Ernst Jandl

Strahopetko

Čakalnica, v kateri sedi nekaj igračk. Še pet jih je na vrsti, potem pa jaz …

Zgodbica je zelo preprosta in izjemno učinkovita. Že zadnjič sem opisoval nekaj podobnega, a tokrat je zadeva še skrajnejša, skoraj ekstremna.

– Imamo eno prizorišče: čakalnico.

– Imamo malo oseb: glavni lik, ki očitno čaka kot zadnji v vrsti, nekaj statistov, ki imajo očitno enak opravek kot on (ne bom izdal vsega) in klasični lik nasprotnika, ki je dejansko pomočnik (a mora glavni lik to šele sprejeti).

– Imamo enotnost časa: nekaj minut, morda ena cela ura.

– Imamo zelo malo besed: dejansko gre le za odštevanje, sicer delno v rimah, a bi šlo verjetno tudi v prozi, morda celo z golimi številkami.

Pri takšni minimalistični zgodbi, v kateri se skriva presenetljivo bogastvo pripovedništva, mi vedno zaigra srce. Zgodbica očitno pripoveduje o premagovanju strahu, pa sedaj sploh ni pomembno ali gre za zobozdravnika, kontrolno nalogo al smrt, ker strah je vedno strašen in vedno dostojen nasprotnik.

Starši pogosto iščemo pomoč pri reševanju različnih težav, v katerih se znajdejo naši otroci in razum pogosto ni dovolj. V stiski s časom in znanjem se pogosto zatečemo k avtoriteti: zato, ker moraš, zato ker jaz tako pravim, zato, ker tudi drugi, itd., vendar to vsekakor ni prava pot.

Pisatelji tudi pogosto poujamo rešitve, v katerih pa se prepogosto naslanjamo na logiko, ali pa, kar je zadnja leta ob vse večji ponudbi nekakovostne, pa toliko bolj oglaševane literature, spišemo ‘kar nekaj’, samo da se ponudi neka rešitev, ki pa ne daje pričakovanih, še posebno ne dolgotrajnih učinkov.

To ni prva sliknica o strahu, ki jo opisujem na tem naslovu. Omenjal sem že eno, ki se mi je zdela nekaj srednjega, a tokrat lahko rečem, da sem v roke dobil povsem drug kaliber.

Ta slikanica je prava pot. Tudi, če otrok še nima določene težave, se bo ob prebiranju takšnih knjižic oborožil s pravo opremo za reševanje vsakovrstnih zagat, med katerimi so zobozdravniki, kontrolke in smrt le nekatere izmed mnogih. Da, slikanico Strahopetko toplo priporočam, celo v večkratno branje!

Peter Elliot

Na poti v šolo

Osliček se odpravi šolo, a po poti si vzame čas za marsikaj, od vonjanja cvetic, do organizacije polžjih dirk …

Gre za slikanico za zelo mlado publiko, nekako od dveh let naprej, temu primerna je tudi izvedba – ogromno svetlih, optimističnih risbic z veliko drobnimi podrobnostmi, ki jih otrok z veseljem odkriva in se jih veseli tudi ob tretjem, petem ali kasnejšem branju.

Zgodbica je preprosta, a izjemno učinkovita, z duhovito poanto, ki je skrita že v naslovu. Osliček se namreč veseli poti v šolo, ne šole same, saj do nje ob vseh drobnih dogodivščinah, ki ga doletijo spotoma, niti ne pride. Pa ga to nič ne ovira, da ne bi užival še na poti iz šole, tokrat skupaj s sošolci.

Izjemno posrečena slikanica, iz katere tudi odrasli ponovno izvemo, da je pot včasih celo pomembnejša od cilja, da si je vredno vzeti čas za drobne reči, da življenje pravzaprav ni nič drugega kot niz malenkosti, ki jim sami dajemo večjo ali manjšo težo, pa za to ni treba nobenega moraliziranja, ki se tako rado prikrade v literaturo za otroke. Hkrati je to tudi krasen dokaz, da za uspešno knjigo (to je po mojem taka, ki v bralcu po branju pusti topel občutek zadovoljstva) ni treba prav veliko kompliciranja, le osnovnih pravil pisanja zgodbe se velja držati in jih nadgraditi  – v tem primeru z duhovitim preobratom na koncu.

Peter Elliott, ki je knjigico tako napisal kot narisal, je iz Belgije, po poklicu ilustrator, ima pod kapo že kakih dvajset knjig, dela tudi stripe, več o njem pa lahko preberete tukaj (kjer je tudi njegova fotografija in povezave do drugih knjig z izbranimi ilustracijami).

Glede na prestavljeno delo, ki ga toplo priporočam tako manj kot bolj zahtevnim bralcem, je to vsekakor avtor, čigar druga dela bi bila lahko prav tako zanimiva.

Peter Iljič Čajkovski

Labodje jezero

Ena najuspešnejših baletnih predstav vseh časov je na voljo tudi kot slikanica. Jezik je prirejen mlademu bralcu, ozoroma poslušalcu, seveda je zgodba tudi bogato ilustrirana.

Labodje jezero je nedvomno mojstrovina, katere poznavanje spada k splošni izobrazbi. Žal šolski kulturni dnevi iz različnih razlogov ne dajejo takšnih rezultatov, ko bi si vsi skupaj verjetno želeli. S slikanico, ki jo je po izvirniku priredila in ilustrirala s številnimi priznanji ovenčana Lisbeth Zwerger, lahko svojemu otroku vsekakor ponudimo vstopnico v čarobni svet umetnosti še na intimnejši in morda za konkretno osebnost primernejši način.

Na tme mestu nima smisla, da obnavljam vsebino, gre pa v osnovi vsekakor za pravljico, ki zna tudi po skoraj stoletju in pol od premiere (ta je bila, mimogrede, neuspešna in Labodje jezero je za kakih sedemnajst let utonilo v pozabo, dokler ni bila narejena priredba – to pa je nenazadnje lep dokaz, da za vse obstaja pravi kraj in pravo mesto, oboje pa ni nujno usklajeno s trenutnim učnim načrtom) očarati in začarati otroke in odrasle.

Klasični slikanici je priložena še zgoščenka z zvočnim in video zapisom, tako da lahko ob domišljiji zadovoljimo še multimedijska čutila. Zanimivo branje, uspešen projekt, moje priporočilo in želja, da bi takšnih izdelkov videli še več.

 

Burny Bos

Družina Krtkovih (Držite se na smeh!)

Šest kratkih zgodbic o družini krtov, ki se jim primeri vse mogoče.

Ker nima smisla, da grem v analizo vsake posamezne zgodbe, bi rad le poudaril tri bistvene točke:

1. Zgodbice so simpatične in zelo duhovite, ena mi je bila še posebej všeč, toplo jih priporočam bralcem začetnikom, ki se znajo že sami prebiti skozi besedilo. Nagrajeni bodo.

2. Če bi že iskal kako zamero, bi vsekakor poudaril dandanes tako pogosto površnost avtorjev, ki za svoje glavne like v zgodbicah vzamejo živalice, ki so seveda ljubke, simpatične in še uniseks (komercialnega vidika nikar ne zanemarjajmo), a nato niti približno ne izkoristijo potenciala, ki ga živalica (v tem primeru gre za krta) s seboj prinaša. Če pričakujete, da se bo kaj pomembnega dogajalo pod zemljo, da bo izjemen tip nadomeščal ostale čute, in da bodo na jedilniku gore deževnikov, se motite. Ampak širokega duha povprečnega potrošnika to pač ne moti.

Zato kar sam dodajam šalo o krtih:

Zakaj gre krt pod zemljo 200 km na uro?

Ker tam ni zračnega upora!

He, he.

3. Nadaljevanje. Knjigica je v izvirniku izšla 1994 in že nslednje leto sta ji sledili še dve z istimi liki, pri nas pa so vse tri izšle med 1998 in 2001 (ob zgoraj zapisani še Dihur v prtljažniku in Vse najboljše!), a kaže, da je avtorju hitro zmanjkalo goriva, saj je že druga knjiga manj posrečena, pri tretji pa že kar težko najdemo kakšen omembe vreden hec.

Očitno je Burny Bos (s pravim imenom Bernard Gerrit Bos) po izletu v otroško literaturo (zanimajo ga tudi različne druge oblike umetniškega ustvarjanja) svoje talente raje preusmeril drugam. Že vrsto let namreč uspešno deluje na področju filma.

No, zdaj veste – Krtkovi so prav solidno čtivo, a za konkretno nadaljevanko je žal zmanjkalo idej in verjetno tudi volje.

Jacques Duquennoy

Strahci na večerji

Strahec Gašper na večerjo povabi šest kolegov, ki sicer očitno strašijo na drugih gradovih. Že ko jim postreže z aperitivom, je jasno, da bodo posledice nepredvidljive.

Strahci niso vedno beli in nikor ne vedno strašni

Zaplet je preprost, a duhovit. Gašper svojim gostom streže z različnimi pijačami in jedmi, le-ti pa ob tem spreminjajo barvo in tudi obliko. Vsaka stran prinaša novo domislico, vsaka je nadgradnja prejšnje in po svoje novo presenečenje, tako da bralec / poslušalec vsakič dobi pričakovano zadovoljstvo.

V podrobnosti ne bom šel, ker obnova ni bila nikoli moj namen, ima pa pripoved kljub svoji preprosti zasnovi in izpeljavi rep in glavo, kar ob podobnih idejah žal ni vedno slučaj.

Kdor redno bere ta blog, dobro ve, da v slikanicah in knjigah za otroke iščem predvsem zgodbe, razvoj likov, konflikte,  v tej slikanici pa praktično ničesar od tega ni, oziroma je prisotno le v zelo mili obliki. Kljub temu slikanica o strahcih nikakor ne razočara in ne postane dolgočasna kot toliko drugih sodobnih izdelkov za otroke.

Avtor in ilustrator je imel očitno precej enostavnejše cilje, ki so usmerjeni bolj v simpatično kratkočasno zabavo in morda še v odpravo strahu pred neznanim, ob tem pa je ustvaril zelo dobro knjižico, ki jo bodo najmlajši z veseljem večkrat vzeli v ročice.

Če bi torej radi otrokom približali svet nadnaravnega na nestrašljiv, celo zabaven, pa seveda tudi izviren način, je to kar pravšnja slikanica, ki jo brez pomislkov priporočim v branje in kratek čas.

Cave, Kathryn

Drugačen

On je drugačen, zato se z njim ne igrajo, ne pogovarjajo, ne jedo, … Ko nekega dne pri njem potrka Čuden, ga Drugačen sprva zavrne, saj je, no, …, preveč čuden, … Toda, ko se pogleda v ogledalo …

Slikanica Drugačen je dobila nagrado UNESCA za spodbujanje strpnosti. Ima tudi Zlato hruško. Krasijo jo ljubke, navihane ilustracije in kopica drobnih humornih domislic. Očitno imamo opravka s knjigo za otroke težkega kalibra.

Otrokom na preprost in jasen način pokaže, da smo ljudje različni, da je vsak od nas lahko postavljen v vlogo Drugačnega ali Čudnega ali koga od tistih, ki Drugačnega in Čudnega ne sprejemajo.

Ampak. Ja, spet bom tečen.

Kljub vsem pozitivnim lastnostim slikanice o drugačnosti, moram dodati, da knjigi manjka nekaj bistvenega. To je lik, ki bi se malo bolj razvijal, preden bi se razvil v to, kar se na koncu razvije – v osebnost, ki začuti težave drugega.

Čeprav lik Drugačnega spoznamo v različnih situacijah, ki so prikazane na nevsiljiv, občasno celo komičen način, o njem vseeno izvemo premalo, da bi lahko zares zadihali z njim. Njegov preskok iz nestrpnega v razumevajočega je prelahek, premalo prepričljiv, vanj je vloženo premalo truda, da bi ga bralci zares vzeli za svojega, da bi ga začutili, kot lahko začutijo kak drug literarni lik.

Zaradi te pomanjkljivosti bo ta sicer dobra slikanica, ki jo mirne duše priporočim v branje, čez nekaj let utonila v pozabo, Medvedek Pu in Pika Nogavička, ali, če hočete, Oliver Twist in Pepelka, pa ne bodo. Če hočemo otroke učiti o strpnosti, jim povedati kaj je prav in kaj ne, je to odlična slikanica.

Če pa hočemo pokazati, kaj je strpnost, jim pokazati, kaj je strpnost, ji manjka globine. Če bose kje zasledili izraz, da je nekaj preveč papirnato, preveč dvodimenzionalno, je slikanica Drugačen po mojem kar lep primer za takšno zgodbo. Dobro čtivo, a vseeno ne vrhunsko.

Evo, sem rekel, da bom tečen.

Quentin Blake

Benjamin

Očka in mamica naročita otročička in dobita nenavadno žival. Čez nekaj časa se ta spremeni v drugo zverino. In spet …

Quentin Blake je seveda precej bolj znan kot ilustrator, posebej je zaslovel z deli Roalda Dahla. Tokrat ga spoznamo kot avtorja in ilustratorja nenavadne slikanice, ki na izviren in šaljiv način predstavi ključne točke v človekovem odraščanju, življenjskem krogu, ob katerem se ne le nasmejimo, ampak tudi zamislimo.

Redni bralci že poznajo moje nenehno ponavljanje zahtev, ki jih imam ob vsaki slikanici ali knjigi za otroke: zanimiv lik, lik se mora razvijati, imeti motivacijo, premagovati ovire, hočem tudi zaplet in razplet, pa kakšno presenečenje, …

No, ta slikanica nekatere od teh pogojev izpolnjuje več kot odlično, druge le delno, tretjih pa sploh ne. Manjka ji, recimo, zgodba, kar je pogosta težava takoimenovanih avtorskih slikanic, ki so nastale, ker večina avtorjev ne zna dovolj dobro risati, se pravi, da je ilustrator za nastanek slikanice nujno potreben strošek, za ilustratorje pa se zdi, da znajo vendar zgodbo povedati v glavnem kar s sliko in potrebujejo le malo dodatnih besed, in lahko pri honorarju za avtorja vsaj malce prihranimo.

Za zgodbo v današnjem primeru je besed vseeno malce premalo, sicer pa se mi zdi, da gospod Blake niti ni imel namena ustvariti nesmrtne mostrovine, ampak se je ob svojem delu predvsem zabaval. (In tega mu nikakor ne gre zameriti.)

Toda na koncu gre vedno za zgodbo. Če je prava, bomo knjigo spet in spet vzeli s police, jo priporočili prijateljem, prenesli na svoje potomce, … Tega tukaj žal ni, torej slikanice ne morem uvrstiti pod obvezno branje.

Po drugi plati pa je tako simpatična, lahkotna in duhovita, da jo vsakomur vseeno toplo priporočam.