J. M. Sanchez-Silva – Marcelino; Kruh in vino
Marcelino je ime siroti, ki jo nekega dne najdejo na pragu frančiškanskega samostana, po uspešni knjigi je bila posneta tudi zelo znana animirana serija.
Knjiga je zbirka kronolopško urejenih prigod malega fantiča, ki seveda skozi čas in dogodivščine primerno zrase.
Osnovnošolec z učnimi, disciplinskimi in družinskimi težavami išče svojo priložnost v togem šolskem sistemu. Bo po izključitvi sploh dobil še eno priložnost?
Knjiga naslavlja velik in v veliki meri prezrt problem vključevanja otrok v šolski sistem, ki je postal izjemno tekmovalen in se pogosto bolj kot z otroci ukvarja sam s seboj. Šolska snov je pogosto neživljenjska, učitelji pa (ne vsi, a mnogi) nimajo želje, znanja ali motivacije, da bi učni program predstavili na otrokom prijazen in način in ga osmislili. Tako se žal velikokrat zgodi, da je lažje otroka izključiti kot poiskati njegove močne točke in mu pomagati, da ne le konča šolanje, ampak tudi najde pot do poklica.
Glavni junak zgodbe je natanko tak – predavanja ga ne pritegnejo, nalog ne dela, še pri telovadbi mu ne gre. Čeprav je izjemno spreten z rokami in nasploh ustvarjalen fant, ga šola vse bollj odriva na rob, starša ga, nameto, da bi se mu bolj posvetila, prepuščata neučinkovitim svetovalnim in drugim podpornim službam, za povrh pa še krivita za svoje osebne težave.
Zgodba se sicer pozitivno in logično razplete, težave obstječega šolskega sistema so primerno izpostavljene, ostane pa grenak priokus, da mnogi glavnemu junaku knjige podobni nimajo takšne sreče, kot jo je imel on.
Knjiga je označena z zlato hruško, kar naj bi jo uvršalo med izjemno kakovostno branje, a se z oceno le delno strinjam.
Zgodba je za moj okus predstavljena preveč opisno, preveč je kršenja enega najosnovnejših pravil pisanja dobrih zgodb (Pokaži, ne povej.), tako da literarna obdelava sicer izjemno pereče družbene tematike izpade preveč poučno in šolsko (avtorica je, se mi zdi, vendarle iz učiteljskih vrst), tako da literarnega presežka, ki bi zgodbo bralcem vtisnil v spomin in jih spodbudil k razmišljanju, koga med njimi pa (upajmo, otroci nekega dne zrase in nekateri med njimi se na primer aktivno vključijo v politiko) celo navdihnil k spremembam.
Za povrh ni nobenega zares dramatičnega dogodka, zaradi katerega bi med branjem zadrževali dih in trepetali za usodo dečka iz knjige. Škoda torej sicer lepo povedane in tekoče pripovedi.
Priporočam in upam, da knjiga vendarle kaj spremeni na boljše. Bi bil že čas.
Deklica ima očeta, ki je sicer slaščičar, toda nekega dne ga pokličejo k vojakom, kjer se mora našemiti v grm. Čeprav najprej nanjo pazi babica, se zadeve začnejo zaostrovati …
Kot se to pri vojnah rado zgodi, dom ni več varen in treba je na pot, na poti pa se lahko marsikaj pripeti. V tej knjigi gre predvsem za pravo četico zanimivih likov, ki prikazujejo drobce Človeka (kot univerzalnega predstavnika vrste) v različnih situacijah, ko skozi oči deklice spoznavamo najboljše in najslabše, kar vsaka kriza lahko spodbudi v prav vsakem od nas.
In ne pozabimo na nenehno spraševanje: ali si naš ali si njihov?
Duhovita, nežna in ves čas nepopustljivo optimistična pripoved o vojni skozi oči povsem nedolžne in stoodstotno nepripravljene postranske žrtve (kar je verjetno kakih 99 odstotkov udeležencev v vseh vojnah, ki pa jih vendarle praviloma zakuhajo izvoljeni ‘predstavniki’ ljudstva, kar seveda odpira veliko bolj zahtevna vprašanja, kot se jih lotevamo tule) me ni le navdušila, ampak vzpodbudila, da bom v prihodnje zagotovo še pobrskal za deli iste avtorice.
Obvezno branje.
Hugh Lofting: Živalsko mesto doktorja Dolittla
Doktor Dolittle in njegov pomočnik Stubbins sta edina človeka, ki razumeta živalsko govorico. Ko se vrneta z dolgega potovanja, sklene doktor ustanoviti zavetišče a vse vrste živali, a kaj kmalu začne primanjkovati denarja …
Hugh Lofting je spisal celo vrsto knjig o doktorju Dolittlu in v slovenski jezik so v tem trenutku prevedene le tri. Vseeno vsaj del bralcev ta zanimivi lik pozna vsaj iz katere od filmskih ali televizijskih priredb. In prav je tako, saj gre za klasiko, ki se danes bere prav tako dobro, kot se je pred stoletjem, ko je nastajala. Del skrivnosti te ‘zimzelenosti’ je gotovo v tematikah, ki se skozi človeško zgodovino kaj malo spreminjajo:
Da, še bi lahko našteval, a je seveda bolje, da knjige sami vzamete v roke. V knjižnicah so na voljo že omenjeni trije prevodi, pa tudi nekaj prevodov v druge jezike, na spletu pa je seveda moč dobiti kar celotno serijo, saj je Doktor Dolittle že dovolj star, da je prost avtorskih pravic.
O knjigi, ki sem jo izbral iz zbirke (malo zato, ker me je spomnila na stare čase, ko smo pri nas doma knjige še kupovali in sem prav ta naslov dobil v roke), povem le to, da se začne malce počasno in razdrobljeno, a nekje na sredi postane prava kriminalka. Ves čas jo odlikuje tekoča pripoved in kopica duhovitih domislic, tako da jo mirne vesti priporočim v branje mladim in malce manj mladim. Veliko veselja!
Mlada nadarjena slikarka se na različne načine spoprijema s tegobami odraščanja. Mati je odsotna, oče nenehno na poti, očetova nova partnerka je komaj starejša od glavne junakinje, vmeša se še sosedov mulček, pa sošolka in fant, ki ga je dobila nekje spotoma, …
Najstniških let se radi spominjamo predvsem, ko jih prerasemo, za najstnika pa zelo pogosto predstavljajo kar hud izziv. No, junakinja zgodbe, ki se odvije v le nekaj dneh, ima očitno kar dober recept. Neprijetne zadevščine odlaša, dokler se res ne zaostrijo, prepušča se trenutku, sanjari, duhoviči in predvsem veliko riše.
Ampak ne tistega, kar bi si želeli njeni učitelji, oz. odrasli, ki so v njej prepoznali talent.
Naporna leta, v katerih se seveda znajdemo vsi, so leta prvih večjih življenjskih izkušenj, leta, ki nas lahko zelo zaznamujejo, leta, ko morda postavljamo temelje svoji poklicni karieri ali tkemo pomembna prijateljstva ali celo ljubezenske zveze za vse življenje. Predvsem pa so leta, ko nam nenehno primanjkuje časa in spanja. Dokler jih preživimo s kolikor toliko spodobno mrežo prijateljev in drugih ljudi, ki nas imajo radi, oboroženi s humorjem, se vseeno ni bati. Tudi puberteta mine.
Knjiga za moj okus malo prepočasi teče in v njej se malo premalo zgodi, pa vendar jo priporočam predvsem bralcem in bralkam (da, kljub dekletu v glavni vlogi, se mi zdi zanimivo branje za oba spola), ki od knjige ne pričakujejo hudih konfliktov in nenehne akcije. Domiselni izseki iz življenja neobičajne, a vseeno dokaj tipične najstnice in veliko zabavnih domislic so dovolj dobra popotnica za branje.
Beni se veseli božiča in še posebej daril, a kaj, ko doma nimajo denarja. Toda babica trdi, da se ravno takrat dogajajo vse mogoče čarovnije …
Kot se za božič (in otroško slikanico) spodobi, zares pride do čarovnije in Beni se preseli v čarobno prodajalno, kjer ne nudijo le prav posebne nakupovalne izkušnje, temveč so na voljo tudi darila, kot si jih le težko zamisliš.
Preprosta, ljubka in optimistična slikanica, ob kateri boste z veseljem posedeli z vašim malčkom. Besedila ni veliko, slike so ogromne, živahne in všečne, zgodba pa dovolj enostavna, da prepriča najmlajše in vendarle dovolj razdelana, da ne razočara niti malce starejših.
Priporočam.
Eoin Colfer: Vilijeve težave
Slikanice in knjige za otroke 