ljudske

Indijske pravljice

Zbirka pravljic, kjer se namesto princev v gozdu srečujemo z maharadžami v džungli, namesto volkov so tigri in namesto zlobnih čarovnic hudobni demoni. Toda slikovita kulisa je le ena izmed pomembnih razlik med Indijskimi in kakšnimi nam bolj znanimi pravjicami …

indijske-pravljice-princesa-labam

Zbirke pravljic so le redko uravnotežene. Nekatere zgodbe so daljše, druge krajše, nekatere zabavnejše, druge poučnejše, nekatere mejijo na basni, druge na malo daljše šale, …

Tudi Indijske pravljice so si med seboj kar precej različne, a prevod in grafična oprema (izvirnik seveda težko sodim, v rokah sem imel le slovenski prevod) vse skupaj držita dovolj dobro, da bi knjigo, čeprav je dokaj zajetna, zlahka prebrali na dušek.

To bi bila seveda napaka. V lepoti in svežini pripovedi je veliko bolje uživati v več manjših, dobro pretehtanih odmerkih, sicer se številne domislice in podrobnosti, po katerih tokrat predstavljena knjiga odstopa od denimo Grimmovih pravljic, prehitro izgubijo.

Na začetku omenjene razlike se sicer najprej opazijo, a nikakor niso bistvene. Veliko več je vredno potovanje po drugačnih prigodah od že dobro znanih princev, ki se bojujejo za naklonjenost princes. V Indijskih pravljicah tako srečamo princeso Labam, ki se aktivno potegne za svojega izbranca, podobno kot to naredi Vasilisa v Ruskih pravljicah, veliko je zvijačnosti, sčasoma pa se nam pod kožo prikrade tudi drugačna kultura od Zahodnjaške, na vrednotah Protestantizma zgrajene, kot se je verjetno skozi mojstrovino bratov Grimm v naše zavesti zakopala celo bolj od katerekoli ustave ali zakona v zadnjih dveh stoletjih.

Indija je dežela velikih razlik, geografskih, kulturnih, ekonomskih, verskih in še kakšnih. Tako v pričujoči zbirki na več mestih izvemo nekaj malega o njihovem kastnem sistemu, o verovanjih, povezanosti človeka z naravo (brata Grimm sta naravo v večini primerov predstavljala kot nasprotnico) in nasploh o življenju, ki nikakor ni boljše ali slabše od tistega, ki poznamo skozi svoj osebni vsakdan. Le drugačno je.

In drugačnost imam za največji plus Indijskih pravljic, ki so čudovita priložnost, da se naučimo česa novega ali pa vsaj za nekaj uric pobegnemo v drugačen svet, v katerem morda tudi sebe in svoje težave uzremo v drugačni luči. Če smo morda iz nekaterih pravljic vajeni reševanja sporov z mečem, je tukaj precej več zvijačnosti, tudi humorja ne manjka, posebej pa mi je všeč kar dobro dodelana dramaturgija (poenostavljeno gre za povezavo med vzroki in posledicami), ki na primer pogosto šepa v različnih ljudskih pravljicah.

Počitnice se bližajo. Ena ideja je torej tu. Zelo dobro čtivo, tako za otroke kot za odrasle. Toplo priporočam!

Objavljeno v Vse knjige | Tagged | Komentiraj

Madame d’Aulnoy

Pavji kralj in druge pravljice

Zbirka pravljic, ki jo v marsičem lahko primerjamo z največjimi: bratov Grimm, Hansa Christiana Andersena, Oscarja Wilda, … Ob Pavjem kralju, ki odstopa tako po kakovosti kot dolžini, je v knjigi še nekaj, posebej za tiste, ki bi radi poznali tudi ozadje pravljic, zanimivih primerkov.

madame-aulnoy-pavji-kralj

Marie-Catherine Le Jumel de Barneville, bolj znana kot grofica ali baronesa d’Aulnoy, je danes znana le največjim ljubiteljem in poznavalcem pravljice, a prav ona je skovala izraz les contes de fees (dobesedno: zgodbe o vilah), iz katerega je tudi v številnih drugih jezikih poimenovan celoten žanr.

Bila je intelektualka, poročena s tri desetletja strejšim hazarderjem svobodomiselnega duha, ki  mu je rodila pol ducata otrok. Oba sta bila vpletena v še danes težko ratzložljiv dogodek, zaradi katerega jima je pretila celo obrožba izdajstva, kar se seveda kaznuje s smrtjo.

Ampak za grofico se je vse skupaj kar dobro izteklo, začela je pisati različne zgodbe z veliko pustolovskimi in ljubezenskimi elementi, med katerimi so imele nekatere tudi nadnaravne dodatke (na primer čarovnice ali vile). Prav zaradi teh zgodb, ki so jih v njenem salonu javno brali in odigrali določene prizore, je postala središče družbenega dogajanja, med katerim je pravljica postala literarni žanr.

Danes sicer učbeniki za izvor pravljice praviloma predlagajo ljudsko izročilo, toda, čeprav so Madame d’Aulnoy in njej podobne dame iskale navdih tudi v ljudskih pripovedih, je bolj ali manj jasno, da gre za dramaturško kar dobro dodelane zgodbe, sorodne pogrošnim ljubezenskim romanom, kakršne so Francozi poznali že pred izumom tiska.

Prav tako so bile d’Aulnoyeva in njene somišljenice dobro seznanjene z že natisnjenimi zgodbami Basileja in Straprole iz Italije, katerih delo je seveda najboje izkoristil Charles Perrault in zapisal še danes najbolj znane pravljice: Pepelko, Trnuljčico, Rdečo kapico in Obutega mačka.

Če primerjam Pavjega kralja z na začetku objave omenjanimi zbirkami največjih piscev pravljic vseh časov, lahko rečem, da je jezikovno podobno spretna, vsekakor daje več poudarka podrobnostim kot brata Grimm, ima do čustev precej drugačen odnos kot Andersen in premore tudi precej humorja, ki pa vendarle ne dosega Wildovega.

Pri samih zgodbah bi še najbolj zameril kar nekaj dramaturšklih slepih rokavov, ki so gotoov posledica prevelike želje po zabavi za vso večerno družbo in verjetno tudi pomanjkanja časa in volje za popravke, ob katerih sta na pimer Grimma presedela večino življenja.

Toda kljub temu gre za zanimive zgodbice, ki jih še posebej priporočam vsem, ki bi radi spoznali še to plat pravljice kot literarne zvrsti, ki je sicer res občasno črpala iz divjine, a se je vendarle rodila v udobju pariškega parketa med parfumom in čipkami.

Uživajte!

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Sid Fleischman

Tepežnik

Pred časom, še ne tako dolgo nazaj, je bilo plemstvo tako priviligirano, da so starši porednega princa namesto njega kaznovali drugega otroka, saj se fanta plemenite krvi seveda ni spodobilo našeškati. Tako je nastal poklic tepežnika …

 

Čeprav je preteklo že veliko vode, odkar sem prebral tole tanko, a vseeno izjemno bogato knjigo, se še vedno spomnim, kaj je pisalo v spremni besedi: edino, kar v zgodbi ni izmišljenega, je verjetno najbolj fantastična trditev v knjigi: da so imeli na dvoru fanta samo zato, da so ga kaznovali namesto prestolonaslednika!

Zgodba je zanimiva, napeta, duhovita in mi nikakor ne pride na misel, da bi bodočim bralcem kvaril veselje z razkrivanjem vsebine.

Povedal pa bi, da gre za delo, ki ob svojem osnovnem poslanstvu – zabavati mladino – nagovarja tudi starejše, kar je gotovo eden od dokazov, da gre za kakovosten izdelek. To navsezadnje potrjuje prejeta Newberryjeva medalja, eno največjih priznanj, ki jih lahko dobi pisec literature za otroke in mladino.

