Care Santos

Prodam mamo

Osemletnik sklene na spletu objaviti nenavaden oglas, pri tem pa mu pomaga prijateljica, ki ima prav tako svojevrstne osebne težave …

oglas

Knjiga na sodoben, dinamičen in duhovit način predstavi nekaj tipičnih težav v družinskih in drugih odnosih v dandašnji družbi. Kar ji štejem v še poseben plus, je popolna odsotnost pridiganja, tako značilnega pri toliko dobronamernih avtorjih, ki kljub najboljšim namenom ne znajo sestaviti spodobne zgodbe.

No, Care Santos, katalonska pisateljica, ki je za svoje delo prejela že kar nekaj nagrad, svoj posel očitno obvlada, saj se knjiga, kljub na videz kar lepemu številu strani (nekaj čez sto, pri tem pa cilja na bralce začetnike, kar dokazujeta tako slog kot ilustracije), prebere na dušek in to je vsekakor dovolj, da jo toplo priporočim in se še sam opomnim, da poiščem kakšno drugo delo taiste avtorice.

Da ne bom izdal preveč, v knjigi so vendarle tudi elementi kriminalke, bom raje izdal najpreprostejši trik za iskanje všečnih knjig. Besedo všečno prosim razumite kot povsem osebno opredelitev, če bi hotel kaj bolj absolutnega, bi uporabil dobro, pri branju pa nas vendarle vedno vodi osebni okus.

Knjige sem kot bralec začetnik v neki drugi državi in drugem tisočletju sprva izbiral povsem naključno. Najprej so me premamile pisane naslovke. Nato sem se navadil knjigo tudi sem in tja prelistati, a me v prvih letih branje ilustracije pravzaprav niso nikoli posebej pritegnile. Že zelo zgodaj sem odkril, da je stopnja oguljenosti platnic veliko boljši kriterij za najdbo všečnega branja in še danes me novosti puščajo relativno hladnega (povsem nasprotno od bralcev in bralk, ki prihajajo v knjižnico težit izključno s seznami, prepisanimi iz dnevnega časopisja, običajno precej preden je knjižnici uspelo knjigo nabaviti, opremiti in postaviti na polico).

Tak način branja nas prej ali slej solidno bralsko izobrazi, čeprav so seveda luknje še vedno prisotne. Osebni okus pa se dodela po takoimenovani vertikali – ko najdeš avtorja, čigar knjiga ti je všeč, poiščeš še več od istega avtoja, oziroma avtorice. Ko materilaa zmanjka, malce pobrskaš po spletu in hitro najdeš druga imena, ki se omenjajo v isti sapi – tako od ene dobre knjige kaj hitro splezaš do ducata kakovostnih del.

Nato človek potrebuje le še nekaj prostega časa, da vse skupaj užije v primernih odmerkih. Veliko dobrih knjig in časa zanje vam torej želim!

Posted in Vse knjige | Tagged , , | Komentiraj

Myron Levoy

Čarovnica s Četrte ulice in druge povesti

Ulice v New Yorku so polne posebnežev, neka starejša ženska pa še posebej buri otroško domišljijo …

stara-gospa

Kot pove že naslov, gre za zbirko dokaj kratkih zgodb, za katere je težko reči, komu so namenjene. Morda bi znal v njih uživati že kakšen osem- ali devetletnik, a po mojem so bolj primerne za starejše bralce, morda vsaj najstnike, pod pogojem seveda, da znajo uživati v lepoti, ki se skriva v podrobnostih.

Osebno sem sicer pristaš akcije in dramatičnih preobratov, a kakovost zgodb me je vsekakor prepričala, da lahko le dvignem palec in knjigo priporočim v branje. Je pa pri kratkih zgodbah ena velika težava – tako kratke so, da se po koncu bralec ravno prav ogreje za nadaljevanje branja, a ob tako bogatih zgodbah nadaljevanje z novo zgodbo, novim zapletom in novimi liki ni najboljša poteza. Druga zgodba, tudi če gre za kakovostno izenačene povesti, kot v tem primeru, enostavno ne more prinesti tega, kar daje naslednja stran v napetem romanu.

Kratke zgodbe so, govorim iz lastnih izkušenj, za pisanje celo zahtevnejše od novel ali romanov, saj zahtevajo veliko natančnosti, ki pogosto meji že na popolnost. Vsako mašilo je lahko za uspeh zgodbe pogubno, po drugi strani pa je z njimi težko zaslužiti, saj založniki od avtorjev pričakujejo konkretne količine gradiva, ki ga je potem tudi lažje prodati po konkretni ceni. Pisateljem, ki pišejo kratke zgodbe, torej lahko po Katančevo rečem samo: “Kapo dol”.

V Čarovnici s Četrte ulice spoznamo zanimive like v prepričljivih okoljih in zelo življenjskih situacijah, s katerimi se ne gled ena oddaljenost kraja in v veliki meri tudi časa, zlahka poistovetimo. Toplo jih priporočam v branje, a hkrati dodajam, da si zanje odmerimo majhne količine časa in po vsaki prebrani predvidimo tudi bolj ali manj aktiven nebralni premor.

Posted in Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Robert Louis Stevenson

Otok zakladov

V krčmi vnenavadnih okoliščinah umre star kapitan, kar spodbudi mladeniča, sicer krčmarjevega sina, da pobrska po kapitanovi skrinji …

robert-louis-stevenson-otok-zakladov

Če smo zadnjič predstavili in priporočili klasično knjigo za deklice, je tule poslastica za fante. Čeprav je Otok zakladov že davno presegel stoletnico, še vedno ponuja zanimivo, napeto in kakovostno čtivo za mladino. Pri besedi ‘kakovostno’ moramo seveda upoštevati, da gre za žanrski izdelek, ki je narejen po ustreznem kalupu, kar s seboj prinaša pluse in minuse.

R. L. Stevenson je že kot otrok sklenil, da bo drugačen, da ga okolje, v katerem je odrasel, in načrti, ki jih je z njim imel predvsem oče (sicer inženir, a tudi sam z neizživetimi umetniškimi ambicijami), ne zadovoljujejo, da si želi pustolovščin, rušenja splošno sprejetih norm, in na splošno vsega dolgočasnega, kar počnejo odrasli.

Otok zakladov ni le ena izmed neštetih pustolovskih kratkočasnic, ampak merilo za vse druge, ki se z njim le redko uspejo pomeriti iz oči v oči, saj je avtorjeva izjemna pripovedna moč, v veliki meri napajana prav iz njegove razdvojenosti med lastnimi željami in pričakovanji okolja (nasprotujoča pola razcepljene osebnosti je sam najlepše upodobil v Dr. Jekyllu in g. Hydeu), ravno v tem romanu prvič prišla do polnega izraza.

Kdor si želi berljive, barvite in večno sveže zgodbe, bo v Otoku zakladov prav gotovo prišel na svoj račun. Kdor pa si želi kdaj tudi sam kaj dobrega napisati, pa s tem nikakor ne mislim le leposlovja, lahko prav v tem delu najde kopico praktičnih primerov, ki jih lahko strnem v en sam stavek: brez konflikta ni zgodbe.

Aja, mimogrede, uporabil sem ilustracijo Newella Conversa Wyetha (1882-1945), še več ilustracij in ilustratorjev Otoka zakladov pa:

http://slikanice.blogspot.com/2016/02/otok-zakladov.html

To je to. Obvezno čtivo.

Posted in Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Johanna Spyri

Heidi

Nekega dne mlada ženska pripelje petletno nečakinjo k samotarskemu in malce čudaškemu dedku. Ta je sprva noče pod svojo streho, toda sčasoma se mu deklica priljubi …

marie-louise-kirk-heidi-and-grandpa

Heidi je sicer malce sentimentalna,a vseeno izredno prisrčna zgodba, ki je po pravici uvrščena med klasike otroške književnosti. V zgodbi, ki je sicer zanimiva sama po sebi, ne manjka zanimivih opisov časa in prostora, v katerem se vse skupaj odvija, pa tudi o tedanjih družbenih razmerah (ki niti niso zelo drugačne od sedanjih), se lahko marsikaj podučimo.

Tako najbrž ne čudi, da imajo v Švici po vzoru Disneylanda že nekaj časa Heidiland, da je sledila cela serija nadaljevanj, napisanihj po smrti avtorice, pa kakih dvajset ekranizacij (v eni je nastopal celo Charlie Sheen!), …

Kot zanimivost lahko dodamo še, da so pred nekaj leti odkrili pozabljeno knjigo Adelaida – Deklica iz Švicarskih Alp Hermanna Adama von Kampa, ki je izšla pol stoletja pred izvirno Heidi (ki je seveda ljubkovalni izraz za Adelaida), s katero daleč najbolj znano delo Johanne Spyri deli kar nekaj podobnosti, tako v zapletu, kot pri nastopajočih likih.

Vendar o plagiatu najbrž nima smisla razpravljati, ne le zato, ker je zadeva pravno zastarala, ampak tudi zato, ker je bila Heidi, ne Adelaida, tista, ki je prestala najtežji preizkus v literaturi – preizkus časa – in ostala zapisana v zgodovino otroškega čtiva. Besedilo, sicer namenjeno malce starejši publiki (recimo okrog desetih let), torej tudi sam toplo priporočam.

 

 

Posted in Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Robert Munsch

Princesa v papirnati vrečki

Nekoč je živela princeska, ki je bila tik pred tem, da se poroči s prelepim princem, ko se v zgodbo vplete strašen zmaj …

princesa-v-papirnati-vrecki.jpj

Toda princeska ni kar tako. Čeprav je izgubila grad in princa in celo obleko, se poda na lov za zmajem in poskuša rešiti svojega bodočega ženina. Pot je neudobna, polna nevarnosti, toda na koncu vendarle pride do zmaja, s katerim se namerava spopasti oblečena zgolj v papirnato vrečko.

Ji bo uspelo? Seveda ji bo! Pa bo zadovoljna z doseženim? Hmm …

Vedno znova sem vesel, kadar vidim preigravanje starega motiva z novo energijo, prikaz iste zgodbe na drugačen način, odpiranje novih vprašanj, ki izhajajo iz starih, … Nekaj podobnega je tako na primer ustvaril Lawrence Schimel, spet nekaj drugega pa Robert Munsch, ki ga predstavljam tokrat. Obakrat iz večnega boja princeske z zmajem, obakrat stara prigoda v novi podobi.

Ker – vse zgodbe so pravzaprav že davno napisane. Razlike so le v detajlih, In ravno detajli, malenkosti, delajo življenje ne le zanimivo, ampak sploh vredno življenja.

Avtor je v klasični pravljici, kjer običajno princi rešujejo princeske, naredil kar dva zanimiva obrata in tržišče je očitno navdušeno, saj je samo te knjige (ki pa ni njegova največja uspešnica) prodal v več kot treh milijonih izvodov!

Ampak knjige v branje ne priporočam zaradi komercialnega uspeha. To, da je dobra, zelo dobra, odlična, bi moralo biti več kot dovolj. Ne spreglejte je torej.

Posted in Vse slikanice | Tagged | Komentiraj

Paulette Bourgeois

Franček in računalnik

Želvak Franček dneve rad preživlja s prijateljema Medvedom in Bobrovko, toda ko slednja dobi računalnik in z njim zanimivo igrico …

 

Zgornji odlomek risanke o Frančku je sicer iz angleške različice, ampak tokrat bi morda nekaj besed namenili naši, slovenski bralni znački. Knjige o Frančku so namreč na priporočenem seznamu bralne značke in prav je, da se vprašamo, ali so tam upravičeno.

Na prvi pogled je vse jasno. Franček je simpatičen lik, s katerim se mnogi otroci zlahka poistovetijo, njegove prigode so takorekoč prepisane iz otroškega vsakdana, obkrožen je z drugimi simpatičnimi liki, ki os otrokom prav tako blizu, zapleti so realistični, sporočila zgodbic jasna, sem in tja se tudi nasmejimo, …

Ja, zgodbice o Frančku so prava uspešnica, še posebej, odkar so jih začeli upodabljati na televizijskih zaslonih, a njegovi začetki niso bili najobetavnejši. Pravzaprav je prva slikanica o Frančku doživela zavrnitev kar pri šestih založnikih, preden je sedmi besedilo končno sprejel – pogojno (z zahtevkom po nekaj popravkih).

Tak začetek malce spominja na Harryja Potterja, kjer prav tako prvi uredniki (teh je bilo še več, kot pri Frančku), niso opazili dobrih plati besedila, zaradi katerih je na koncu tako eno kot drugo, se pravi tako Franček kot Harry zrasel  v mnogomilijonski posel, kjer šibkosti v zgodbah in likih nadomestijo svetlobni in zvočni učinki, predvidljivost zapletov opravičijo vzgojni nauki, premalo dodelane like pa spretna reklama.

