Sabine Buchwald

Hana in vetrovi

Deklica si želi pozornosti, a se drugi družinski člani komaj zmenijo. Zdi se, da so prav vsi pomembnejši od nje …

risba-tornada

Čeprav se trudim (že nekaj let) objavljati predvsem naslove slikanic in knjig za otroke, nad katermi sem navdušen, ali pa z njimi vsaj zadovoljen, se sem in tja le ne morem upreti, in v blog uvrstim kakšno slikanico, ki se ni povsem posrečila. Ker se tudi iz slabih zgledov lahko kaj naučimo, kajne?

No, da ne bo pomote, knjiga Hana in vetrovi ni povsem zgrešena. Zgodba ima aktualno tematiko (pomanjkanje časa za otroka, slaba komunikacija v družini), glavna junakinja namesto tarnanja nad usodo vzame zadeve v svoje roke (edino prav, aktivni junaki o vedno dobrodošli, aktivne junakinje pa še posebej), pripoved teče dinamično, slikovito, konec je pozitiven, vendar …

Sporočilo je po mojem kljub vsemu povsem zgrešeno.

Za kaj gre?

Deklica bi se rada vključila, priključila, ali karkoli že, pa ji ne uspe. Odnos do nje je, milo rečeno, neprimeren. Ampak tako pač je. Deklica se odloči nekaj ukreniti in vetrovi (spoiler alert – spoiler alert – spoiler alert) ji priskočijo na pomoč.

Vendar se ravno v tem trenutku pokažejo bistvene pomanjkljivosti zgodbe. S čim si je deklica zaslužila pomoč? V klasičnih pravljicah običajno junaka spoznamo skozi dejanje, s primerom predstavijo njegovo junaškost ali njeno dobro srce ali karkoli že, nato pa lahko nadnaravno postori, kar je treba postoriti.

Hana pa je samo vztrajna, ali, če hočete, tečna.

In smo pri drugi težavi. Vetrovi so do družinskih članov, ki se prej res niso prav bleščeče obnašali, dokaj grobi, celo nasilni. Tu bi avtorica lahko vključila kak humorni prizor, ko se spopadeta človek in veter, je za to gotovo veliko priložnosti, a tega žal ne izkoristi.

Če bi otrokom radi sporočali, da se težave v s komunikacijo v družini rešujejo z nasiljem, jim pač berimo črno kroniko, in ne pravljic!

Zaradi obeh omenjenih težav v pripovedi zgoraj omenjene knjige ne morem priporočiti v branje vašim otrokom, jo pa dajem za primer mladim, oziroma še neizdelanim avtorjem (takim, ki so pripravljeni priznati, da vsega o pripovedovanju zgodb še ne vedo), da si pogledajo, kako lahko le malo površnosti povsem uniči zgodbo.

Ali kot je nekoč rekel Bobby Fischer: “Učimo se na napakah. Če je le mogoče, na tujih.”

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Aaron Blabey

Stanko Peška

Stanko je majhen, zato ga vsi zafrkavajo, nihče ga noče v svoji ekipi, …

Hja, težava, ki smo jo v slikanicah za otroke že večkrat videli. Pravzaprav že kar zelo velikokrat. Fant je očiten outsider, a nekoč se, bolj po naključju kot ne, zgodi, da spozna osebo, ki ima povsem drugačne težave, s katerimi se presenetljivo zlahka poistoveti.

Torej zgodba, ki sama po sebi ni nič posebnega, a je povedana na tako svež način, z besedo in sliko, kot si od slikanice le lahko želimo, da jo moram vsekakor toplo priporočiti.

Ne le otrokom, ki se bodo brez težav našli v Stanku ali njegovi prijateljici.

Ne le njihovim staršem, ki bodo v Stanku našli tako svojega otroka kot sebe same.

Ampak tudi vsem nadobudnim avtorjem, ki v silnem hlepenju po izvirnosti tako pogosto pozabljajo, da je za dobro zgodbo dovolj solidna zgodba z repom in glavo, kjer se glavnemu liku nekaj zgodi. Če pa je zraven še dobra ilustracija, če vse skupaj teče gladko, če je začinjeno s ščepcem humorja, če so vsi nastopajoči liki dovolj verodostojni, če se besedilo in slika lepo dopolnjujeta, imamo sploh zmagovalca.

