Johanna Spyri

Heidi

Nekega dne mlada ženska pripelje petletno nečakinjo k samotarskemu in malce čudaškemu dedku. Ta je sprva noče pod svojo streho, toda sčasoma se mu deklica priljubi …

marie-louise-kirk-heidi-and-grandpa

Heidi je sicer malce sentimentalna,a vseeno izredno prisrčna zgodba, ki je po pravici uvrščena med klasike otroške književnosti. V zgodbi, ki je sicer zanimiva sama po sebi, ne manjka zanimivih opisov časa in prostora, v katerem se vse skupaj odvija, pa tudi o tedanjih družbenih razmerah (ki niti niso zelo drugačne od sedanjih), se lahko marsikaj podučimo.

Tako najbrž ne čudi, da imajo v Švici po vzoru Disneylanda že nekaj časa Heidiland, da je sledila cela serija nadaljevanj, napisanihj po smrti avtorice, pa kakih dvajset ekranizacij (v eni je nastopal celo Charlie Sheen!), …

Kot zanimivost lahko dodamo še, da so pred nekaj leti odkrili pozabljeno knjigo Adelaida – Deklica iz Švicarskih Alp Hermanna Adama von Kampa, ki je izšla pol stoletja pred izvirno Heidi (ki je seveda ljubkovalni izraz za Adelaida), s katero daleč najbolj znano delo Johanne Spyri deli kar nekaj podobnosti, tako v zapletu, kot pri nastopajočih likih.

Vendar o plagiatu najbrž nima smisla razpravljati, ne le zato, ker je zadeva pravno zastarala, ampak tudi zato, ker je bila Heidi, ne Adelaida, tista, ki je prestala najtežji preizkus v literaturi – preizkus časa – in ostala zapisana v zgodovino otroškega čtiva. Besedilo, sicer namenjeno malce starejši publiki (recimo okrog desetih let), torej tudi sam toplo priporočam.

 

 

Posted in Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Robert Munsch

Princesa v papirnati vrečki

Nekoč je živela princeska, ki je bila tik pred tem, da se poroči s prelepim princem, ko se v zgodbo vplete strašen zmaj …

princesa-v-papirnati-vrecki.jpj

Toda princeska ni kar tako. Čeprav je izgubila grad in princa in celo obleko, se poda na lov za zmajem in poskuša rešiti svojega bodočega ženina. Pot je neudobna, polna nevarnosti, toda na koncu vendarle pride do zmaja, s katerim se namerava spopasti oblečena zgolj v papirnato vrečko.

Ji bo uspelo? Seveda ji bo! Pa bo zadovoljna z doseženim? Hmm …

Vedno znova sem vesel, kadar vidim preigravanje starega motiva z novo energijo, prikaz iste zgodbe na drugačen način, odpiranje novih vprašanj, ki izhajajo iz starih, … Nekaj podobnega je tako na primer ustvaril Lawrence Schimel, spet nekaj drugega pa Robert Munsch, ki ga predstavljam tokrat. Obakrat iz večnega boja princeske z zmajem, obakrat stara prigoda v novi podobi.

Ker – vse zgodbe so pravzaprav že davno napisane. Razlike so le v detajlih, In ravno detajli, malenkosti, delajo življenje ne le zanimivo, ampak sploh vredno življenja.

Avtor je v klasični pravljici, kjer običajno princi rešujejo princeske, naredil kar dva zanimiva obrata in tržišče je očitno navdušeno, saj je samo te knjige (ki pa ni njegova največja uspešnica) prodal v več kot treh milijonih izvodov!

Ampak knjige v branje ne priporočam zaradi komercialnega uspeha. To, da je dobra, zelo dobra, odlična, bi moralo biti več kot dovolj. Ne spreglejte je torej.

Posted in Vse slikanice | Tagged | Komentiraj

Paulette Bourgeois

Franček in računalnik

Želvak Franček dneve rad preživlja s prijateljema Medvedom in Bobrovko, toda ko slednja dobi računalnik in z njim zanimivo igrico …

 

Zgornji odlomek risanke o Frančku je sicer iz angleške različice, ampak tokrat bi morda nekaj besed namenili naši, slovenski bralni znački. Knjige o Frančku so namreč na priporočenem seznamu bralne značke in prav je, da se vprašamo, ali so tam upravičeno.

Na prvi pogled je vse jasno. Franček je simpatičen lik, s katerim se mnogi otroci zlahka poistovetijo, njegove prigode so takorekoč prepisane iz otroškega vsakdana, obkrožen je z drugimi simpatičnimi liki, ki os otrokom prav tako blizu, zapleti so realistični, sporočila zgodbic jasna, sem in tja se tudi nasmejimo, …

Ja, zgodbice o Frančku so prava uspešnica, še posebej, odkar so jih začeli upodabljati na televizijskih zaslonih, a njegovi začetki niso bili najobetavnejši. Pravzaprav je prva slikanica o Frančku doživela zavrnitev kar pri šestih založnikih, preden je sedmi besedilo končno sprejel – pogojno (z zahtevkom po nekaj popravkih).

Tak začetek malce spominja na Harryja Potterja, kjer prav tako prvi uredniki (teh je bilo še več, kot pri Frančku), niso opazili dobrih plati besedila, zaradi katerih je na koncu tako eno kot drugo, se pravi tako Franček kot Harry zrasel  v mnogomilijonski posel, kjer šibkosti v zgodbah in likih nadomestijo svetlobni in zvočni učinki, predvidljivost zapletov opravičijo vzgojni nauki, premalo dodelane like pa spretna reklama.

Da me ne boste narobe razumeli – tako Franček kot Harry nista slaba izdelka. Tudi osnovne zgodbe, iz katerih so nastali filmi in plastične figurice in kar je še drugih dobiček ustvarjajočih elementov, sploh niso slabe. Nasprotno – dobre so. Zelo dobre. Logične so, spretno izpeljane, z verodostojnim ozadjem in sploh povsem v redu.

Pa vendar …

V obeh primerih mi manjka presežek, kot ga ponujajo na primer besedila Tove Jansson ali Astrid Lindgren, če se nalašč omejim le na štiri izjemno uspešne pisateljice, ki so dosegle tisto, o čemer milijoni drugih avtorjev in avtoric pretežno lahko le sanjajo, pa morda niti niso slabši, ampak jim le zmanjka kak ščepec sreče ali pomoč pravega človeka v pravem trenutku na pravem mestu.

Kaj hočem reči?

Če želite brati dobro napisane zgodbe, v katerih so vsi elementi, o katerih piše literarna teorija, na svojem mestu, je vseeno, po kateri knjigi od katere od naštetih štirih pisateljic posežete. Če pa hočete svoj čas (ki je, žal, hudo omejen) res dobro izkoristiti, se poskušajte osedotočiti pretežno na Janssonovo in Lindgrenovo.

Z branjem Frančka boste sicer zadostili standardom bralne značke za drugi razred, vendar moramo vedeti, da gre v drugem razredu predvsem za razumevanje besedila, in morda je to res zadosten kriterij, da se knjiga uvrsti na seznam. Kljub temu pa bi si osebno želel, da bi se poskušali postaviti malce višji standardi, saj že dolgo ugotavljamo, da je naša bralna kultura porazna in s knjigami, kjer gre predvsem za vzgojno noto, naj bo še tako simpatično zavita, ne pa tudi za Zgodbo, je nikakor ne bomo popravili.

Zaključek? Nič ni narobe, če berete zgodbe. A še bolje je, če poskušate najti Zgodbe. Ker samo tiste z veliko začetnico imajo moč, da kaj spremenijo, tiste z malo pa ne. Se boste jutri zjutraj lahko pogledali v ogledalu in rekli, da ta svet ne potrebuje sprememb?

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Herge

Tintin

Tintin je novinar, ki se v lovu za dobro zgodbo odpravi v daljne eksotične kraje, kjer ga čaka kopica nepričakovanih zapletov …

Tokrat sem za predstavitev izbral strip, kar je sicer le z veliko mero svobode mogoče predstaviti tudi kot vrsto slikanice, ampak kadar nas vodijo višji cilji, nismo malenkostni. Tintin je glavni junak serije stripov, ki jih je Herge (s pravim imenom Georges Remi) začel pisati in risati daljnega leta 1929 in jih pravzaprav, čeprav ga niveč med nami, soustvarja še danes.

