Runer Jonsson

Vike Viking (serija)

Vike je desetletni viking, ki se od vrstnikov loči po drobni postavi in nenavadni plašnosti. Ima pa tudi izjemno pamet, s katero sebe in druge izmaže iz še tako velikih težav …

Vike Viking je eden izmed klasičnih likov otroške literature, v katerem se bo zlahka prepoznal marsikateri otrok, posebej to velja za fante, ki se morajo med vrstniki dokazovati na različne načine, pa jih narava morda ni obdarila z najboljšo konstitucijo ali nadpovprečno motoriko.

Mene na primer precej spominja na Obutega mačka ali Pogumnega krojačka, ki z zvijačnostjo uženeta številne mogočne nasprotnike ali pa si jih pridobita na svojo stran, se pravi, da kljub vsaj na prvi pogled neprijaznim naravnim danostim v svojemokolju dosežeta zavidljive uspehe.

Vike je že dolgo na voljo tudi v slovenskem prevodu, prinesel pa je tudi več ekranizacij. Najprej se je predstavil kot celovečerna risanka, nato kot nanizanka z več kot 70 deli, ne tako dolgo nazaj pa so posneli tudi vsaj dve igrani različici. Vsekakor projekt, ki ustvrjalcem ni prinsel le lepega zaslužka, ampak je tudi obogatil ponudbo za otroke po vsem svetu.

Kot zanimivost lahko dodamo, da so ga prvi animirali Japonci, ki so se jim kmalu pridružili še Nemci. Prav japonski slog animacije razkriva številne značilnosti, v katerih je mogoče prepoznati zametke danes tako priljubljenih anime sloga, likov in tem.

Če ste nekoliko mlajši in Vikeja še ne poznate, ga vsekakor toplo priporočam.

 

Posted in Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Welsh, Renate

Vampek

Starejša gospa se vrne iz zdravilišča, ko doma nič hudega sluteč odkrije pravega pravcatega vampirja. Pravzaprav vampirčka …

netopir-vampir

Odkritje nadnaravnega bitja je le začetek spodobno dolge in napete zgodbe, ki bo gotovo pritegnila bralce med tretjim in sedmim, razredom, morda kar do konca devetletke. Avtorica brez odvečnega besedičenja naslika zelo verjetno okolje, dovolj prepričljive like in zanimiv zaplet, ki se sicer začne z nadnaravnim bitjem, ki ima tudi svojemu poreklu nenavadne lastnosti, a vsi dogodki, ki si sledijo, so logični, se razvijajo po ‘naravnih’ vzorcih, a vendarle zgodba niti v trenutku ne postane predvidljiva.

Kot velik ljubitelj žanrskega branja sem še toliko bolj občutljiv, če določen žanr (v tem primeru srhljivko, ki pa sploh ni strašna, saj konec koncev nagovarja otroke) kdo nespretno prenese med bralce, ki jim v osnovi ni namenjen. No, v tem primeru nimam pripomb, Renate Welsh je svoje delo opravila profesionalno in z veseljem bom še pobrskal med knjižničnimi policami za njenimi deli.

Vrhunska umetnost tole sicer ni, a če iščete dobro branje z repom in glavo, z napetostjo in humorjem, pa nikakor ne brez primerne družbene kritike, je Vampek vsekakor na priporočenem seznamu z mojim podpisom.

 

 

Posted in Vse knjige | Tagged | Komentiraj

Christian Bieniek

Korina Korenček in najljubši pes na svetu

Korina ima tri prijateljice in vse skupaj se na smrt bojijo neizbežnega – pričetka poletnih počitnic …

ljubek-kuza

Odnos med dekleti se zaplete zaradi potepuškega psička, da pa bi bilo bolj zanimivo, je tu še nekaj bolj ali manj zaljubljenih fantov, ki zgoraj omenjenim puncam po svojih najboljših močeh zapletajo življenje. Zgodbica o najstnikih (mlajših) torej, ki se z velikimi skrivnostmi življenja šele spoznavajo, in to od zelo daleč, pa vendarle.

Kaj mi je všeč? V zgodbi je nekaj humorja, zadeve se odvijajo hitro, veliko je dialogov, liki se pojavljajo z razlogom, nekateri stranski liki imajo celo svoje zgodbe, rešitev osnovne težave je elegantna, …

Kaj mi ni všeč? Humor je za moj okus malo preveč burkaški, posamezni prizori bi bili lahko bolj dodelani, poleg dialogov (mnogologov) je še komaj kaj, katero od nakazanih stranskih zgodb bi vendarle kazalo bolj razviti in podrobneje predstaviti, rešitev osnovne težave je malce predvidljiva, …

Torej – knjiga, ki me sicer ni povsem razočarala, a navdušila vseeno ne. Nič hudega ne bo, če jo preberete, in če vam je všeč, sežete še po kateri iz serije, kajti o Korini Korenček je na voljo več zgodb. Če pa jo izpustite, boste vseeno mirno živeli naprej in morda tako prihranjeni čas porabili za kaj še boljšega. Verjamem, da je tega, namreč, še boljšega, na voljo kar nekaj.