Da me ne boste narobe razumeli – tako Franček kot Harry nista slaba izdelka. Tudi osnovne zgodbe, iz katerih so nastali filmi in plastične figurice in kar je še drugih dobiček ustvarjajočih elementov, sploh niso slabe. Nasprotno – dobre so. Zelo dobre. Logične so, spretno izpeljane, z verodostojnim ozadjem in sploh povsem v redu.

Pa vendar …

V obeh primerih mi manjka presežek, kot ga ponujajo na primer besedila Tove Jansson ali Astrid Lindgren, če se nalašč omejim le na štiri izjemno uspešne pisateljice, ki so dosegle tisto, o čemer milijoni drugih avtorjev in avtoric pretežno lahko le sanjajo, pa morda niti niso slabši, ampak jim le zmanjka kak ščepec sreče ali pomoč pravega človeka v pravem trenutku na pravem mestu.

Kaj hočem reči?

Če želite brati dobro napisane zgodbe, v katerih so vsi elementi, o katerih piše literarna teorija, na svojem mestu, je vseeno, po kateri knjigi od katere od naštetih štirih pisateljic posežete. Če pa hočete svoj čas (ki je, žal, hudo omejen) res dobro izkoristiti, se poskušajte osedotočiti pretežno na Janssonovo in Lindgrenovo.

Z branjem Frančka boste sicer zadostili standardom bralne značke za drugi razred, vendar moramo vedeti, da gre v drugem razredu predvsem za razumevanje besedila, in morda je to res zadosten kriterij, da se knjiga uvrsti na seznam. Kljub temu pa bi si osebno želel, da bi se poskušali postaviti malce višji standardi, saj že dolgo ugotavljamo, da je naša bralna kultura porazna in s knjigami, kjer gre predvsem za vzgojno noto, naj bo še tako simpatično zavita, ne pa tudi za Zgodbo, je nikakor ne bomo popravili.

Zaključek? Nič ni narobe, če berete zgodbe. A še bolje je, če poskušate najti Zgodbe. Ker samo tiste z veliko začetnico imajo moč, da kaj spremenijo, tiste z malo pa ne. Se boste jutri zjutraj lahko pogledali v ogledalu in rekli, da ta svet ne potrebuje sprememb?

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Herge

Tintin

Tintin je novinar, ki se v lovu za dobro zgodbo odpravi v daljne eksotične kraje, kjer ga čaka kopica nepričakovanih zapletov …

Tokrat sem za predstavitev izbral strip, kar je sicer le z veliko mero svobode mogoče predstaviti tudi kot vrsto slikanice, ampak kadar nas vodijo višji cilji, nismo malenkostni. Tintin je glavni junak serije stripov, ki jih je Herge (s pravim imenom Georges Remi) začel pisati in risati daljnega leta 1929 in jih pravzaprav, čeprav ga niveč med nami, soustvarja še danes.

Ker je delal za različne naročnike v zelo viharnih časih, je bil avtor in z njim Tintin nenehno pod različnimi političnimi pritiski, kar je še kako vplivalo na obravnavano tematiko in tudi kakovost samega izdelka.

Toda danes lahko mirno rečemo, da gre za vrhunski strip, ki je preživel test časa, še posebej po zaslugi predanosti avtorja, ki je v svoje zgodbe vložil ogromno preverjanja dejstev, zaradi česar je ustvaril izjemno verodostojno ozadje. Če na to položimo napeto dogajanje (prav tempo je ena izmed največjih odlik Tintina) in večplastni humor, je branje, po katerem radi posežejo tudi tisti, ki sicer ne berejo najraje, tu.

Tintin je sčasoma postal prava industrija, kjer je Herge posamezne sklope nastajanja stripa zaupal različnim specialistom, sam pa do smrti obdržal nadzor nad celotno sliko. Tintin tudi po Hergejevi smrti ni kar zamrl. Čeprav so studio razpustili, so čez nekaj let začeli z ustvarjanjem novih epizod. To pa je, všeč ali ne, eden največjih komplimentov, ki jih katerikoli avtor ne more doživeti – da ga njegovi junaki preživijo, namreč.

Ko ste torej v dilemi, kaj izbrati v knjižnici, in morda niste v pravem razploženju za slikanico ali ‘klasično’ knjigo, nikar ne pozabite, da so na policah tudi odlični stripi, med katere se Tintinove dogodivščine po pravici uvrščajo.

Posted in Vse slikanice | Tagged | Komentiraj