampak merilo za vse druge, ki se z njim le redko uspejo pomeriti iz oči v oči, saj je avtorjeva izjemna pripovedna moč, v veliki meri napajana prav iz njegove razdvojenosti med lastnimi željami in pričakovanji okolja (nasprotujoča pola razcepljene osebnosti je sam najlepše upodobil v Dr. Jekyllu in g. Hydeu), ravno v tem romanu prvič prišla do polnega izraza.

Kdor si želi berljive, barvite in večno sveže zgodbe, bo v Otoku zakladov prav gotovo prišel na svoj račun. Kdor pa si želi kdaj tudi sam kaj dobrega napisati, pa s tem nikakor ne mislim le leposlovja, lahko prav v tem delu najde kopico praktičnih primerov, ki jih lahko strnem v en sam stavek: brez konflikta ni zgodbe.

Aja, mimogrede, uporabil sem ilustracijo Newella Conversa Wyetha (1882-1945), še več ilustracij in ilustratorjev Otoka zakladov pa:

http://slikanice.blogspot.com/2016/02/otok-zakladov.html

To je to. Obvezno čtivo.