Seveda bi se dalo razpravljati, ali je omenjena medalja zares verodostojen pokazatelj, saj dobro vemo, da se za številnimi objavami in nagradami skrivajo takšne in drugačne igrice. v konkretnem primeru vbi lahko resen bralec delu očital globino likov in njihov razvoj, ki je še posebej pomemben v primeru kraljeviča, saj ta po spletu okoliščin izve reči, ki jih kralji sicer praviloma ne izvedo.

Tudi za izvirnost si zgodba, verjetno ne zasluži nekih dodatnih točk, saj je podobnih zapletov veliko tudi v precej starejši literaturi za otroke in odrasle. Kljub temu pa moram posebej pohvaliti pripovedovalsko spretnost, kratke, učinkovite stavke, številne drobne domislice, zaradi katerih je branje Tepežnika pravi užitek in zato lahko mladim in starejšim bralcem to knjigo iskreno priporočim.

Ne bo vam vzela veliko časa. Ne le, da nima veliko strani, tudi prebere se jo praktično v enem dihu. V zameno za porabljeni čas bo dala kar nekaj snovi za premislek in odličnih iztočnic za zanimiv pogovor. Hočete morda še več?

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , , | Komentiraj

Alison Bell

Zibby Payne in čudovito strašni eksperiment ‘frklja’

Zibby v novo šolsko leto vstopa z velikimi pričakovanji. Toda spremembe, ki jo čakajo, so vse prej kot prijetne …

obraz-punce

Tekoče berljiva in na pogled nezahtevna zgodba se loteva tipičnih najstniških težav, med katerimi je v ospredju sprejemanje posameznika v določeno družbo. Kot bi šola ne bila že dovolj zahtevna, so tu še spremembe v telesih in načinih razmišljanja, kar prinaša kopico težav.

Odraslim se seveda problemi najstnikov pogosto zdijo majhni, morda celo nepomebni in smešni, a avtorica v knjigi dobro ujame mali svet, v kakršnega je ujet, vsaj za nekaj časa, verjetno kar vsak otrok na meji med otroštvom in odraslostjo.

Zakaj so se začele nekatere prijateljice tako nenavadno oblačiti? Zakaj se lansko početje med odmori letos ne spodobi več? Zakaj ima najboljša prijateljica sedaj novo družbo? Zakaj so fantje naenkrat postaloi veliko bolj zanimivi kot v vseh letih prej?

V zgodbi o Zibby Payne, ki je le prva v seriji (morda preberem še kakšno, kar bom seveda takoj dopisal), ne pričakujte veliko akcije, tudi kakšne posebne drame ni, niti ni velikih in dokončnih odgovorov na zgoraj zapisana vprašanja, med katerimi prav vsako poraja še ducat novih, pa tista tudi, v nedogled …

Je pa po mojem dovolj jasno zapisano bistveno sporočilo, ki ima predvsem tolažilen učinek na vse, ki se morajo (in se pravzprav še vedno moramo, tudi odrasli se spreminjamo, kajne?) spopasti s spreminjajočim svetom – da s svojimi problemi nikakor nismo sami, in da je čas, kot običajno, vsaj dober, če že ne najboljši zdravnik.

Priporočam.

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Charles Kingsley

Povodni otroci

Tom je desetletni dimnikarjev vajenec, ki mu v življenju ni ravno z rožicami postlano. Se mu bo obrnilo na bolje, ko njegov gospodar dobi nepričakovano naročilo?

warwick-goble-povodni-otroci

Povodni otroci – Warwick Goble

Častiti Charles Kingsley je Povodne otroke otroke napisal leta 1863, torej več kot stoletje in pol nazaj. Vedeti moramo, da sta avtorja pri pisanju vodila njegova vera in navdušenje na Darwinovo teorijo o izboru vrst, kar je pripeljalo do svojevrstne mešanice strastnega, duhovitega in pogosto nadvse zabavnega pisanja s številnimi predsodki, značilnimi za viktorijansko obdobje.

Ob izidu so postali Povodni otroci velika uspešnica in to ostali kar nekaj desetletij, a predvsem moralno sporne opazke o pripadnikih drugih veroizpovedi so knjigo sčasoma potisnile z lestvic najbolj priljubljenih.

Po mojem mnenju po krivici, saj gre še vedno za odlično pisanje, izjemno slikovite opise, duhovite domislice, pa tudi za pošten (zornemu kotu pripovedovalca primerno) opis družbenega dogajanja, v katerem je bilo moč zaznati prav podobne premike, kot jih je Darwin razlagal v svoji tedaj izjemno odmevni, pa tudi sporni (tudi danes za mnoge nesprejemljivi) teoriji.

Če sem bolj konkreten – tako kot je Darwin napovedal, da razvoj še zdaleč ni končan, kar pomeni, da človek nikakor ni dokončen rezultat matere narave (ali krona stvarstva, ali kakorkoli že), tako Kingsley prihajajoče družbene spremembe, ki so prihajale z razvojem kapitlaizma in vzpostavljanjem novih razmerih moči v družbi, ne vidi kot nekaj, kar bi bilo treba posebej hvaliti ali obsojati, pač pa le kot korak na poti k nečemu novemu.

Ne nujno boljšemu ali slabšemu, ko  je bilo prej, a novemu.

Seveda se na tem mestu lahko vprašamo, ali je knjiga, v kateri se avtor posmehuje predstavnikom skupin, ki so drugačne od skupine, v katero spada sam (po spolu, izobrazbi, veroizpovedi, premoženjskem stanju, rasni pripadnosti, spolni usmerjenosti, …).

Po mojem na to ni preprostega odgovora. Ne, tako pisanje je seveda omadeževano z določeno avtojevo omejenostjo, ki vsekakor škodi umetniškemu delu (še vedno trdim, da gre pri Povodnih otrocih za umetniško delo), torej ne gre za primerno knjigo.

In da, še vedno je to zgodba, ki jo je moč (pravzaprav sploh ne gre drugače) brati plastovito, ki bralca bogati na različnih nivojih, ki ima odlično retoriko, je pomemben dokument nekega časa in sploh precej boljša od tisočerih politično korektnih in po ožnosti še ekološko neoporečnih zgodbic, ki dandanes prevladujejo na policah knjižnic in knjigarn.

  • Povodni otroci je napeta pripoved, ki se jo lahko bere kot čisto kratkočasnico.
  • Je tudi zgodba o očiščenju in drugih priložnostih, kar je zagotovo zanimivo branje za vsakogar (ne le mladega bralca), ki ga zanimajo moralna, etična in religiozna vprašanja.
  • Prav tako je več kot soliden prikaz stanja v družbi sredi 19. stoletja, ko so, všeč ali ne, bili postavljeni temelji številnim današnjim vrednotam. Ne pozabimo, da so približno takrat nastale (v ‘dokončni’ različici) tudi Grimmove pravljice, kot verjetno druga najvplivnejša knjiga Zahodne hemisfere vseh časov.

Brati takšno knjigo brez primerne splošne razgledanosti seveda ni najboljša odločitev v življenju, toda sploh ne brati takšne knjge (ali konkretno te knjige), pa je po mojem še bistveno slabša možnost.

Zato torej Povodne otroke priporočam, a lotite se jih z neko zdravo odmaknjenostjo. Gre za odlično knjigo, ki pa ni popolna. A katera pravzaprav je?

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Hermien Stellmacher

Kako je Maja odgnala pošasti ali kako premagati strah pred temo

Ko te sredi noči prebudi skrivnosten pikpok imaš po pravici razlog za skrb. Posebej če si majhen in ti družbo dela le plišast zajček …

nocna-posast

V temi je tudi kup umazanega perila pošast

Kot lahko sklepamo že po naslovu in podnalovu, gre za eno izmed takoimenovanih vzgojnih slikanic, ob katerih se v meni zelo hitro pojavijo zadržki, saj avtorji in avtorice ob poudarjnaju osnovnega sporočila vse prepogosto pozabijo na vse ostale elemente, ki knjigo ali slikanico naredijo branje vredno, na primer na napetost ali zabavnost.

No, Hermien Stellmacher svoje delo opravi korektno, deklica strah premaga po zalugi svoje lastne podjetnosti, sama pride do zaključka, da se da strahove premagati ali vsaj pregnati, še posebej mi je všeč primerjava: če se ljudje bojijo teme, se pa pošasti svetlobe, tudi ilustracije so krasne, čeprav oblikovna domislica (del strani manjka, tako da isti prizor vidimo lahko v temi in svetlovi) po mojem ni najbolje uspela.

Pošteno je, da dodam, kaj bi bilo lahko še boljše:

1. Deklica že na samem začetku ni posebej prestrašena. Tako med zgodbo ni stopnjevanja, ki bi ‘vleklo’ bralca naprej, niti ni tako občutnega zadovoljstva na samem koncu, ko nam je vsem skupaj jasno, da so nočni strahovi razkriti, pregnani in premegani.

2. Majino odkrivanje pošasti iz sobe v sobo se vrsti brez posebne logike (zvok, ki je na začetku sprožil njen nočni pohod, bi se lahko spreminjal in krepil), dogajanje postane predvidljivo in kdo bi še pomislil, da poskuša avtorica zgolj napolniti strani, da bo standardnim 32 stranem pač zadoščeno.

3. Ker zgodba nima klasičnega dramskega loka, ampak gre bolj za nizanje prizorov, se zazdi že ob prihodu Maje v sobo staršev, da smo dosegli vrh zgodbe, a nato se izkaže, da to vendarle ni to, zato se iztek zgodbe malce razvleče.

Ampak vse to sem napštel samo zato, ker sem tečen. Sicer pa zgodbica, če je vaš namen zgolj otrokom predstaviti enega od načinov boja z nočnimi pošastmi, povsem ustreza pričakovanjem.

Objavljeno v Vse slikanice | Komentiraj

Runer Jonsson

Vike Viking (serija)

Vike je desetletni viking, ki se od vrstnikov loči po drobni postavi in nenavadni plašnosti. Ima pa tudi izjemno pamet, s katero sebe in druge izmaže iz še tako velikih težav …

Vike Viking je eden izmed klasičnih likov otroške literature, v katerem se bo zlahka prepoznal marsikateri otrok, posebej to velja za fante, ki se morajo med vrstniki dokazovati na različne načine, pa jih narava morda ni obdarila z najboljšo konstitucijo ali nadpovprečno motoriko.

Mene na primer precej spominja na Obutega mačka ali Pogumnega krojačka, ki z zvijačnostjo uženeta številne mogočne nasprotnike ali pa si jih pridobita na svojo stran, se pravi, da kljub vsaj na prvi pogled neprijaznim naravnim danostim v svojemokolju dosežeta zavidljive uspehe.

Vike je že dolgo na voljo tudi v slovenskem prevodu, prinesel pa je tudi več ekranizacij. Najprej se je predstavil kot celovečerna risanka, nato kot nanizanka z več kot 70 deli, ne tako dolgo nazaj pa so posneli tudi vsaj dve igrani različici. Vsekakor projekt, ki ustvrjalcem ni prinsel le lepega zaslužka, ampak je tudi obogatil ponudbo za otroke po vsem svetu.

Kot zanimivost lahko dodamo, da so ga prvi animirali Japonci, ki so se jim kmalu pridružili še Nemci. Prav japonski slog animacije razkriva številne značilnosti, v katerih je mogoče prepoznati zametke danes tako priljubljenih anime sloga, likov in tem.

Če ste nekoliko mlajši in Vikeja še ne poznate, ga vsekakor toplo priporočam.

 

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , | Komentiraj