Torej:

Brez odvečnih besed.

Brez nepotrebnega pojasnjevanja.

Brez dramaturških slepih rokavov.

Brez plehkega polnjenja strani zato, ker je pač 32 strani splošno sprejet in komercialno preverjen standard in založnik pričakuje natanko toliko, pa če avtorju to znese ali ne.

Mene je Stanko prepričal, pozanimal sem se tudi o avtorju, in odkril, da ob zanimivi preteklosti ni le napisal in ilustriral še več slikanic, ampak sta zaenkrat še dve prevedeni tudi v slovenski jezik. Palec gor!

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Mick Inkpen

Žigova škatla z igračami

Žiga nekega dne sklene prešteti svoje igrače, a se številke nikakor ne ujemajo …

Žiga je simpatičen kužek, ki ga tudi pri nas že kar dobro poznamo iz slikanic in risank. Zasnoval ga je Mick Inkpen, ki je tudi avtor Ploskega Pujsa (ne vem, če je to že kdo prevajal, v izvirniku Wiggley Pig). Vse zgodbice odlikujejo elementi, ki jih pri zgodbicah za otroke najbolj cenim, predvsem seveda tekoča pripoved, humor in nevsiljiva vzgojna sporočila.

Tudi slikanica Žigova škatla z igračami ni izjema, saj se v učimo štetja, poskušamo razkriti skrivnost, spoznavamo nove prijatelje in še za konec smo nagrajeni z razpletom, h kakršnemu bi moral stremeti vsak avtor. Pri tem seveda ciljam na zmes logike, življenjskih resnic in presenečenja, ki pusti v bralcu/poslušalcu nezmotljiv občutek zadovoljstva.

Mick Inkpen je za svoje dolgoletno ustvarjanje prejel več nagrad in tule si lahko preberemo zanimiv intervju z njim:

https://www.hachettechildrens.co.uk/Authors/interview_mick_inkpen.page

Če pa ste bolj naklonjeni risankam, jih lahko pod pretvezo učenja angleščine najdemo v priljubljenem skladišču video stvaritev, ki ga urejajo uporabniki s pomanjkljivim poznavanjem avtorskih pravic. Ampak o tem kdaj drugič.

Slikanice o psičku Žigu, posledično pa tudi risanke, vsekakor toplo priporočam in to je to.

Posted in Razno | Komentiraj

Lemony Snicket

Zaporedje nesrečnih prigod

Družina Baudelaire doživi tragedijo: starša umreta v požaru in trije otroci pridejo pod skrbništvo skrajno topoumnega bankirja, ki jim mora priskrbeti posvojitelja …

Gre za serijo trinajstih (kajpak) knjig, ki so spisane po enakem vzorcu. Baudelairove sirote vsakič znova iščejo varen dom in vsakič znova jih ogroža strašni Grof Olaf. Kljub predvidljivemu zapletu gre za skrajno zabavno branje, ki bralca težko pusti ravnodušnega. ali ti je zelo všeč ali pa sploh ne.

Zgodbe so namenjene malo starejšim otrokom, ki znajo uživati v mračnem humorju, pa jim morda Charles Dickens ni najbolj po meri. No, Zaporedje nesrečnih prigod ni ravno Oliver Twist, ne prinaša toliko globine in verjetno čez stoletje ne bo več aktualno, a po mojem skromnem mnenju prinaša dobrodošlo obogatitev otroške in mladinske literature, ki vendar ne more nenehno pripovedovati le o ljubkih puhastih živalicah, ki se odpravijo od doma le zato, da spoznajo nove prijatelje in se do noči varno vrnejo domov.

No, srhljivo okolje Lemonyja Snicketa je kljub nenehni prisotnosti vsakovrstnih nevarnosti še vedno dovolj varno, da se vanj lahko poda tudi malce nežnejša dušica, za katero pa mora biti vendarle že nekaj solidne bralske metraže. Prava škoda, da v slovenščino niso prevedli vseh trinajstih delov – očitno pri nas za tovrstno branje še ni dovolj publike.

Torej – ne ravno branje za mladiče in druge začetnike, a prav solidna priložnost za razširitev bralnih obzorij, ki, kdo ve, morda prek Neila Gaimana in drugih mojstrov fantastike zapeljejo v povsem nove svetove. Konec koncev svet, v katerem živimo danes, potrebuje še kakšno alternativo, mar ne?

In morda še zanimivost: Lemony Snicket ni le psevdonim kalifornijskega pisatelja Daniela Handlerja, ampak tudi nekakšen alter ego avtorja, ki piše tudi za odrasle, je politično angažiran in – upam – še ni rekel zadnje besede.

Posted in Vse knjige | Tagged | Komentiraj

Italo Calvino

Italijanske pravljice

Zbirka italijanskih pravljic, med katerimi mnoge po motivih že poznamo, a so predstavljene na malce drugačen način.

Na zgornjem posnetku je intervju z Italom Calvinom, menda zadnji, narejen le malo pred njegovo smrtjo. Ni bil zbiralec pravljic, ampak avtor leposlovja, vendar je v tej knjigi korektno opravil svoje delo, morda celo bolje kot Grimma, ki sta si za zbiralca privoščila kar malo preveč avtorskih posegov in nerodnih napak, kot so na primer uvrščanje francoskih pravljic ali celo Andersenovih v svojo zbirko nemških …

Italijansk pravljice ponujajo zgodbe z liki, ki ste jih verjetno že vajeni: kralji, čarovnice, velikani, princeske v težavah in junaki, ki jih rešujejo, pa tudi preprostejše, intimnejše zgodbice, pač vse sorte, kar se v takšnih zbirkah nabere. V izvitniku jih je kar 200, ob vsaki je tudi označeno, od kod pravljica izvira in včasih smo malo presneečeni, ko med pokrajinami najemo tudi Istro, Dalmacijo in druge pokrajine, ki jih nič več nimamo za italijanske, a vseeno vemo, da je vpliv Italije tam še  vedno čutiti.

To je zbirka, ki jo samodejno povežemo z zbirko bratov Grimm, tudi Italijani imajo svojo rarzličico Pepelke, Obutega mačka, Trnuljčice, … Pravzaprav, če malo pobrskamo po zgodovini, so Nemci svoje pravljice v glavnem pobrali od Francozov, ti pa od Italijanov. To je seveda zelo posplošena trditev, ampak vrstni red je pa pravi.

V Italijanskih pravljicah Itala Calvina torej spoznamo pisano paleto različnih motivov in likov, ki izžarevajo drugačno energijo od nam verjetno bolj znane francoske ali nemške, saj smo bolj ali manj odrasli ob Perraultovih in Grimmov uspšešnicah, najmlajši pa seveda ob Disneyevih, ki so bile pobrane prav od teh dveh.

Ampak na nekaj nas bodo vendarle spomnile – na slovenske ljudske pripovedke, ki so praviloma o zapletih preprostejše, v njih se gospoda pojavlja manj, a jih družita sočen jezik in humoren pogled na svet, kar daje Italijanskim pravljicam svojevrsten čar.

Osebno moram priznati, da mi Italijanske pravljice niso tako sedle kot Grimmove, in mi tudi nikoli ne bodo. Gre pa cvsekakor za knjigo, ki bi jo, če bi le imel dovolj prostora na svoji knjižni polici, tja postavil za stalno, da bi se lahko vrnil k njej in izgubil v njenih zgodbah ob vsaki priložnosti, ko bi se za to pokazal primeren izgovor razlog.

Zbirka Veliki pravljičarji je sploh takšna, da ponuja krasne literarne izdelke in poučna spremna besedila, je pa manj komercialna in ob takšnih zbirkah sem samo vesel, da je človeštvo ob vseh neumnih domislicah uspelo ustvariti kaj tako koristnega kot so knjižnice. Tam boste našli tudi to knjigo. Priporočam.

Posted in Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Erick Kastner

Pikica in Tonček

Pikica prihaja iz urejene, premožne družini, ima varuško in na videz vse, kar si lahko poželi, Tonček pa živi s samohranilko, ki je za povrh še šibkega zdravja. Toda njuni usodi se vseeno združita …

pikica-in-toncek-erich-kastner

Ne le združita, drug drugega tudi spremenita, kar velja kar za obe družini, saj se po seriji skušnjav, zapletov in preobratov izkaže, da življenje nikoli ni črno-belo, ampak v sebi skriva presenetljivo paleto različnih barv.