Ker je delal za različne naročnike v zelo viharnih časih, je bil avtor in z njim Tintin nenehno pod različnimi političnimi pritiski, kar je še kako vplivalo na obravnavano tematiko in tudi kakovost samega izdelka.

Toda danes lahko mirno rečemo, da gre za vrhunski strip, ki je preživel test časa, še posebej po zaslugi predanosti avtorja, ki je v svoje zgodbe vložil ogromno preverjanja dejstev, zaradi česar je ustvaril izjemno verodostojno ozadje. Če na to položimo napeto dogajanje (prav tempo je ena izmed največjih odlik Tintina) in večplastni humor, je branje, po katerem radi posežejo tudi tisti, ki sicer ne berejo najraje, tu.

Tintin je sčasoma postal prava industrija, kjer je Herge posamezne sklope nastajanja stripa zaupal različnim specialistom, sam pa do smrti obdržal nadzor nad celotno sliko. Tintin tudi po Hergejevi smrti ni kar zamrl. Čeprav so studio razpustili, so čez nekaj let začeli z ustvarjanjem novih epizod. To pa je, všeč ali ne, eden največjih komplimentov, ki jih katerikoli avtor ne more doživeti – da ga njegovi junaki preživijo, namreč.

Ko ste torej v dilemi, kaj izbrati v knjižnici, in morda niste v pravem razploženju za slikanico ali ‘klasično’ knjigo, nikar ne pozabite, da so na policah tudi odlični stripi, med katere se Tintinove dogodivščine po pravici uvrščajo.

Posted in Vse slikanice | Tagged | Komentiraj

Gerald Rose

Tigrova preproga

Tiger je že star in opice ga obmevajo z oreški, on pa postaja vse bolj lačen in obupan …

Na zgornji povezavi si lahko ogledate celotno slikanico, ki jo bralci interpretirajo v italijanščini, kar vas verjetno ne bo motilo, saj se že od začetka trudimo v ta blog dodati nekaj mednarodnega pridiha.

Gerald Rose, sicer rojen že leta 1935, je napisal in ilustriral slikanico o tigru, ki se domisli nenavadne rešitve svoje težave. In čeprav je domislica običajno že dovolj za sposobno zgodbo, se ta nekje na sredi, ko se že zdi, da je vse tako, kot bi moralo biti, zaplete (povsem logično, kar avtorjem žal ni vedno samoumevno), pa tudi odplete, ko tiger ne le dobi priložnost dokazati, da še ni za v staro šaro, ampak svojo priložnost tudi izkoristi.

Za dobro zgodbo ni treba veliko, a vsi elementi se morajo lepo ujeti in v tem primeru so se. Pripoved lepo teče, humornih trenutkov ne manjka, ozadje je zanimivo, malce eksotično, ilustracije so barvite, a ne kičaste.

Pravzaprav je avtor – ilustrator za svoje delo (Old Winkle and the Seagulls), ki ga je napisala kar njegova soproga Elizabeth, že leta 1960 dobil prestižno nagrado Kate Greenaway, kar povprečnemu bralcu ne pomeni veliko, je pa to toliko več vredno tistemu, ki se na ilustracije spozna.

Morda ob tej priložnosti še nekaj besed o Kate Greenaway, ob Tigrovi preprogi pa le še toplo priporočilo in povabilo k branju.

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Sabine Buchwald

Hana in vetrovi

Deklica si želi pozornosti, a se drugi družinski člani komaj zmenijo. Zdi se, da so prav vsi pomembnejši od nje …

risba-tornada

Čeprav se trudim (že nekaj let) objavljati predvsem naslove slikanic in knjig za otroke, nad katermi sem navdušen, ali pa z njimi vsaj zadovoljen, se sem in tja le ne morem upreti, in v blog uvrstim kakšno slikanico, ki se ni povsem posrečila. Ker se tudi iz slabih zgledov lahko kaj naučimo, kajne?

No, da ne bo pomote, knjiga Hana in vetrovi ni povsem zgrešena. Zgodba ima aktualno tematiko (pomanjkanje časa za otroka, slaba komunikacija v družini), glavna junakinja namesto tarnanja nad usodo vzame zadeve v svoje roke (edino prav, aktivni junaki o vedno dobrodošli, aktivne junakinje pa še posebej), pripoved teče dinamično, slikovito, konec je pozitiven, vendar …

Sporočilo je po mojem kljub vsemu povsem zgrešeno.

Za kaj gre?

Deklica bi se rada vključila, priključila, ali karkoli že, pa ji ne uspe. Odnos do nje je, milo rečeno, neprimeren. Ampak tako pač je. Deklica se odloči nekaj ukreniti in vetrovi (spoiler alert – spoiler alert – spoiler alert) ji priskočijo na pomoč.

Vendar se ravno v tem trenutku pokažejo bistvene pomanjkljivosti zgodbe. S čim si je deklica zaslužila pomoč? V klasičnih pravljicah običajno junaka spoznamo skozi dejanje, s primerom predstavijo njegovo junaškost ali njeno dobro srce ali karkoli že, nato pa lahko nadnaravno postori, kar je treba postoriti.

Hana pa je samo vztrajna, ali, če hočete, tečna.

In smo pri drugi težavi. Vetrovi so do družinskih članov, ki se prej res niso prav bleščeče obnašali, dokaj grobi, celo nasilni. Tu bi avtorica lahko vključila kak humorni prizor, ko se spopadeta človek in veter, je za to gotovo veliko priložnosti, a tega žal ne izkoristi.

Če bi otrokom radi sporočali, da se težave v s komunikacijo v družini rešujejo z nasiljem, jim pač berimo črno kroniko, in ne pravljic!

Zaradi obeh omenjenih težav v pripovedi zgoraj omenjene knjige ne morem priporočiti v branje vašim otrokom, jo pa dajem za primer mladim, oziroma še neizdelanim avtorjem (takim, ki so pripravljeni priznati, da vsega o pripovedovanju zgodb še ne vedo), da si pogledajo, kako lahko le malo površnosti povsem uniči zgodbo.

Ali kot je nekoč rekel Bobby Fischer: “Učimo se na napakah. Če je le mogoče, na tujih.”

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Aaron Blabey

Stanko Peška

Stanko je majhen, zato ga vsi zafrkavajo, nihče ga noče v svoji ekipi, …

Hja, težava, ki smo jo v slikanicah za otroke že večkrat videli. Pravzaprav že kar zelo velikokrat. Fant je očiten outsider, a nekoč se, bolj po naključju kot ne, zgodi, da spozna osebo, ki ima povsem drugačne težave, s katerimi se presenetljivo zlahka poistoveti.

Torej zgodba, ki sama po sebi ni nič posebnega, a je povedana na tako svež način, z besedo in sliko, kot si od slikanice le lahko želimo, da jo moram vsekakor toplo priporočiti.

Ne le otrokom, ki se bodo brez težav našli v Stanku ali njegovi prijateljici.

Ne le njihovim staršem, ki bodo v Stanku našli tako svojega otroka kot sebe same.

Ampak tudi vsem nadobudnim avtorjem, ki v silnem hlepenju po izvirnosti tako pogosto pozabljajo, da je za dobro zgodbo dovolj solidna zgodba z repom in glavo, kjer se glavnemu liku nekaj zgodi. Če pa je zraven še dobra ilustracija, če vse skupaj teče gladko, če je začinjeno s ščepcem humorja, če so vsi nastopajoči liki dovolj verodostojni, če se besedilo in slika lepo dopolnjujeta, imamo sploh zmagovalca.

Torej:

Brez odvečnih besed.

Brez nepotrebnega pojasnjevanja.

Brez dramaturških slepih rokavov.

Brez plehkega polnjenja strani zato, ker je pač 32 strani splošno sprejet in komercialno preverjen standard in založnik pričakuje natanko toliko, pa če avtorju to znese ali ne.

Mene je Stanko prepričal, pozanimal sem se tudi o avtorju, in odkril, da ob zanimivi preteklosti ni le napisal in ilustriral še več slikanic, ampak sta zaenkrat še dve prevedeni tudi v slovenski jezik. Palec gor!

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj