Jennings, Paul

Paul Jennings: Neznosno

Devet kratkih zgodb, v katerih nastopajo otroci. Napeto, nepredvidljivo, z elementi fantastike.

Zgodbe so neodvisne druga od druge. V večini je kar nekaj humorja, a ta ni v ospredju, bolj pride do izraza domišljija in kopica presenečenj, ki jih avtor spretno servira bralcu. Zgodbe so napisane različno, z različnimi liki v ospredju, tako moškimi kot ženskimi, prav vsak pa ima neko posebnost, zaradi katere se bralcu takoj prikupi. Če že ne deluje simpatično vsaj zbudi radovednost, ki vleče do konca zgodbe. V podrobnosti ne bom šel, a vse situacije so na začetku zelo realistične, v njih se zlahka najdemo, nato pa pripoved zavije enkrat v bolj drugič v še bolj odbite vode.

Tematika je zelo različna, zato bo knjiga pritegnila tako ljubitelje pustolovščin, kot raziskovalce skrivnosti, obravnava pa tematike od vsakdanjih, kot sta domača večerja ali pisanje matematične naloge do ‘robnih’, kot sta hipnoza in morske deklice.

Bralec, ki išče zabavno, napeto in domiselno zgodbo, jih v tej knjigi dobi devet. Knjiga je hkrati pravi učbenik učinkovitega pisanja, kjer avtor s kratkimi stavki, učinkovitim zaporedjem nizanja dogodkov, kombiniranjem akcije in opisovanja, preskakovanjem v času in prostoru, … prikaže širok nabor pripovedovalskih tehnik, ki pridejo prav pri vsakem mladem avtorju, začenši s pisanjem šolskih spisov.

Toplo priporočam.

Le Ray, Anik

Anik Le Ray: Hiša pravljic

Stara gospa umre in zapusti hišo potomcem, ki so prej prihajali predvsem na počitnice. Posebej dragoceni darili dobita vnukinja in vnuček.

Izjemno atraktivna knjiga se loteva že večkrat obdelane, a še vedno izzivalne zmesi sodobnega sveta in literarne zgodovine. To pomeni, da v njej nastopajo liki, kot jih srečamo vsak dan in literarni junaki, v tem primeru junaki iz različnih pravljic in zgodbic za otroke.

Osnovni zaplet je izpeljan korektno, predstavljen je verodostojen problem, sledi malce prehiter zaplet, nezadovoljiva rešitev in razplet, ki vsaj delno zadovolji malo zahtevnejšega bralca. Zakaj malo zahtevnejšega? Ker glede na dolžino besedila, samo obliko knjige (je dovoljeno uporabiti besedo razkošno?), grafične rešitve in besednjak, ta knjiga vsekakor ni namenjena ‘tamalim’.

Da ne bo pomote – najprej poudarjam, da ta knjiga ni slaba. Vendar pa niti posebej dobra ni. Morda sem zaradi zunanjega videza in prvega vtisa pričakoval preveč.

Če se omejim le na lastnosti, ki jih je mogoče razumsko pojasniti, mi manjka kar nekaj zadev:

1. Liki so precej površno zastavljeni, predvidljivi, plitvi in se ne razvijejo, kot bi se lahko. Veliko jih je, a se večina pojavi zgolj bežno. Ne naredi nobenega vtisa, z izjemo vnučka pravzaprav vsakega zelo hitro pozabimo. In tudi on svojo težavo reši preprosto tako – da se bolj potrudi. Klasična šolska sistemska rešitev, na kakršne sem alergičen.
2. Večji del knjige je akcijski. Deček se z domišljijskimi prijatelji podi naokrog, nenehno menjuje prizorišča, ves čas se nekaj dogaja, zgodi pa se pravzaprav nič. Divje pojanje bi se dalo zagotovo bolj osmisliti in lepše stopnjevati, da bi pozornost bralca vleklo in ga ob dobri izvedbi povsem potegnilo v zgodbo. Tu je po mojem mnenju največji potencial zgodbe, pa zelo slabo izkoriščen in posledično tudi največje razočaranje.
3. Reševanje ‘na prvo žogo’ je še ena klasična težava sodobnih avtorjev, ki so predani vizualnemu svetu s hitro menjavo sličic in malo časa za gradnjo občutij. Tega ne naredim vsakič, a pofirbcal sem avtorico in dejansko je očitno precej doma v svetu filma. No, upam, da je tam bolj prepričljiva, ker pri tej knjigi sem ostal kar malo razočaran.