Posted in Vse knjige | Komentiraj

Hayley Daze

Packo, najbolj nagajivi kuža: Vožnja s čarobno preprogo

Nina skače po lužah, med tem ko njen brat bere knjige v dedkovi koči. Naenkrat od nekje priteče kužek …

kuzek-nagajiv

Bom kar takoj povedal, da me zgodba ni posebej navdušila, zato bom na hitro povzel vsebino:

  1. Otroka in psiček se naključno srečajo. Nihče od njih s seboj ne prinaša zgodovine, zgodbe, ki bi zbujala pozornost, oziroma ustvarjala napetost.
  2. Po daljšem prekopicevanju po notranjosti koče, ki naj bi delovalo burkaško, morda v stilu splošnega obmetavanja s tortami v zlatih časih burleske, se vsi skupaj odpravijo ven, kjer kuža skoči v čarobno lužo, otroka pa za njim, spet imamo opravka s popolnim naključjem.
  3. Otroci in pes se znajdejo na leteči preprogi, ki ravno začenja dirko letečih preprog, lastnik preproge pa je prav tako otrok. Seveda mu pomagajo zmagati in za nagrado deček dobi izpolnitev želje. Želja ni prav nič posebnega, ampak če boste knjigo vseeno prebrali, bom to vendarle ohranil kot skrivnost.
  4. Otroka se vrneta v svoj svet, tudi kužek gre z njima.

Ja, vem, tečen sem, še posebej, ko mi komaj uspe najti kako dobro domislico v sicer ravno sto strani dolgi knjižici (z veliko ilustracijami in za konec še nekaj ugankami), ki je le ena izmed številnih v seriji (menda enajstih), kar očitno pomeni, da gre za uspešnico, ali vsaj dobro stržen izdelek.

V sami zgodbi je, kljub njeni preprostosti, tudi nekaj nelogičnosti, v katere se najbrž nima spuščati, kati že osnovna težava – zgradba, kjer si dogodki sledijo kar tako, kot se je avtorici (Hayley Daze je psevdonim Jane Clark) zazdelo, je prešibka, da bi knjigo lahko vsaj pogojno priporočil v branje.

Podobno težavo sem že opazil v knjigi o rački in sovici ali o tekmovanju coprnic, čeprav za dobro zgodbo vendarle ni treba veliko. Če na primer ostanemo pri takoimenovani roadie zgradbi, je lep primer kar prejšnji mesec objavljeni Ajda in Razbojnikovi, če pa le hočemo stopnjevanje, je krasna knjiga o strahu, ki je seveda povsem nekaj drugega kot za danes izbrana.

Ampak ravno zato imamo tale blog. Da primerjamo uspele in manj uspele zgodbe.

 

 

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Siri Kolu

Ajda in Razbojnikovi

Ajda je deklica iz povprečne družine, ki pa jo nekega dne ugrabijo cestni razbojniki …

razbojnik-na-begu

Kdor išče lahkotno in zabavno poletno branje, z Ajdo in Razbojnikovimi nikakor ne bo razočaran. Prvoosebna pripoved bralca mimogrede ‘potegne not’, svojstven humor, ravno prav zabeljen z rahlim najstniškim cinizmom in kritiko odnosov v družini sicer dokaj zajetni knjigi daje še dodatno draž.

Ops, sem rekel -zajetni? No, prebere se skoraj na dušek, tako da to ne bi smela biti ovira. Tudi zgradba, kjer si dogodivščine sicer sledijo zelo linearno, a vseeno prihaja postopno do nekega vrhunca, nikakor ni napačna, kar je bilo konec koncev tudi nagrajeno z nekaterimi nagradami.

Kljub temu moram biti toliko pošten, da omenim nekaj nepopolnosti, oziroma nelogičnosti, ki bodo nedvomno zmotile zahtevnejšega bralca, tako da Ajde in Razbojnikovih nikakor ne morem uvrstiti med najboljše ocenjene izdelke, predstavljene v tem blogu.

Če iščete ravno nekaj v zvezi z razbojniki, je vendarle bolje vzeti tole.

Je pa Ajda in Razbojnikovi finske avtorice Siri Kolu vseeno ena boljših knjig iz takoimenovane zlate sredine, se pravi, da jo brez večjih zadržkov priporočam v branje – in navdih. Posebej mlajšim samostojnim bralcem, ki v knjigi iščejo predvsem razvedrilo, kar je po mojem čisto dovolj dober razlog za branje. Lepo se imejte in veliko se smejte:)

 

 

Posted in Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Rafik Schami

Kako se je pogumni očka nehal bati tujcev

Deklica živi sama z očetom, ki je pameten, močan, zabaven in sploh, ampak popoln vendarle ni …

najboljsi-ocka-na-svetu

Kot je uganiti že iz naslova, imamo opravka s slikanico, ki se spopada z rasnimi nasprotji, oziroma s ksenofobijo, če smo bolj natančni. Takšnih ‘poučnih’ vsebin me je vedno malo strah, saj so običajno izpeljane zgolj z mislijo na sporočilo, sama zgodba pa je zanemarjena.

Glede na številne nagrade, s katerimi je ovenčan avtor, vsaj po spremnem besedilu sodeč, sem vendarle pričakoval vsaj soliden izdelek. In res knjiga Kako se je pogumni očka nehal bati tujcev ponudi več od le vzgojnega žuganja s prstom.

Všeč mi je skoraj stripovski pristop s številnimi majcenimi ilustracijami, ki so me na trenutke spomnile na Svena Nordqvista.

Všeč mi je preprost in učinkovit humor pripovedovalke.

Všeč mi je tudi dodelano ozadje zgodbe, ki za sam potek sicer ni bistveno, a pripovedi daje nekaj globine, kot je v sliaknicah nismo vajeni, a je še kako dobrodošla.

Zelo mi je všeč, kako deklica s pretiravanjem sproži niz novih pretiravanj, kar ustvari napetost.

Ni pa mi všeč zaključek, saj ta izpade nedodelan in pravega razloga za zmago nad strahom pred tujci ne izvemo. Namesto pričakovanega vrhunca pripoved mlačno izzveni in sporočilo ni niti približno tako učinkovito, kot bi bilo, če bi se zares nekaj zgodilo.

Prav tako me zmoti očitna nelogičnost v zgodbi, saj je iz prvega dela pripovedi jasno, da se svet očka vrti okrog deklice, v nadaljevanju pa je vseeno presenečen, da se njegova hči druži s priseljenko.

Tako da – od slikanice sem pričakoval več. Upam, da bom boljše sreče kdaj drugič.

 

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Melanie Watts

Vilibald se vrača

Vilibald je maček in glavni junak slikanice, vendar se že na začetku njegovi načrti razlikujejo od avtoričinih …

V literaturi je bilo že veliko poskusov poigravanja s prehodi med različnimi oblikami pripovedi. Zgodbe, v katerih se izmišljeni literarni junaki pogovarjajo s svojimi avtorji, ali se jim celo uprejo so le ena izmed značilnih skupin.

Serija o mačku Vilibaldu spada zraven.

Na prvi pogled gre za domiselno preigravanje zgodbe, zgodbe v zgodbi in zgodbe o zgodbi, a po mojem mnenju pri vseh teh zgodbah enostavno ni dovolj zgodbe za pozitivno oceno. Kolikor sem uspel naknadno ugotoviti, je Vilibald se vrača le ena izmed slikanic v zbirki, ki se je začela preprosto z Vilibaldom, le-ta pa je osvojil vsaj eno literarno nagrado, ki je žal ne poznam.

Naj bo tako ali drugače, knjige ocenjujem načelom naključno, sicer bi me že pri prvem branju morda ovirali takšni ali drugačni predsodki, zato sem imel morda smolo, da nisem dobil ravno najbolj posrečene v zbirki, a to ne spremeni dejstva, da tovrsten štos tudi v nekaterih drugih primerih enostavno ne drži vode.

Slikanica za oroke je kratka, besede naj bi bile izbrane ZELO premišljeno, ilustracije naj bi se lepo ujemale z dogajanjem, ga po možnosti še nadgradile, zgolj odštek in hecanje pa nista dovolj.

Preprost preizkus: zgodbo prevberemo otrokom in jih, ne glede na prvi odziv, čez dan ali dva vprašamo, o čem je govorila. Če se je le medlo spominjajo in se jim ob pogovoru o dotični knjigi ne svetijo oči, gre skoraj zagotovo za izdelek, ki ni vreden njihove pozornosti.

Takšnih slikanic smo v tem blogu spoznali že kar nekaj in tudi tistih nisem priporočil, zato nikar ne pričakujte izjeme. Če mi slučajno pride v roke prvi Vilibald v zbirki, ga bom seveda dodal k temu in ocenil še tistega, do tedaj pa svetujem, da v roke vzamete katero od knjig, ki sem jih priporočil.

Ali pa preprosto tvegate in najdete biser, ki sem ga spregledal. Okusi so različni in nekateri bodo vedno dali vaniliji prednost pred čokolado.

Posted in Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj