Lovan-tsofina Antesaka

Antešaške pripovedke

Zbirka basni, pravljic, povesti, … ljudstva Antesakov z Madagaskarja.

slika-rizevega-polja-na madagaskarju

Fotografija riževega polja na Madagaskarju

Drugi kraji, drugi običaji, verjetno pričakujete.

Da in ne. Nekatere pripovedke se res kar precej razlikujejo od tistih, ki smo jih vajeni v Evropi, a v bistvu gre za podobna vprašanja in modrosti, ki jih ljudje delijo drug z drugim ob najrazličnejših priložnostih. Seveda tudi zvečer ob tabornem ognju.

Zeli veliko se Antesaki na primer ukvarjajo s pojasnjevanjem naravnih pojavov. Zanima jih, kako je nastal svet, zakaj psi in mačke niso prijatelji in podobno. Logika je v ospredju, čarovnije je manj, a tudi sama logika ima v sebi vedno kakšne magične elemente in čeprav me same zgodbe niso tako strašno navdušile, da bi skakal do stropa, imajo v sebi dovolj iskrive izvirnosti, da knjigo vseeno priporočim v branje.

Kajti raznolikost nas bogati in kar morda zmanjka pri pripovedni spretnosti in domiselnosti, Antešaške pripovedke več kot nadoknadijo s svojo simpatično nenavadnostjo, v kateri pa se brez težav še vedno prepoznamo.

Drugi kraji, a (skoraj) iste skrbi. Lep dokaz, da knjige povezujejo. Če bi ljudje več brali, bi se gotovo manj vojskovali, mar ne?

 

 

Advertisements
Objavljeno v Vse knjige | Tagged | Komentiraj

Wilhelm Hauff

Pravljice

Zbirka pravljic enega najboljših pravljičarjev za katere niste nikoli slišali. Nekaj naslovov: Kalif Štrk, Pritlikavec Nosan, Mali Muk, O lažnem princu …

wilhelm-hauff-zgodba-o-laznem-princu

Pravljice Wilhelma Hauffa so njegovo najbolj znano delo, čeprav se je pisanja, sodeč po ohranjenih pismih, loteval predvsem zaradi zaslužka. Ob pravljicah je napisal več romanov in drugih del, a najbolj bo ostal v spominu prav po literaturi, za katero je vedel, da je sicer namenjena otrokom, a jo bodo kupovali starši (podobno kot Andersen in za razliko od bratov Grimm).

Tedanji literarni modi primerno (1001 noč je bila v vrhu priljubljenosti večine Evrope) se je prva knjiga njegovih pravljic (napisal je tri, vsako leto pred smrtjo eno) odvijala n eksotičnem Orientu, a kasnejši se naslanjata bolj na domače, oziroma evropsko izročilo. Njegov pogled na avtorske pravice bi si zaslužil svoj članek, saj je med svoje pravljice uvrstil tudi denimo kakšno Hoffmannovo ali bratov Grimm. Tudi pravdal se je zaradi takih zadev (v tistem primeru je šlo sicer za parodijo, a vseeno grobo kršitev avtorskih pravic in Hauffov založnik je bil pošteno kaznovan).

Večkrat je uporabil okvirni način pripovedovanja (zgodba v zgodbi), prav tako znan iz 1001 noči ali Dekamerona in Heptamerona, njegove pravljice pa so bolj pripovedi, z več akcije kot fantastike in nenavadno dolge, kar je po svoje logično, saj se mu je zdelo, da bi bila zanj najboljša publika premožna mladež v starosti med 12 in 15 let.

Vsekakor gre za izjemnega ustvarjalca, ki za razliko od številnih njegovih še danes alavnih sodobnikov ni pisal (ne pravljic, ne česa drugega) ob udobni univerzitetni službi ali mestni pisarni, temveč je bil pravi svobodnjak. Neverjetno produktiven svobodnjak, ki je prepotoval pol Evrope, izdal kopico monografij in spotoma še doktoriral.

Le nekaj dni pred 25. rojstnim dnem je umrl zaradi vročice, ki je bila menda posledica tifusa. Njegove pravljice so ostale in samo žal nam je lahko, da jih ni več. Nikar jih ne izpustite s svojega bralnega seznama.

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Ezop

Basni

Legendarna zbirka kratkih zgodbic z jasnimi moralnimi sporočili, ki jih pravzaprav vsi poznamo. Ali pa bi jih vsaj morali.

walter-crane-ezopove-basni

Ezopove basni so klasika, ki ne bi smela manjkati v splošni izobrazbi, pa čeprav ne vemo, ali je Ezop sploh obstajal. Basni o zajcu in želvi, čričku in mravlji, miški in levu, itd. bi svojim otrokom skoraj morali ponuditi, če jih morda šolski sistemi zanemarijo.

Iz teh basni se ne naučimo samo kaj je levji delež ali da prijatelja spoznamo v nesreči, ampak tudi pomembnih življenjskih resnic, ki niso vedno zavite v vatko, kot marsikateri očki in mamice nekako pričakujejo od literature za otroke.

Nič čudnega, pravzaprav, saj so bile tudi basni, tako kot pravljice, napisane za odrasle in so šele kasneje, predvsem z razvojem tiska in utreznim marketingom začele nagovarjti otroke. Na srečo so mnoge še vedno ohranile dovolj ostrine, da služijo svojemu namenu tudi več kot tisoč (!) let po svojem nastanku.

Dodatna draž te knjige so ilustracije, ki so jih prispevali svetovni mojstri ilustracije. Večina ilustracije je že v javni lasti, a vse pač ne, zato bi si morda za piko na i želel še kak dodaten podatek o ilustratorjih, ki so, za razliko od Ezopa, avtorji svojih del. Ampak to je pač bolj tehnična pripomba nekoga, ki ga ilustracija zanima malo bolj kot običajnega bralca.

Torej – Ezopove basni v roke in potem vsak dan eno, tako, po žličkah, morda ž zjutraja n tešče, ali pa eno pred spanjem. Toplo priporočam.

 

 

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Ria Baens

Mala panda Vanda

Mala panda vsak večer pred spanjem temeljito preveri sobo. Zelo se namreč boji, da vanjo ne bi zašlo kaj nevarnega …

fotografija-pande

Mala panda ponoči zasliši nenavadne zvoke in pod posteljo zares najde opico, ki se, tako kot ona, boji neznanega. Skupaj preverita, kaj je pod opičjo posteljo in tudi tam najdeta posteljico …

Simpatična in domiselna slikanica, ki nagovarja najmlajše, pogojno morda še otroke prve triade, se ukvarja s pomembno temo – strahom pred spanjem, oz. s strahovi pod posteljo (v omari, za zaveso, na podstrešju, …).

S pomočjo primerov pokaže, da strah otroka (ki se seveda prepozna v pandi) ni samo njegov strah, da se s strahovi spoprijemamo skupaj s starši in prijatelji, da strahovi, ko se z njimi soočimo, sploh niso strašni, …

Slikanica je posebej primerno branje za otroke, ki se navajajo samostojnega spanja, jih morda tlačijo more ali imajo druge težave, povezane s spanjem. Osebno bi si vseeno želel več razgibanosti, morda še kakšno presenečenje, ker takšna kot je, deluje za moj okus vseeno malo preveč poučno, a vsega pač ne moremo imeti.

Sploh pa ne vedno. Priporočam, čeprav je na tržišču morda še kaj boljšega na isto vižo. Ko mi pride pod roke, bom dodal. Do takrat pa preverite Malo pando Vando.

 

 

Objavljeno v Vse slikanice | Tagged , , , | Komentiraj

John Boyne

Osupljiva zgodba Barnabyja Brocketa

Povsem običajen zakonski par ima povsem običajnega sina in hčer, ko se rodi še tretji otrok. Toda ta že ob rojstvu pokaže, da je vse prej kot običajen …

 

otrok-leti

Kaj narediti, ko se v tvoje do potankosti urejeno življenje vrine nepričakovana in na videz nerešljiva težava? Najprej se delaš, da je ni, nato jo poskušaš odriniti in potem …

Ne bi rad preveč razlagal o vsebini, zato bom podal le nekaj splošnih vtisov. Gre za relativno obširno (prek 200 strani) branje, ki pa je izvirno, duhovito in tekoče napisano, tako da se bralcu ni bati dolgčasa. Tematika, ki jo obdeluje, je sicer malo fantastična, a v bistvu knjiga obravnava povsem realne probleme, s katerimi se srečujem prav vsi.

Ker ljudje smo pač družbena bitja in vsak po svoje sprejema drugačnost. Osebno me še najbolj zmoti način pripovedi, kjer se napetost ne stopnjuje toliko, kolikor bi se lahko, prigode naslovnega junaka bi lahko avtor dejansko vlekel v nedogled, podobno kot je to pri romanu Don Kihot, vendar z manj sočnosti in ostrine, ki jo ponuja gospod iz Manče.

Ali, če hočete, s prigodami Pike Nogavičke, ki je prav tako drugačna, se ji prav tako dogaja marsikaj, a  ima vsak posamezna epizoda še nek poseben presežek, ki ga je tukaj manj. Takšen način pisanja je za avtorje vedno tvegan, ker daje določeno udobje (ni treba skrbeti, da se bo vse do popolnosti izteklo), pri bralcu pa laho pripelje do naveličanosti, saj dejansko ni nečesar, kar bi ‘vleklo’.

Ampak to je zares majhna zamera, zaradi katere branja Osupljive zgodbe Barnabya Bracketa nikakor ne odsvetujem. Nasprotno. Gre za več kot solidno knjigo, ki jo je vredno vzeti s seboj na kak daljši oddih in v njej uživati počasi, ob osvežilni pijači s slamico. Dodatna prednost je majhna, a uspešna psihološka razlaga ozadja delovanja nekaterih stranskih likov, ki so po mojem celo bolje izdelani od naslovnega. Če se kot bralci poglobimo vanje, bomo gotovo bolje razumeli tudi sami sebe.

To pa je vedno odlika dobre knjige. Priporočam, torej!

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , , , , | Komentiraj

Rosie Corrigan

Moja sestra je super koza

Šestnajstletnica, povprečna rjavolaska z nekoliko prevelikim nosom, njena malenkost starejša sestra, popolna blondinka, odsotna oče in brat, luštkan nov profesor, ki je hkrati podnajemnik pri komaj priseljeni novi najboljši prijateljici … Kako se bo zapletlo in razpletlo?

knjiga-o-najstnicah

Knjiga zajema približno eno šolsko leto v življenju dokaj tipične šestnajstletnice, ki se ji dogajajo dkaj tipične reči. Ljudje v njenem življenju nenehno prihajajo in odhajajo, šola nenenhno dodaja obveznosti, a hkrati tudi priložnosti, vse bolj jo zanimajo fantje, pri odločitvah pa jo v pomanjkanju boljših mehanizmov (ki bi jih lahko vzpostavila družina, šola ali družba) vodijo impulzi, predsodki in (izrazito) misel na lastno podobo v očeh drugih.

Toda to leto je predvsem leto odraščanja, v katerem se mora spoprijeti z mislijo, da so v življenju edino zanesljive spremembe, da se za videzom nikoli ne skriva tisto, kar pričakuje po prvem vtisu in še manj po govoricah drugih, da se mora vse bolj zanašati nase, pa naj bo še tako krhka in neizkušena, da pa ima ob sebi vendarle tudi zdrvo jedro ljudi (sorodnikov, prijateljev, vzgojiteljev) na katere se  lahko kar dobro zanese.

Seveda je v knjigi velik poudarek na medčloveških odnosih, predvsem je problematičen odnos s sestro, delno tudi z mamo, všeč mi je, da so odnosi razdelani prek dejanj, da so opisi spretno zapisani v obliki tipično najstniških sarkastičnih komentarjev, da se sicer ne zgodi nič zares pretresljivega, pa vendar zgodba ne deluje prazno in knjiga ponuja prijetno, na trenutke že kar vznemirljivo branje.