Da ne bo kdo mislil, da ljudje iz sveta filma (še ena katastrofa je bilo seveda pisanje Madonne, za katerega se je potem izkazalo, ne le da je bilo zanič, ampak, da niti ni bilo njeno) ne morejo uspešno delovati tudi v svetu literature, vključno s slikanicami za otroke, priporočam dela Julianne Moore. Ona je dokaz, da se da.

Murail, Marie-Aude

Marie-Aude Murail: Simpl

Srednješolec skrbi za svojega duševno zaostalega starejšega brata. Njegov oče ima drugačne načrte.

Zgodba govori o povsem preprostih rečeh. Fant bi rad dokončal šolo in se vpisal na fakulteto. Njegov brat ga pri tem ovira. Vendar ga v ustanovo ne bi dal, ker je tam že bil in je videl, kako to vpliva na brata.

Zato išče kompromise, medtem ko se njegov brat predvsem zabava. Povežeta se z nekaj študenti, ki iščejo sostanovalca, da bi si zmanjšali stroške. Zrasejo prijateljstva, zaiskrijo se ljubezenske iskrice, nekaj načrtov se sfiži, življenje gre naprej.

Knjiga je napisana lahkotno, tekoče, zabavno, z ogromno mero optimizma, pa vendar ne skriva kritike obstoječega sistema, ki vse drugačne poskuša stlačiti v isti koš (saj na njem vendar piše ‘Drugačni.’). Drugačen ni le duševno zaostali fant, ki zna v življenju nadvse uživati, ampak tudi številni drugi liki, ki jim njegov prihod v vsakdanjik življenje spremeni in obogati.

Odlično napisano in toplo priporočam.

Ormerod, Jan

Jan Ormerod: Čudodelni iskalec vode

V Avstraliji je veliko prostora, a malo vode. Ko nekoč nastopi posebej trdovratna suša, oče sinu pove, da je bil njegov oče, se pravi dečkov dedek, bajaličar.

Seveda si deček zaželi, da bi tudi on imel čudodelno sposobnost iskanja vode z bajalico. Seveda se mu želja uresniči. Seveda je pred tem še nekaj ovir, ampak ne prav veliko.

Z izobraževalnega vidika, gre za čudovito knjigo, ki nas opomni, da voda, posebej pitna voda, ni nekaj samoumevnega. Dostop do vode je že dolgo gospodarski in politični problem, ki ga mediji komaj omenjajo. Takšna knjiga je dragocena priložnost, da se o problematiki vode kakovostno pogovorimo. Slike so krasne in nam pomagajo vse skupaj vtisniti si v spomin.

Kar se tiče zgodbe, je skoraj ni. Zaradi zgodbe te knjige ni vredno vzeti v roke, saj v njej manjka zanimivih likov, drame, konfliktov, preobratov, zapletov in razpletov, ki naredijo zgodbo dobro ali vsaj – zgodbo.

Če bi knjiga imela oboje, bi bila zares nekaj posebnega in bi jo z veseljem priporočil v branje. Tako pa zgolj pogojno, kot dodatno čtivo ob učenju naravoslovja.

Bodnarova, Jana

Jana Bodnarova: 13

Pri trinajstih letih postanemo ‘pravi’ najstniki, saj pri enajstih še nismo teenagerji. Trinajst je torej številka, ko se otroštvo zares prevesi v odraslost in s tem se odpirajo povsem novi svetovi.

Jana Bodnarova je znana slovaška pisateljica z visokimi nakladami in številnimi prevodi, tako da so pričakovanja ob vsaki njeni knjigi visoka. 13 je zbirka kratkih zgodb, kjer se srečajo številni žanri, od fantastike in znanstvene fantastike do pretresljive socialne črtice. Vsem zgodba je skupno, da so zares kratke in, seveda, da v njih glavno vlogo odigrajo najstniki.

Ob mešanju različnih pripovednih prijemov je nujno tveganje, da bralcu, ki mu je pač nekaj bližje od nečesa drugega, ne bo vse všeč in tudi z menoj je bilo tako. Vendar mi ni bilo žal, da nisem odnehal že po prvi zgodbi, saj so me nekatere naslednje kar lepo zadovoljile, če že ne navdušile. Ne vem, kako se na takšno zbirko odzovejo najstniki, ki so iz generacije v generacijo slabše zbrani in nasploh vse bolj razvajeni.

Vse, kar lahko najdejo v tej knjigi, jim skoraj gotovo ne bo všeč, čeprav so obravnavane teme, ki bi jim morale biti blizu in bi jih veljalo spoznati v različnih literarnih oblikah, torej prav na tak način, kot je v knjigi predstavljen. No, knjigo jim v branje priporočam, čeprav so na voljo tudi takšne, ki jih bodo lažje in bolj pritegnile. Priporočamo jo tudi vsem, ki imajo v družini kakega najstnika, saj je vedno dobro obnoviti in ponotranjiti občutja, na katera sčasoma tako radi pozabimo.

Knjiga je relativno tanka in lahkotna, zato se skoznjo zlahka prebijemo. Mene je, če nič drugega, spodbudila, da kdaj v prihodnje vzamem v roke še kaj, kar je podpisala ista avtorica.

Mitterer, Felix

Felix Mitterer: Superkokoš Hana

Hana je rdeča kokoš, ki živi na majhni kmetiji, kjer bolj ali manj ukazuje vsem. Toda govorjenje in letenje nista edini lastnosti, zaradi katerih je posebna, saj ima tudi močan čut za pravičnost …

Superkokoši Hane ne zamenjajte z Malo rdečo kokoško!

Zgodba o kokoši Hani je dokaj napeta pripoved o superkokoši, ki v bližini ‘svoje’ kmetije odkrije farmo, v kateri kokoši živijo in umirajo v neznosnih razmerah. Žilica ji ne da, da bi se kar obrnila stran in kar takoj začne z akcijo. Podrobnosti seveda ne bomo izdali.

Ob tej knjigi imam mešane občutke. Je sicer berljiva in občasno kar duhovita, a žal se v veliki meri bere kot pamflet proti dobičkonosni industriji proizvodnje jajc, ki je zlahka prevedljiva tudi na vse druge vrste ustvarjanja dobička z izkoriščanjem nekoga drugega. Taka je pač definicija kapitalizma, ki je trenutno prevladujoča družbena gospodarstva usmeritev, za katero smo Slovenci ne tako dolgo nazaj z velikim navdušenjem tudi glasovali.

Da je treba ljudi izobraziti o hrani, ki na poti do krožnika izkusi marsikaj nenavadnega, neprijetnega in nezdravega, se seveda strinjam. Pa je to res treba storiti na tak način? Pri otrocih? Morda je res najbolje začeti s kritiko pred otroško publiko, saj je odraslo pač težje doseči, a po drugi plati, takšna knjiga prav velikega veselja do branja ne bo povzročila.

Ko sem pred davnimi leti zasnoval ta blog, sem si določil pravila, ki se jih še vedno držim. Eno je, da pišem tudi o knjigah, ki mi niso preveč všeč. Ali pa sploh ne. Tudi za ceno zmerljivk in žaljivk prizadetih avtorjev, katerih spodrsljaje sem razkril.

Superkokoš Hana je ena tistih knjig, ki jih ne priporočam v branje, čeprav ne dvomim, da je pri določenem odstotku bralcev priljubljena. Konec koncev obstaja tudi že vsaj eno nadaljevanje.

Poleg aktivizma, ki bi se ga zagotovo dalo veliko bolje ‘zapakirati’, me moti še več reči v pripovedi, zaradi katerih Superkokoš Hana ni na mojem priporočenem seznamu.

Eno je nasilje. Če naj bi literatura (tudi) vzgajala, bi morala tudi kazati načine, da se težave z nasilnimi ljudmi lahko uredijo tudi brez nasilja. In še posebej brez nasilja, ki ni posledica samoobrambe.

Dodatna velika pomanjkljivost so nastopajoči liki. Če že lahko vzamemo v zakup posebnosti naslovne junakinje, imajo prav vsi stranski liki kopico nelogičnosti, takšnih, ob katerih se kolikor toliko kritičen bralec zdrzne in reče:”Hej, tega pa že ne bi naredil!”

Tako. Tule so torej trije razlogi, zakaj te knjige ne priporočam. Kar pa se tiče jajc, moramo vedeti, da kljub tako opevanim besedicam eko in bio na koncu svet vodita strah in pohlep. O obeh imamo veliko pravljic, ob branju katerih morda vendarle ustvarimo malček lepši svet. S kurjimi farmami vred.

Boonen, Stefan

Stefan Boonen: Pozor, huda babica!

Vsak petek se zbere mala četa otrok, ki jih pobere babica. Potem se prične vikend …

Knjiga, ki je pravzaprav strip, je polna akcije in humorja, po zaslugi domiselne grafike verjetno zanimiva tudi še za drugo in morda tretje branje, saj vseh odštekancij naenkrat pravzaprav niti ne moreš dojeti. Prepričan sem, da bo del publike zadovoljila, morda koga celo navdušila, a mene žal ni.

Pred leti sem bral kolumno o pisanju scenarijev. Predlagana formula je šla približno takole (zadevo sem poenostavil in vsega se res ne spomnim, iskati pa se mi tudi ne ljubi):

BUM! (nekaj pomembnega se zgodi)

ta-pa-ta-pa-ta-pa (zgodba se zapleta, razpleta, vmes se kaj pojasni, gledalec dobi priložnost za oddih, nato ga spet povleče v akcijo, itd.)

BUM!!! (veliki zaključek, po katerem gledalci pretreseni in potešeni zapustijo dvorano)

No, Boonenova formula gre takole:

bumbumbumbumbbumbumbumbumbum

Nima niti pravega začetka, ob katerem bi se spraševali zakaj, jedra, kjer bi ugotavljalo kdo s kom in kako, niti konca, po katerem se s povsem drugačnim glasom spet vprašaš zakaj. Ničesar ne izvemo o otrocih, ničesar o babici, le da je dedek že umrl, tudi starši so prazno okrasje, ničesar se ne naučimo o življenju (pa ne, da bi navijal za poučno gradivo, a nekako je treba zadevo le osmisliti, nekaj sporočiti). Kot bi šli na vlakec smrti in po nekaj minutah vreščanja pristali na isti točki, kot smo startali. (Morda pa samo jaz ne dojamem, da gre prav za to – metaforo o življenju, vendar?)

Začne se z akcijo, nato drvi do hitrega in divjega konca, vmes pa se nizajo domislice, ki so včasih boljše, drugič slabše, vsekakor odraz obrtniške spretnosti avtorja in ilustratorja, a se začnejo kaj hitro tudi ponavljati.

Ko smo že omenili ilustratorja – grafika je ključni del te knjige. Izbor temno modrih in živo oranžnih odtenkov naredi knjigo na prvi pogled zanimivo, a so napisi (in teh je veliko) z oranžno vse prej kot enostavni za branje. V svetu, kjer toliko pisanih malenkosti kriči po naši pozornosti, je odločitev za pisanje v barvi, ki se jo težko loči od ozadja, napaka.

No, ampak na napakah se menda učimo (čeprav osebno vse bolj opažam, da se ne).

Kdor bi se rad bolje poučil o odtenkih barv, naj obišče:

https://drawingblog.mycoloringland.com/

Tam je gotovo kakšna uporabna ideja tudi za ilustratorje in oblikovalce.

Travers, Pamela Lyndon

Pamela Lyndon Travers: Mary Poppins

Ko nekega dne družino s štirimi otroki zapusti varuška, se zdi, da je treba samo najti novo. Potem se pojavi Mary Poppins …

Zgodbe o skrivnostni in nenavadni varuški, ki ima očitno cel kup čarobnih moči, če njenih presenetljivih prijateljstev in znanstev niti ne omenjamo, že skoraj stoletje navdušujejo bralce (ne le najmlajših) po vsem svetu. Med razlogi za to je gotovo ob očarljivosti nastopajočih likov tudi prav poseben humor, zaradi katerega se serija knjig, po katerih so nastale filmske, gledališke in druge priredbe, razlikuje od številnih sorodnih zgodb. Morda bi jo še najlažje postavil ob bok Petru Panu.

Bom dal samo primer s prve strani. Hišica je bila manj lepa in urejena od okoliških iz preprostega razloga. Ata je namreč ženi rekel, da imajo lahko lepo in urejeno hišico ali pa štiri otroke. Le obojega hkrati si ne morejo privoščiti …

Kako resnično, kruto in zabavno, kajne?

Bom še dopisal, a ne sedaj.

Hardy, Edward

Edward Hardy: Kje je Frida?

Frida je mala bela gosenica, ki bi se nenehno skrivala. toda nekega dne njena igra postane boj za preživetje …

Slikanica je izvrstna kombinacija slike in besede. Od začetka do konca spremljamo gosenico, ki bi se rada skrivala in jedla, lahko tudi oboje hkrati. Bralec in morebitna publika so lahko ves čas aktivni tako pri spremljanju zgodbe, ki je ciljni publiki primerno seveda preprosta, kot pri iskanju gosenice, ki je na vsaki strani skrita drugje in malce drugače.

Spotoma še izvemo, da imajo gosenice naravne sovražnike, in da se na koncu gosenice spremenijo. Kot naravoslovca me uporabljene poenostavitve malo zmotijo, kot bralec pa sem bil zadovoljen in slikanico priporočam v branje. Rekel bi, da je primerna nekako do desetega leta starosti.

Ker tole slikanico lahko uporabimo tudi za uvod v spoznavanje preobrazbe (metamorfoze) metuljev (in številnih drugih žuželk, prilagam še preprosto pobarvanko, ki jo je posebej za to objavo pripravil moj prijatelj. Hvala!

London, Jack

Jack London: Beli očnjak

Beli očnjak je križanec med volkovi in psi, ki išče svoj prostor v divjem svetu pustolovcev in zveri. Pri tem ni nikoli povsem jasno, kje je bolj nevarno …

Roman Jacka Londona je nekakšna dopolnitev Klica divjine z zelo sorodno tematiko. Posebnost Belega očnjaka je pripoved velikega dela zgodbe skozi občutke psa, ki ga spoznamo že pred skotitvijo, saj najprej spremljamo zgodbo njegove matere, mešanice med volkom in psom, nato obdobje življenja med ljudmi, pa ločitev od matere, izkušnjo divjine, vrnitev med ljudmi, neusmiljene pasje borbe, kjer Beli očnjak zmaguje, dokler ne naleti na dostojnega nasprotnika, a ga neznanec reši pred gotovo smrtjo in po daljšem trudu končno udomači.

Beli očnjak je klasično delo, ki spada med obvezna branja vseh, ki jih zanima najbolj surovo obdobje Divjega zahoda, vseh ljubiteljev narave, ki se ne bojijo spoznati tudi temne plati našega okolja, in seveda vseh, ki jim ni vseeno za splošno razgledanost, do katere pridemo (tudi) z branjem kakovostnih knjig.

Toplo priporočam, a opozarjam, da je za takšno knjigo vendarle treba imeti nekoliko trpežnejši želodec. Za prav mlade bralce verjetno ni primeren, nekako od vključno tretje triade naprej pa vsekakor, še poseej, ker je slikovite podobe, ki jih spretno slika avtor, mogoče elegantno povezati z učno snovjo različnih šolskih predmetov.