V podrobnejšo analizo vsebine te posrečeni zmesi mladinske krminalke in socialne drame ne bom šel, konec koncev je zgodba prava klasika enega najuspešnejših avtorjev za otroke in mladino in jo velja na vsak način prebrati, morda kar za kašno bralno značko, enako pa velja tudi za številna druga dela taistega pisatelja, ki ga imamo že od mojih bralskih začetkov na voljo tudi v slovenskih prevodih.

Vseh se zdaj ne spomnim (verjetno bom sčasoma nekaj naslovov še dodal), a v splošnem gre za avtorja, ki je znal ustvatiti zanimive, anpete zgodbe, v katerih je bilo ob akciji tudi precej humorja, bili pa so tudi kar dobro dodelani in večplastni liki, kakršnih je na žalost v sodobni literaturi, kjer je likovna zasnova platnic postala pomembnejša od zgodbe in domiselna propaganda odločilnejša od sporočila, vse premalo.

Sporočilo danešnje objave je torej – v knjižnicah (v knjigarnah ga pri nas po mojem ni več najti) pobrskajte po knjigah Ericha Kastnerja. Ne bo vam žal.

Posted in Vse knjige | Tagged | 2 Komentarjev

Ernst Jandl

Strahopetko

Čakalnica, v kateri sedi nekaj igračk. Še pet jih je na vrsti, potem pa jaz …

vrata-v-cakalnici

Zgodbica je zelo preprosta in izjemno učinkovita. Že zadnjič sem opisoval nekaj podobnega, a tokrat je zadeva še skrajnejša, skoraj ekstremna.

– Imamo eno prizorišče: čakalnico.

– Imamo malo oseb: glavni lik, ki očitno čaka kot zadnji v vrsti, nekaj statistov, ki imajo očitno enak opravek kot on (ne bom izdal vsega) in klasični lik nasprotnika, ki je dejansko pomočnik (a mora glavni lik to šele sprejeti).

– Imamo enotnost časa: nekaj minut, morda ena cela ura.

– Imamo zelo malo besed: dejansko gre le za odštevanje, sicer delno v rimah, a bi šlo verjetno tudi v prozi, morda celo z golimi številkami.

Pri takšni minimalistični zgodbi, v kateri se skriva presenetljivo bogastvo pripovedništva, mi vedno zaigra srce. Zgodbica očitno pripoveduje o premagovanju strahu, pa sedaj sploh ni pomembno ali gre za zobozdravnika, kontrolno nalogo al smrt, ker strah je vedno strašen in vedno dostojen nasprotnik.

Starši pogosto iščemo pomoč pri reševanju različnih težav, v katerih se znajdejo naši otroci in razum pogosto ni dovolj. V stiski s časom in znanjem se pogosto zatečemo k avtoriteti: zato, ker moraš, zato ker jaz tako pravim, zato, ker tudi drugi, itd., vendar to vsekakor ni prava pot.

Pisatelji tudi pogosto poujamo rešitve, v katerih pa se prepogosto naslanjamo na logiko, ali pa, kar je zadnja leta ob vse večji ponudbi nekakovostne, pa toliko bolj oglaševane literature, spišemo ‘kar nekaj’, samo da se ponudi neka rešitev, ki pa ne daje pričakovanih, še posebno ne dolgotrajnih učinkov.

To ni prva sliknica o strahu, ki jo opisujem na tem naslovu. Omenjal sem že eno, ki se mi je zdela nekaj srednjega, a tokrat lahko rečem, da sem v roke dobil povsem drug kaliber.

Ta slikanica je prava pot. Tudi, če otrok še nima določene težave, se bo ob prebiranju takšnih knjižic oborožil s pravo opremo za reševanje vsakovrstnih zagat, med katerimi so zobozdravniki, kontrolke in smrt le nekatere izmed mnogih. Da, slikanico Strahopetko toplo priporočam, celo v večkratno branje!

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj