Arold, Marliese

Marliese Arold: Zgodbe za kurjo polt

Bland, Nick

Nick Bland: Pobegli objem

Objeme je lepo deliti, a kaj, če naenkrat objemček daš in ga ne dobiš nazaj?

Gawryluk, Barbara

Barbara Gawryluk: Otroci z marelične ulice

Zbirka kratkih zgodbic o otrocih iz vrtca in njihovh prigodah.

Zgodbice so zares kratke, kar je gotovo prednost pri prebiranju z malčki, ki jim pozornost hitro uide. Toda v kratke zgodbice je dokaj težko spraviti pošteno zgodbo, torej tako, kjer se nekaj pomembnega zgodi.

No, avtorici to lepo uspeva. Iz vsakdanjih zagat vrtčevskih otrok (in vzgojiteljice) izpelje drobne modrosti, ki nam pridejo prav ne glede na starost, pa naj gre za prihod novega otroka ali izbiro imena za hišnega ljubljenčka.

Posebej mi je všeč, da je v vsaki zgodbici predstavljena resnična težava, s kakršno se prej ali slej sreča vsak med nami, v zaključku pa ob nasvetu, ki nikoli ni prisiljeno vzgojen (žal se to dandanes vse prepogosto dogaja, različne komisije in uredništva pa takšno čtivo včasih celo nagradijo), ampak življenjski, optimističen in pogosto presenetljivo globok.

Toplo priporočam.

Wirbeleit, Patrick

Patrick Wirbeleit: Škatla

Strip v več delih, v katerem nastopata mladi izumitelj in začarana škatla za orodje.

Begomarčki in vremenski čar (drugi del od štirih)

Ahac je na počitnicah pri babici in dedku. s slednjim se lotita gradnje razglednega stolpa, vendar mora dedek prav kmalu po opravkih. Ahacu na pomoč prihiti Škatla, a zaradi nevihte podvig postane precej nevaren. In to še preden se vpletejo čarovnik, begomarčki in visokogorski žnodrin …

Nobenih neumnosti (tretji del od štirih)

Ahac bi bil raje sam doma, a starša mu vseeno vsilita varuško Jano. Ker mu je punca zoprna, se raje poveže s Škatlo, ki je prav tako ostal sam, a z zanimivim izzivom – koliko zemlje pravzaprav lahko shrani v sebi? Seveda je skrivnost težko prikriti Jani, vsi skupaj pa se hitro znajdejo v nevarnnosti …

Prvega in četrtega dela nisem prebral, zato se morda pri oceni motim, čeprav v to resno dvomim. Vsekakor ju bom še poskusil prebrati, ko bosta na voljo, saj mi ne bo vzelo veliko časa in takrat po potrebi mnenje dopolnim.

Strip je simpatičen, kratkočasen, ponudi nekaj dobrih štosov, a v seštevku nič posebnega. V slovenski in tuji literaturi je na voljo precej boljšega materiala, ki ob zabavi tudi vsaj malce kodra možgančke. Tole tule pa ne. Ko prebereš, gre življenje naprej, kot bi se ne zgodilo nič. Saj ne, da bi od stripa pričakoval ne vem kakšne življenjske modrosti, a ob vsej literaturi, ki je na voljo, je vseeno pošteno povedati, da se da najti tudi kaj boljšega. Pogojno (ampak zares zelo pogojno) priporočam.

Al Mansour, Haifaa

Haifaa Al Mansour: Zeleno kolo

Enajst let stara deklica se skozi zgode in nezgode v strogi dekliški muslimanski šoli poskuša približati za svoje okolje neobičajnemu cilju. Rada bi namreč imela svoje kolo!

Zgodba se odvija v arabskem svetu, kjer življenje usmerjajo vročina, vera in številni predsodki, ki pa se morda le na prvi pogled zdijo neobičajni. Če namreč dobro pomislimo, tudi v ‘razvitem’ zahodnem svetu ni bistveno drugače.

Glavna junakinja ima nevsakdanji cilj, do katerega poskuša priti na različne bolj ali manj nelegalne načine. Eden izmed njih je na primer prodaja kaset s prepovedano zahodnjaško glasbo, posnete s pomočjo antene, ki jo je našla v smeteh in postavila kar sama.

Sploh je izjemno iznajdljiva in samostojna, kar se verjetno ujema z okoljem, v katerem živi, in od deklet zahteva, da hitro odrasejo in se pripravijo za poglavitno vlogo, ki naj bi jim bila namenjena: rojevanje. Oziroma, še bolje: rojevanje sinov. Neenakost med spoloma je gotovo najmočnejša izmed rdečih niti, ki jih avtorica vleče skozi knjigo, spotoma pa izvemo še marsikaj o odnosu do tujcev, načinih služenja denarja, številnih ovirah, s katerimi se predvsem ženske srečujejo pri oblačenju, prevozu, prehrani in drugih vsakdanjostih, ki se nam, zdijo samoumevne.

Branje knjige vsekakor priporočam, kar pa ne pomeni, da nimam tudi nekaterih pomislekov. Najprej so tu številni opisi, ki predvsem na začetku dušijo zgodbo. Ko se ta razvije, je branje lažje, vendar se bojim, da bo že na prvih nekaj deset straneh določen odstotek bralcev odstopil.

Opisovanje razmer v družbi je izrazito pristransko, moški so (z dvemi izjemami) opisani kot sovražniki in izkoriščevalci žensk, čeprav lahko v plus štejem tudi to, da (poleg že omenjenih dveh izjem) pisateljica najde nekaj krivde za neznosne razmere v družbi tudi na ženski strani. Za težave smo pač krivi vsi, eni bolj, drugi manj, ne glede na to, kakšnega spola smo se rodili.

Konec zgodbe je kar precej predvidljiv, vendar zadovolji.

Pohvalil bi optimizem, podjetnost in neustrašnost glavne junakinje, ki pa se v nekaterih trenutkih vseeno ne pokaže najboljši luči, kar jo dela človeško in njen lik simpatičen, verjeten.

Torej – lotite se Zelenega kolesa, kot ga je napisala Haifaa Al Mansour in ne obupajte, če vas na začetku zmotijo opisi. Knjiga prinaša bralcu kar precej zanimivega in dobrega.

Jagerfeld, Jenny

Jenny Jagerfeld: Kraljica smeha

Lystad, Mina

Mina Lysttad: Luzerka

Sanchez-Silva, Jose Maria

J. M. Sanchez-Silva – Marcelino; Kruh in vino

Marcelino je ime siroti, ki jo nekega dne najdejo na pragu frančiškanskega samostana, po uspešni knjigi je bila posneta tudi zelo znana animirana serija.

Knjiga je zbirka kronolopško urejenih prigod malega fantiča, ki seveda skozi čas in dogodivščine primerno zrase.

Gavalda, Anna

Anna Gavalda: 35 kil upanja

Osnovnošolec z učnimi, disciplinskimi in družinskimi težavami išče svojo priložnost v togem šolskem sistemu. Bo po izključitvi sploh dobil še eno priložnost?

Knjiga naslavlja velik in v veliki meri prezrt problem vključevanja otrok v šolski sistem, ki je postal izjemno tekmovalen in se pogosto bolj kot z otroci ukvarja sam s seboj. Šolska snov je pogosto neživljenjska, učitelji pa (ne vsi, a mnogi) nimajo želje, znanja ali motivacije, da bi učni program predstavili na otrokom prijazen in način in ga osmislili. Tako se žal velikokrat zgodi, da je lažje otroka izključiti kot poiskati njegove močne točke in mu pomagati, da ne le konča šolanje, ampak tudi najde pot do poklica.

Glavni junak zgodbe je natanko tak – predavanja ga ne pritegnejo, nalog ne dela, še pri telovadbi mu ne gre. Čeprav je izjemno spreten z rokami in nasploh ustvarjalen fant, ga šola vse bollj odriva na rob, starša ga, nameto, da bi se mu bolj posvetila, prepuščata neučinkovitim svetovalnim in drugim podpornim službam, za povrh pa še krivita za svoje osebne težave.

Zgodba se sicer pozitivno in logično razplete, težave obstječega šolskega sistema so primerno izpostavljene, ostane pa grenak priokus, da mnogi glavnemu junaku knjige podobni nimajo takšne sreče, kot jo je imel on.

Knjiga je označena z zlato hruško, kar naj bi jo uvršalo med izjemno kakovostno branje, a se z oceno le delno strinjam.

Zgodba je za moj okus predstavljena preveč opisno, preveč je kršenja enega najosnovnejših pravil pisanja dobrih zgodb (Pokaži, ne povej.), tako da literarna obdelava sicer izjemno pereče družbene tematike izpade preveč poučno in šolsko (avtorica je, se mi zdi, vendarle iz učiteljskih vrst), tako da literarnega presežka, ki bi zgodbo bralcem vtisnil v spomin in jih spodbudil k razmišljanju, koga med njimi pa (upajmo, otroci nekega dne zrase in nekateri med njimi se na primer aktivno vključijo v politiko) celo navdihnil k spremembam.

Za povrh ni nobenega zares dramatičnega dogodka, zaradi katerega bi med branjem zadrževali dih in trepetali za usodo dečka iz knjige. Škoda torej sicer lepo povedane in tekoče pripovedi.

Priporočam in upam, da knjiga vendarle kaj spremeni na boljše. Bi bil že čas.

Beauvais, Clementine

Clementine Beauvais: #3spehbombe