Ob tem je posebej dobro, da v knjigi ni nasilno vpletenih mamil, nasilja in podobnih tem, ki sicer so el življenja, a je življenje najstnikov tudi brez njih dovolj težavno, tako da jih res ni treba v prav vsaki knjigi zanje. Je pa na dober in nevsiljiv način zelo poudarjen pomen podobe in samopodobe, okrog česar se dejansko življenje med 15. in 25. letom pri vsakem od nas še kako vrti.

Čeprav besedilu dajem pozitivno oceno, imam tudi tri malo tehtnejše pripombe. Najprej me je zmotilo, da bi bili prehodi iz časa v čas, iz prostora v prostor lahko malo jasnejši, saj si včasih sledita stavka, ki dejansko označujeta dva dogodka več dni narazen, a vmes ni vsaj prazne vrstice, če že za vsako malenkost res ni treba skakati v novo poglavje. Gre zgolj za tehnični poseg, ki bi ga lahko opravila že avtorica, morda urednik ali tehnični urednik, pa ga ni nihče, čeprav bi za majhen vložek dosegli opazno večjo berljivost.

Druga pripomba je tudi tehnična, in sicer leti na uvodno in zaključno poglavje, ki sta pisana v pisanih črkah. Takšna oblikovalska domislica (ne vem , koliko je zanjo kriv izvirnik in koliko slovenska priredba) je do bralca zelo neprijazna in besedilu škodi.

Zadnja pripomba pa je konec, ki je sicer zadovoljiv, a bi bil lahko tudi močnejši, tak po katerem bi si knjigo zapomnili za dalj časa in ne bi prekmalu utonila v množici. solidno branje torej, a še nekaj prostora za napredek.

Objavljeno v Vse knjige | Komentiraj

Sonya Hartnett

Srebrni osliček

Deklici v gozdu naletita na oslepelega vojaka, ki bi rad domov, prek Rokavskega preliva, k bolnemu bratu. Mu bosta lahko pomagali, ne da bi pri tem ogrozili sebe in svoje bližnje?

osel-risba

Vojak je v večkratni nevarnosti, saj ni le poškodovan in na sovražnem (ali že skoraj osvobojenem ozemlju?), ampak tudi dezerter. Videti je, da ima vendarle nekaj sreče, za kar naj bi bil zaslužen majhen srebrn osliček, ki ga nosi s seboj kot talisman. Poleg tega zna pripovedovati čudovite, čeprav precej žalostne  zgodbe, v katerih prav osli odigrajo pomembne vloge.

Skozi na videz preprosto zgodbo se razgrnejo številne globoke misli, povezane s smrtjo, vojno, napačnimi (in pravimi) življenjskimi odločitvami, razkrijejo se nepričakovana junaštva, dramatični trenutki, ki zaznamujejo preživele in pustijo vtis tudi pri naslednjih rodovih.

Avtorica  brez pridiganja, z gladko, domiselno in duhovito pripovedjo v izmišljeni in v bistvu že kar predvidljivi zgodbi razkrije več o vojnah in človeštvu, kot so sposobni ponuditi številni učbeniki zgodovine v šolah, saj zgodovine ne delajo letnice, ampak prav tisto, na kar se osredotoča pripoved Sonye Hartnett – odločitve posameznikov, ki vsi skupaj tvorijo tako težko razumljivo množico.

V podrobnosti vsebine ne bom šel, saj ne želim nikomur pokvariti presenečenj, lahko pa zapišem, da gre za odlično čtivo, ki ga toplo priporočam predvsem tistim, ki so že praznovali deseti rojstni dan, morda še raje dvanajstega. Po letih navzgor pa ta knjiga ni omejena, saj zna nagovarjati zelo različne bralce, s katerimi se najde na več različnih nivojih, tako razumskih, kot čustvenih.

Še enkrat: vzemite jo v roke.

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , | Komentiraj