Walliams, David

David Walliams: Mihec milijarder

Mihec ima bogatega očeta, ki mu lahko kupi karkoli hoče. Toda to Mihcu ni dovolj, saj bi rad dobil vsaj enega pravega prijatelja.

youtube.com/watch?v=sA1wEwEFZDo

Mihec se sooča s težavo, ki jo poznajo skoraj vsi premožni otroci – s spoznanjem, da denar nikakor ne prinaša sreče in zadovoljstva. Še več, pogosto pomeni celo oviro. mihec se premagovanja težave loti na svojstven način, s katerim pa nikakor ne doseže željenega.

Toda zgodba, polna duhovitih domislic in nepričakovanih odštekancij, ni dobra le zaradi naštetega. O odgovornosti, ki jo prinaša denar, smo že govorili ob branju knjige Milijoni Franka Cottrella Boycea. Tudi Mihec milijarder je smešen z občasnim grenkim priokusom, a na drugačen, morda otrokom celo bližji, neposrednejši in slikovitejši, pa čeprav manj verjeten način.

Dodaten čar knjige predstavljajo različni seznami, takoimneovane top-liste, kakršne vsaj nekateri poznamo iz pogovornih oddaj Jay Lena in Davida Lettermana. Zakaj ju omenjam? Ker je David Walliams prava medijska zvezda, ki je med drugim tudi v komisiji britanske različice svetovno znane in tudi pri nas zelo priljubljene oddaje o iskanju talentov.

Seveda v komisijo ne bi prišel, če se ne bi že prej dokazal kot odličen komik in avtor knjig, ki jih primerjajo kar z velikim Roaldom Dahlom. Ker so z Dahlom primerjali že marsikoga, je prav, da dodam še osebno mnenje: primerjava je tokrat upravičena.

Walliams ima občutek za pripovedovanje, razume osnovne značilnosti zgodbe, zna stopnjevati, presenečati in za povrh vse skupaj še začiniti z dobro mero humorja. Njegove zgodbe (sčasoma bom dodal na to stran še kakšno) so zaniive, pobalinske in ravno prav izzivalne, da navdušijo že bralce začetnike pa tudi tiste malo zahtevnejše. Zato Mihca milijarderja, kjer vse našteto Walliams zelo prepričljivo izpelje, toplo priporočam. Izpostavil pa bi še nekaj, kar daje knjigi presežek pred marsikatero drugo sicer tudi lahko zelo dobro ocenjeno, a ne tako zelo vrhunsko knjigo – ob očitnem (in pričakovanem, da ne rečem predvidljivem) sporočilu, da denar ne prinaša sreče, je iz Mihca milijarderja precej jasno tudi, kako srečo lahko vsak najde sam.

Da ne boste prikrajšani, torej knjigo kar preberite in leta (uradno je sicer namenjena skupini bralcev med osmim in dvanajstim letom) naj vas pri tem nikakor ne ovirajo!

Pullman, Philip

Philip Pullman: Njegova temna tvar

Fantastična trilogija za mladino v treh delih.

Severni sij

Deklica, ki v univerzitetnem okolju odrašča v prepričanju, da je sirota, se nehote vplete v spletke svetovne razsežnosti. Pravzaprav ne gre za svet, ampak kar svetove …

Severni sij je prvi del trilogije Philipa Pullmana Njegova temna tvar. Ker je v ZDA izšel pod naslovom Zlati kompas, od tam pa so prišle tudi prve glasne kritike zaradi izbrane tematike in predvsem kritike Cerkve, ki v zgodbi zganja pravo Inkvizicijo. Toda kontroverznost, ki se ji prava umetnina dejansko težko izogne, je le delček celotnega paketa, kjer ne manjka akcije, napetosti in presenečenj.

Dogajanje v prvi knjigi se odvija na svetu, ki je geografsko enak našemu, a že od začetka opazimo nekaj pomembnih razlik, zaradi katerih morda na marsikatero stanje v našem (resničnem) svetu gledamo drugače. Še en dokaz, da gre za umetnino, saj prava umetnost vedno nastavlja ogledalo bralcu in družbi.

Pretanjeni nož

Deček, ki živi z duševno bolno mamo, za povrh pa ju še preganjajo neznanci, naleti na prehod v drug svet. Tam se razkrije njegovo pravo poslanstvo …

Zgodba se tokrat odvija v treh različnih svetovih. Enega poznamo, ker že živimo v njem, drugega smo spoznali v prvem delu, tretji pa je prav poseben na zelo strašljiv način in nam daje vpogled v eno verjetnih prihodnosti.

Jantarni daljnogled

Borba za nadzor prihodnosti se nadaljuje. Tega se zaveda vse več ljudi in drugih bitij v različnih svetovih in končni spopad se zdi neizbežen …

Tokrat dogajanje preskakuje med kopico različnih svetov, med katerimi glavni liki tudi vse lažje potujejo. To ima seveda svojo ceno, ki jo bodo mnogi plačai z življenjem. Celo zmagovalci bodo utrpeli hude žrtve. Napetosti seveda ne manjka, saj je videti, da ima prav vsak lik v knjigi svoj skrivni načrt, s katerim želi do končnega cilja po svoji meri.

Glede na tematiko, čas izida in obsežnost dela (pa še kaj), so primerjave s Harryjem Potterjem seveda smiselne in pričakovane. Osebno sem zelo na strani Njegove temne tvari. Menim, da bralcu ponudi veliko izzivalnejšo vsebino, po kateri bo z večjo verjetnostjo segel še po drugih knjigah in razvil nekoliko zahtevnejši bralni okus. Prav tako pri Njegovi temni tvari ni občutka, da je moral avtor napolniti strani, ker je pač izpolnjeval pogodbo, ne ker bi določene rečine moral povedati, kot je žal iz dela v del bolj opazno pri seriji o Harryju.

Seveda pa komercialni uspeh z zgodbami o čarovniku z očali krepko presega Njegovo temno tvar. Morda tudi zato, ker gre za zahtevnejše (čeprav še zdaleč ne zahtevno) branje?

Ohlsson, Kristina

Kristina Ohlsson: Stekleni otroci

Po očetovi smrti se deklica skupaj z materjo preseli v staro hiško na podeželju. Mati vidi v hišici priložnost za nov začetek, deklici pa se že od začetka zdi, da je tam nekaj zelo narobe …

Zelo berljiva knjiga za otroke, ki so že dobri bralci in si želijo predvsem napete zgodbe, je odlična zmes kriminalke in srhljivke, v kateri se dogodki zapletajo in razpletajo po preverjenih žanrskih obrazcih.

Deklica seveda pri odkrivanju nenavadnih dogodkov, povezanih z njuno novo (sicer staro) hišo, naleti na nekaj ovir, a ima tudi nekaj pomočnikov, tako da se vse skupaj odvije do bralca povsem korektno in nas na koncu knjiga ne razočara. Čeprav so liki zanimivi in verodostojni, vmes pa lahko najdemo celo nekaj družbene kritike, ne pričakujmo poglobljenih psiholoških študij ali pomembnih življenjskih naukov.

Le napeto branje, po katerem mladi bralci radi sežejo, pa čeprav na prebrano običajno kaj hitro pozabijo. Nič za to, da le berejo, saj bo za težje čtivo čas tudi kasneje. Če bo sploh potrebno. Dobro poletno branje, ki ga z veseljem priporočim, torej.

Cottrell Boyce, Frank

Frank Cottrell Boyce: Milijoni

Kaj storiti, če ti v naročje dobesedno prileti polna vreča denarja? In kaj, če bo taisti denar že čez nekaj dni izgubil vso vrednost, te hkrati zalezujejo kriminalci, policisti in cela vojska ljudi, katerih življenje se naenkrat zdi povsem odvisno od tvoje dobrodelnosti?

 

Ideja knjige Milijoni (v resnici gre za manjši znesek, a se vedno lep kup denarja) je pravzaprav preprosta: kaj bi storil, če bi dobil polno vrečo denarja, za katerega povrhu še veš, da so ga tako ali tako nameravali sežgati?

Skozi vrsto prigod, v katerih nastopajo najprej dva, nato trije in na koncu kar štirje simpatični čudaki, se bralci soočamo z vrsto moralnih vprašanj:

• Imaš pravico zadržati nekaj, kar ne tvoje, čeprav tehnično gledano s tem nikomur ne škoduješ?
• Kaj vse (poleg stvari) lahko kupiš z denarjem?
• Kaj in komu velja zaupati, ko ti gre slabo in kaj in komu, ko ti gre dobro?
• Kako postaviti v vrsto vse, ki bi jim lahko že relativno malo denarja zelo izboljšalo življenje (morda celo rešilo), ti pa kljub relativno velikemu kupu denarja nikakor ne moreš pomagati vsem?
• Kdo ima dovolj poguma in pravico do odločanja v primeru, ko že ena besedica lahko povzroči nepredstavljive posledice?

In tako naprej.

Pri tem avtorju ves čas uspeva ostati zanimiv (bralci se nenehno sprašujemo, kaj se bo zgodilo potem) in duhovit (komične situacije so raznovrstne in lepo razporejene med dramskimi). Če iščete izvirno in zabavno branje, ste jo našli. To je to.

 

 

 

 

Kuyper, Sjoerd

Sjoerd Kuyper: Nožič

Deček le redko vidi svojo slavno mamo, si ne zna prav dosti pomagati s precej zmedenim očkom in še brez najboljšega prijatelja ostane, ko se ta preseli. Za povrh pomotoma zadrži njegov žepni nožič …

Nožič Sjoerda Kuyperja je preprosta zgodbica o dečku, ki ga zmes prijateljstva in slabe vesti privede do vrste nepričakovanih, duhovitih, a vseeno dovolj verjetnih situacij, prek katerih mimogrede izvemo kar nekaj življenjskih modrosti.

Čeprav je svet prenapolnjen s pripovedmi o simpatičnih likih, ki na svoji poti ves čas srečujejo le prijazne in dobronamerne osebe, kar je seveda skregano z resničnostjo, nevzgojno in celo nevarno, je v tem primeru zmes težav in srečnih naključij ravno pravšnja, da je knjiga ves čas zanimiva, berljiva in na trenutke prav posrečeno poučna.

Vsem, ki si želijo kratkočasnega branja, pa tudi vsem, ki bi se radi naučili pisanja za otroke, a se pri tem izognili zelo konfliktnim situacijam ali zadnja leta zelo priljubljenim temačnim temam, Nožič toplo prioročam.

Bonilla, Rocio

Rocio Bonilla: Bratec in sestrica

Bratec ni zadovoljen s svojo starejšo sestro. Pa tudi sestra ni zadovoljna s svojim mlajšim bratcem …

To je ena tistih sodobnih slikanic, ki jih lahko obrneš in bereš z ene strani eno in z druge drugi zgodbo. Če smo pošteni, prave zgodbe niti ni, le za naštevanje razlogov, zakaj brqatcu sestrica ni všeč (z ene strani), oziroma, zakaj bratec ni všeč sestrici (z druge strani). Na sredini pa se obe mnenji srečata in bratec in sestrica se soočita s skupno težavo.

Če me kaj moti, je prehod, v katerem bratec in sestrica ugotovita, da tisti drugi sploh ni tako slab. Lahko bi bil izpeljan prek dogodka, ne le s pomočjo naštevanja vsakdanjih in nepovezanih situacij, a verjetno to že presega namen avtorice.

Toda kljub preprosti in že dolgo ne več izvirni domislici moram slikanico pohvaliti, saj je duhovita in obrtniško zelo dobro izpeljana. V njej vidim predvsem uporabno vrednost, ko želimo na primer otroka opozoriti na prihajajočo spremembo v družini (ne nujno rojstvo sorojenca, sprememb je v ožji in širši družini lahko več in sploh niso redke), ali pa le na enostaven, a slikovit in učinkovit način nekomu pokazati, da imamo ljudje različna mnenja, poglede, pričakovanja, …

Tako lahko tudi na primer v razredu s takšno slikanico dobimo lepo iztočnico za pogovor o drugačnosti, oz. raznolikosti, tako med nami, kot osebnostmi, kot sicer v naravi. Kdaj nas drugačnost moti in kdaj nas bogati, je seveda tema, ki jo je mogoče obdelovati na vseh nivojih, od vrtca, pa vse do poslanskih klopi (in nisem prepričan, katera od skupin bi izvlekla boljše sklepe), kar vsekakor Bratcu in sestrici daje veliko točk na področju poučnosti.

To pa je že velik plus, ki daje slikanici Bratec in sestrica Rocie Bonille dodano vrednost, zaradi katere je v prednosti pred devetdesetimi odstotki slikanic za otroke, ki so trenutno na trgu. Priporočam.

 

 

Isol

Isol: Kulturna izmenjava

Deček kinka pred televizorjem, ko ga predrami reklama o možnosti kulturne izmenjave. Zakaj ne bi z nekom od nekje drugje zamenjal doma za en teden?

Deček se odloči obiskati Afriko, saj bi rad spoznal nenavadno pokrajino in živalstvo, v zameno pa k njemu kar po pošti pošljejo slona, ki si želi gledati televizijo. Tako zamenjata vlogi …

Slikanica je duhovita in nikakor ne brez določene kritične pronicljivosti, kakršna dobri knjigi vedno pritiče. Ne morem je odsvetovati, a je vseeno tudi posebej ne priporočam, ker ima tudi svoje slabosti. Morda se komu ne bo zdelo tako, a mene zmotijo.

1. V knjigi mi manjka prave zgodbe. Oba lika (deček in slon) sta na koncu v bistvu še vedno takšna kot prej. Ničesar konkretnega nista potegnila iz kulturne izmenjave. Slon se je vrnil domov ves omotičen od bolščanja v ekran, fant pa še naprej dremlje pred starim ekranom. Od kulturne izmenjave torej nič. Le instant turizem. Pa se mi ne zdi, da bi avtorica s pravim imenom Marisol Misenta to tudi v resnici želela doseči.
2. Tudi opisi posameznih dogodkov so površni, zdi se, da je bil poudarek predvsem na ilustraciji, oziroma prikazu okolja, ni pa razvoja likov, dialogov, napetosti in nepričakovanih preobratov, ki zgodbo naredijo zares zanimivo. Noben izmed nastopajočih likov ne zaide v niti eno težavo, iz katere bi lahko potegnil življenjski poduk. Še celo krokodili so prijazni. Je to sporočilo kulturne izmenjave? Da se vsi lahko z vsemi lepo žogamo?
3. Slikanica je dvojezična. Slovenska in španska. A špansko besedilo je v celoti zapisano na koncu, čeprav bi bilo po mojem (vem, tečen sem) veliko bolj učinkovito, če bi tako slovenski kot španski del uvrstili k ilustracijam. Tako bi bralec lahko gladko prehajal med obemi jeziki, začetniki bi mimogrede pobrali kakšno besedo ali frazo, tisti, ki že nekaj znajo, utrdili svoje znanje, … No, sedaj je pač to slovenska slikanica, z dodanim španskim prevodom (ki je v resnici original) na koncu. Tam, kjer ga bo večina bralcev lahko brez večjih težav ignorirala.

Ampak to je seveda že pretirano dlakocepljenje, kajne? Če sklenem – v redu slikanica, ki niti približno nima izkoriščenih potencialov, od naslova pa vse do samega konca.