neznani avtorji

Tisoč in ena noč

Zgodbe tisoč in ene noči so še ena klasika za otroke, ki sprva nikakor ni bila namenjena otrokom. Preden so pravljice iz zbirke v roke dobili Disney in drugi mojstri zabave za družino, je bilo v njih namreč najti marsikaj spornega …

Pravljice iz Tisoč in ene noči so ena najvplivnejših knjig v zgodovini. Iz njih so črpali navdih tako mojstri pripovedi za otroke (Andersen), kot za mladino (Stevenson), kot za odrasle (Borges). Seveda spada k splošni izobrazbi, da jih pripoveduje Šeherezada, ki si s spretnim pletenjem zgodb vsakič znova kupuje še en dan življenja. Šah, ki je pred njo po prvi poročni noči pobil že toliko mladoporočenk, bi namreč rad vsakič slišal, kako se določena zgodba konča.

Vendar jih Šeherezada ne konča, saj so prepletene na učinkovit in v 18. stoletju, ko so pripovedi Tisoč in ene noči prispele v Evropo, že dodobra preverjen način. V skoraj vsaki zgodbi namreč kdo pripoveduje drugo zgodbo, in ko se ena konča, je druga ravno najbolj napeta, začenja pa se že tretja … In tako naprej.

Podobno formulo pripovedovanja so uporabljali Boccaccio, Chaucer, Basile in številni drugi, danes pa je skoraj pozabljena. Avtorjem so namreč na voljo še spretnejše in sodobnemu času nenehnega hitenja primernejše pripovedovalske formule.

Pravzaprav imamo že s Tisoč in eno nočjo povsem drugačen stik, kot so ga imeli pred stoletjem in tedaj je bil drugačen kot pred dvema ali tremi. Posameznim zgodbam lahko sledimo vse do 9. stoletja, kjer so bile še obogatene s številnimi dekorativnimi poetičnimi vložki, za katere že na primer francoski dvor v začetku 18. stoletja ni imel več potrpljenja. Potem so se dodajale druge zgodbe, nekatere so bile izpuščene, svoje so seveda dodali prevajalci izvirnih besedil, nato prevajalci prevodov in še kasneje prevajalci, ki so našli še starejše vire od prvih prevajalcev.

Galland, uradno le prvi prevajalec, je zagotovo že zgodbam, ki jih je dobil od svojih virov, marsikaj dodal in odvzel, da je le ustregel muhastemu in razvajenemu okusu visoke družbe. Verjetno ne bomo nikoli izvedeli, koliko avtorskega se v resnici skriva v njegovih ‘prevodih’, sumijo pa, da je še posebej veliko ravno v najbolj znanih pravljicah, kot so Aladin in čudežna svetilka, Sedem Sinbadovih potovanj in Ali Baba in 40 razbojnikov.

Pustimo to raziskovalcem in se raje posvetimo užitku ob branju, za katerega pa je tokrat treba nekaj predpriprav. Tisoč in ena noč je namreč v slovenskem jeziku na voljo v toliko različicah, da jih otrokom ne moremo preprosto potisniti v roke.

Nekatere so namenjene bralcem začetnikom, nekatere zaradi svojega jezika za mlade niso več tako privlačne, nekatere pa zaradi svojih preveč erotičnih vložkov za premlade še niso primerne. Zato odraslim zbirko toplo priporočam, a hkrati svetujem, da jo preudarno ocenijo in v skladu z otrokovimi zmožnostmi, posredujejo naprej. Vsekakor gre za pravo pravljično zakladnico, v kateri lahko uživamo od predšolskih let pa vse do pozne starosti.

Obvezno branje, torej.

Smith, Alex T.

Alex T. Smith: Klavdij v mestu

Klavdij je ljubek kužek z baretko, Nogavička Scufanec pa njegova najboljša prijateljica. Medtem ko sta Klavdijeva lastnika v službi, se Klavdij s prijateljico poda na potep po mestu …

To je knjiga za bralce začetnike, v kateri so stavki kratki, jasni in duhoviti. Besednih iger in zanimivih preobratov kar mrgoli. Zapleti so preprosti, a komični, Klavdij pa se obnaša kot malček, ki je ravno dobro shodil in se počuti praktično odraslega. Ves svet je njegov!

V tej knjigi nikar ne pričakujte preveč realizma, saj Klavij ne pozna ovir kot so prometni predpisi, plačevanje vstopnic ali odklepanje vrat. Prav tako kot jih ne pozna že omenjeni malček, ki mu je očitno tole zabavno čtivo na meji med slikanico in stripom namenjeno. Se pravi, da je knjiga primerna predvsem za tiste, ki jim knjige še beremo ali so sami v svetu branja šele začetniki. Vendar bo pritegnila tudi starejše.

Avtor, ki je hkrati ilustrator, se je odločil za preprosto, a učinkovito črtno risbo z dodanimi črnimi in rdečimi ploskvami. Simpatično in nadvse všečno. Priporočam!

Damn, Antje

Antje Damn: Obisk

Elza živi sama v veliki lepi hiši, družbo ji delajo le številni strahovi. Najhujši je strah pred ljudmi. Nekega dne pa skozi okno prileti …

Elza prek manjše nezgode spozna simpatičnega dečka, ki pokaže zanimanje zanjo in Elza kmalu ugotovi, da je človeška družba lahko še kako prijetna. Konec je dober in optimističen.

Sedaj pa k pripombam glede vsebine in oblike, s katerimi se verjetno marsikdo ne bo strinjal, saj besedilo očitno nagovarja odtujenost kot eno večjih težav sodobne družbe, likovna izvedba pa več kot očitno kliče po nagradah, a se mi zdijo zato pomisleki še toliko pomembnejši.

• Glavni lik je za moj okus premalo dodelan. Ničesar ne izvemo o Elzi. Koliko je sploh stara. Zakaj je sama. In predvsem zakaj se vsega boji.
• Še manj izvemo o dečku, ki pride k njej. Zakaj je on sam? Kako to, da si on upa kar takole v neznano hišo? Kako to, da ima toliko časa za neznanko (po mojih izkušnjah otroci niso tako odprti in zaupljivi)? In kako to, da se drug drugemu tako hitro prikupita?
• Kot že večkrat doslej sem opazil pomanjkanje motivacije pri likih. Kako to, da se v zgodbah o Sneguljčici, Pepelki in drugih klasikah jasno razloži, zakaj je ta in ta naredil to in to? Ali sodobnim avtorjem in avtoricam tega ni treba? Dobra zgodba ima vedno jasen vrstni red dogodkov in za vsakega je povsem jasna vzročno posledična zveza zakaj – zato.

V slikanicah, ki trenutno kraljujejo na policah, pa je vse boj prepoznaven vzorec kratkega opisa težave osnovnega lika (največkrat je to osamljenost, odtujenost, drugačnost), ki mu sledi naključen dogodek, prek katerega v življenje taistega lika vstopi drug lik (ali več njih) in nato z minimalnim konfliktom ali celo brez tega nastopi rešitev, ki pa ravno zaradi odsotnosti napetosti ne naredi vtisa na bralca ali poslušalca zgodbe.

Seveda je mogoče narediti odlično zgodbo tudi z minimalnimi konflikti, a za to je treba precej več spretnosti, kot je pokažejo številni avtorji novodobnih slikanic. Tove Jansson je odličen primer za to. Toda pri njej, recimo, je ogromno pozornosti posvečeno gradnji okolja, ustvarjanju vzdušja, predstavitvi likov, …

Tega dandanes skoraj ni več. Očitno gre pač (pre)več energije za prisotnost na socialnih omrežjih in drugih obveznih spremljevalcih današnjega uspeha (ki je vedno merljiv v evrskih ali dolarskih dobičkih). In seveda za grafiko.

Zato še nekaj besed o ilustracijah. Izvrstne so. Avtorica uporablja že nekaj časa priljubljeno tehniko kolaža, kjer ozadje izdela z eno tehniko, nastopajoča lika pa z drugo. Končni učinek je zanimiv in privlačen, a splošen vtis s temačno hišo in statičnimi, ponavljajočimi se prizorišči, ki so po mojem še ena zamujena priložnost za ustvarjanje napetosti in dinamike, se mi zdi za otroke vendarle bistveno manj primeren kot bi bil z drugačno tehniko in vsaj občasno svetlejšimi barvami.

Sodobne eksperimentalne tehnike, ki jih opažam že dalj časa in tako pogosto pobirajo nagrade, ne prepričajo pa publike, so vsekakor dobrodošle, a zelo zelo redko sežejo v otroško srce.

Tako je končni vtis o slikanici, da je bila narejena za pobiranje nagrad na natečajih in razstavah, ne pa za otroke in prenašanje življenjsko pomembnih sporočil.

Sporočilo, naj bomo vendar odprti za človeške stike in se naj ne bojimo vsega me ne prepriča, saj ne izvemo, zakaj pravzaprav zaupati tujcu (življenje nas uči, da to niti približno ni dober pristop), niti kako se svoje težave najprej začeti zavedati in nato, kako jo premagati, me žal ne prepriča.

Takšno zgodbo hitro pozabimo in sprašujem se, če ni to samo eden od simptomov sodobne potrošniške družbe. Ker smo na koncu v osnovi nezadovoljni, bomo pač toliko prej pripravljani kupiti drugo, prav tako neprepričljivo slikanico?

Beholder

Beholder: Fudebakudo: the way of the exploding pen

Tole je dvestota objava! Ja – dvojka in dve ničli. Pravi trenutek, da spet v goste povabim nekoga, ki nekaj velja v svetu branja. Tokrat se je na povabilo prijazno odzvala Polona Vilar, profesorica, knjižničarka in nosilka črnega pasu (3. dan) v karateju. Za knjigo, ki jo priporoča v branje, pa je izbrala nekaj nadvse nenavadnega – nekakšen učbenik borilnih veščin v stripu.

Borilne veščine, branje in pisanje ter risanje verjetno niso aktivnosti, ki bi jih bili vajeni videti skupaj, ali o katerih bi razmišljali v kompletu. Zaradi malce izkušenj na vseh navedenih področjih (z izjemo risanja), pa tudi zaradi ljubezni do njih, mislim da je primerno, da dokažem, kako naravna je pravzaprav ta kombinacija.

Pri tem mi bo pomagal Fudebakudo. Ne poznate? Nič hudega, še zmeraj imate čas, da to
ogromno vrzel nadoknadite, ker, kot veste, nikoli ni prepozno.

Fudebakudo je, kot izvemo s spletne strani https://www.fudebakudo.com/, starodavna in zelo skrivna borilna veščina kitajskih korenin, ki je pravzaprav zmes mnogih borilnih veščin, zlasti pa temelji na zapletenih potezah peresa, ki temeljijo na potezah meča. Izraz sam je seveda japonskega izvora, pomeni pa »Način eksplozivnega peresa« (izvirno »The way of the exploding pen«).

Fudebakudo je tudi knjiga. No, v bistvu strip. Izdan leta 1993 in 2003 pri britanski založbi
Exploding Pen Ltd. Avtor se, situaciji primerno, skriva pod psevdonimom Beholder (po slovensko Opazovalec). Gre za zbirko vodnikov za mnogo različnih japonskih in drugih borilnih veščin, zlasti pa o Fudebakudo-ju.

Kot vidimo v njej (in tudi na že omenjeni spletni strani), je o tej borilni veščini znanega zelo malo.

Pravzaprav so vsi, ki so o njej pisali ali govorili, izginili, oziroma bili ubiti v skrivnostnih
okoliščinah, ki so bile posledica pika komarja v vitalno točko na telesu, strokovnjakov v kiaiutsu kihanju, ogromne origami vodne bombe, in podobnega.

Znano je na primer, da ni znano natančno število njenih filozofskih temeljev oziroma načel, kar se pravzaprav spodobi, saj gre za skrivno borilno veščino. Je pa znano njeno osnovno načelo, in sicer pravi, da mora imeti vsaka borilna veščina vsaj eno skrivno tehniko, ki je tako skrivna, da je nihče ne pozna.

Fudebakudo je izjemen prav zaradi tega, ker v nasprotju z drugimi borilnimi veščinami v celoti temelji na tem načelu. Tudi prehajanje veščine z mojstrov na učence je vedno potekalo po tem načelu, kar je v današnjem času povzročilo nekaj nejasnosti in zmede.

Znano je tudi, da so osnovne tri barve Fudebakudo-ja črna, bela in rdeča. Črna predstavlja črnilo, bela papir, rdeča pa, no, rdeče črnilo.

Skratka, knjiga oziroma strip nas v preprostih (in občasno malo manj preprostih) upodobitvah popelje na zabavno, smešno, a navdihujoče popotovanje po mnogih elementih borilnih veščin, med drugim karateja, tekvondoja, juda, aikida, pa tudi manj znanih (a resničnih) hojojutsu-ja (veščine zvezovanja zajetih kriminalcev), jadomejutsu-ja (veščine prestrezanja puščic v letu), jubajutsu-ja (veščine jahanja konj).

Pravzaprav se ob branju te knjige še najbolj seznanimo s tem, da je tudi humor lahko učinkovito orožje. Ilustrirajmo s primeri: Da smo zašli na nevarno smešen teren izvemo na primer, ko vidimo, da se starodavna borilna veščina rokoborbe deli na grško-
rimski slog, judo, sumo, WWE, blato in krokodila.

Ali tako, da bi lahko tradicionalno orožje z otoka Okinawa izviralo iz kidanja blata. Ali da lahko razvijemo šesti čut, da med vadbo pravočasno začutimo, »tole bo pa bolelo«. Ali da se zavemo, kako krasno bi si bilo pod kimono ali hakamo nadeti rolerje. Ali da oblikujemo nov gib pri tai-či-ju, imenovan »pozabljiva opica se vrne domov po avtomobilske ključe«.

Kot je zapisal eden od recenzentov – če ste kadarkoli razmišljali kaj podobnega, je ta knjiga za vas. Pa tudi če niste, je za vas, saj se morate očitno malce sprostiti, še posebej, če se ukvarjate z borilnimi veščinami. Vsak humor ima v sebi namreč tudi vsaj malce resnice in nam pomaga pogledati na zadeve z drugačnega zornega kota. Knjiga je smešna, navdihujoča in kar je še teh pridevnikov, od prve do zadnje strani.

Vsebuje, kot že zapisano od recenzenta, veliko oreščkov resnice in biserov modrosti, prevlečenih s humorjem, da jih lažje pogoltnemo. Vsaj meni je branje povzročilo veliko prikimavanja, odkimavanja, hahljanja, smejanja, kar v današnjem času pride še kako prav.

Vsakdo, ki se je kdaj vsaj malo ukvarjal z borilnimi veščinami (vključno s pisko teh vrstic), brez dvoma ve, da gre za smrtno resno aktivnost, ki ne dopušča šale. Zato ga utegne Fudebakudo sprva nekoliko zmesti. A če bi pripadniki različnih borilnih veščin premogli vsaj delček samokritike, samozavedanja in humorja, kot jih najdemo v teh sličicah, bi bilo v svetu borilnih veščin mnogo več sproščenosti, harmonije in smeha.

Prepričana sem tudi, da bodo resni in odgovorni pripadniki borilnih veščin, da o bralcih ne govorim, Fudebakudo zlahka prenesli in celo, da jim utegne gradivo pomagati pri osebnostni rasti (ki je, mimogrede, visoko na lestvici vrednost vsake borilne veščine, pa tudi vsake resne bralne naracije).

Tako je zapisala Polona Vilar, ki, kot svojskosti opisane veščine pritiče, ni upoštevala ene mojih osnovnih želja – da bi bila knjiga na voljo vsaj v kakšni knjižnici v Sloveniji. Ampak, z nekaj kliki po spletu jo zagotovo lahko dosežete. Poleg tega pa, kot je rekla Polona – morda bo tole pisanje spodbudilo kakšno knjižnico, da knjigo vendarle nabavi in postavi širnemu občestvu na vpogled. Hvala za gostovanje in še veliko uspešnih spopadov!

Lockhart, E.

E. Lockhart (Emily Jenkins): Bili smo lažnivci

Tri veje iste družine leto za letom preživljajo počitnice na čudovitem zasebnem otoku. Toda njihova srečanja niso vedno idilična …

 

Prek prvoosebne pripovedi dekleta, sicer vnukinje lastnika otoka, ki mu ‘je v življenu uspelo vse, razen dobiti sina’ postopno spoznavamo razmerja med hčerami, ki se po smrti svoje matere borijo za naklonjenost ovdovelega očeta, ta pa očitno vse bolj uživa v moči, ki jo ima nad njimi in njihovimi skoraj odraslimi otroci, svojimi vnuki, po zaslugi svojega bogastva.

Toda dekle se ne osredotoča na težavne družinske situacije, ki se jim niti super bogati ljudje ne morejo izogniti. njo bolj skrbijo izjemno močne migrene in luknje v spominu, oboje posledica dogodkov, ki so se primerili pred dvemi leti, ko se je mladi generaciji, otrokom vseh treh hčera, še zdelo, da so na otoku v nekakšnem raju.

Kaj se je pravzaprav zgodilo takrat? Kdo je kriv za vse, kar se je zgodilo in zaradi česar na otoku ne bo nikoli več tako kot je bilo?

Odlična zgodba o družinskih odnosih, ki žal marsikomu povzročijo največje bolečine, saj te najbolj prizadenejo ravno tisti, ki so ti najbližji. In seveda poduk, da bogastvo nikakor ne preprčuje ljubosumja, prevare, zahrbtnosti, rasizma, maščevalnosti, … Prej obratno.

Arold, Marliese

Marliese Arold: Hočem živeti

Skoraj sedemnajstletna Nadine se sprva zdi tipična najstnica, ki jo skrbi predvsem zunanji videz, fantje in kaj bo počela zvečer. Toda nekega dne iz tujine prispe pismo njenega bivšega fanta …

Knjiga, namenjena v prvi vrsti najstnikom, ki zaradi neučakanosti, radovednosti, pomanjkljivih informacij in iz drugih razlogov še nimajo prav dobre predstave o spolnosti, a si že vseeno nabirajo praktične izkušnje. Nadine od svojega prvega fanta, s katerim ni imela ravno popolnega odnosa, izve, da se je okužil z virusom HIV.

Dobil ga je s transfuzijo krvi še v času, ko niso delali ustreznih testov, kar niti ni bistveno. Pomembneje je, da je sedaj zbolel in ga skrbi, če ni pred tem okužil še nje. Glavna junakinja se mora spopasti z neprijetno, morda celo smrtonosno novico. Naj se gre testirat? Naj se dela, da se ni zgodilo nič? Kaj storiti s fantom (drugim), ki se je ravno začel ogrevati zanjo?

Všeč mi je, da so v zgodbi predstavljene vse poglavitne faze, o katerih bi več znali povedati psihologi –  od zanikanja do sprijaznjenosti. Seveda je malo bolj izkušenemu bralcu hitro jasno, da bo testiranje pokazalo okužbo, saj bi sicer naslednjih sto strani težko vlekli zgodbo. Kljub temu avtorica spretno naveže naslednjo fazo, ki se začne z obveznim Kaj sedaj?

Seropozitivnost namreč še ni enaka smrtni obsodbi, možnosti je še veliko, tudi za dekle, ki se pri svojih letih počuti ogoljufano. sprašuje se, zakaj ravno ona, ki je spala samo z enim fantom. Sprašuje se, ali se ima sploh smisel izučiti poklica. Kako naj svoj položaj pojasni svoji okolici. Morda bi bilo še najlažje, če se naje uspaval in vse skupaj konča …

Čeprav okužba s HIV in posledično AIDS nista več tak bavbav kot pred nekaj desetletji, je virus še vedno na pohodu in še vedno je smrtonosen. Informacije o ogroženosti in načinih prenašanja so še vedno potrebne prav v skupini, ki jo nagovarja knjiga Živeti hočem Marliese Arold. Prav tako je knjiga primerna za starše, ki se prej ali slej soočimo s spolno (ne)zrelostjo in (ne)odgovornostjo svojih potomcev ter s posledicami, ki jih odraščanje in eksperimentiranje naših otrok prinaša tako njim kot nam.

Mnenje, da si je za spolno prenosljivo bolezen pač vsak sam kriv, je žal dandanes pri nas in po svetu še vedno prevladujoče. In ravno na tem področju lahko Živeti hočem Aroldove najbolj pohvalim.

Ne nazadnje knjiga nagovarja tudi učitelje, ki z najstniki preživijo toliko ur na teden, a jim o okužbi s HIV (pa tudi s HPV ali hepatitisom, če se nalašč omejim le na tiste z vrha ledene gore nevarnosti) tako pogosto povedo premalo in na premalo učinkovit način.

Čeprav se mi knjiga na trenutke zdi preveč analitična, občasno celo malo suhoparna, pa tudi nekaj nedoslednosti v času dogajanja sem opazil, jo vsekakor toplo priporočam. Verjamem, da lahko prinese več koristi kot marsikateri učbenik.

Curwood, James Oliver

James Oliver Curwood: Kralj grizlijev

V kraljestvo orjaškega grizlija zaide osiroteli medvedek druge vrste, skoraj hkrati se oba prvič srečata s človekom. Poleg tega se je ravno začela sezona parjenja …

Skozi knjigo se prepletata dve pripovedi. ena pripoveduje o preprostem, a nikakor ne dolgočasnem, še manj pa nezahtevnem ali celo nezanimivem življenju grizlija. Druga je zgodba o skupinici lovcev, ki naletijo na grizlija in ga poskušajo ustreliti.

Avtor mojstrsko opisuje naravo, razmerja med ljudmi in živalmi v njej in istočasno postreže s številnimi zanimivostmi iz življenja lovcev in še posebej medvedov. Čeprav nisem poseben ljubtelj dolgih in podrobnih opisov ali medvedov, je branje Kralja grizlijev čisti užitek. Avtor skozi napeto zgodbo bralca vodi suvereno in prepriča, da izbrano tematiko zares dobro pozna.

Nič čudnega, saj se je sam desetletja preživljel predvsem z lovom, dokler ni v zrelih letih postal nekakšen predhodnik današnjih naravovarstvenikov. S svojimi knjigami je dosegel milijone bralcev in prav nič ne bo narobe, če se jim pridružite. Napisal je kar nekaj uspešnic in Kralj grizlijev ni edini preveden v slovenski jezik. Toplo priporočam za bralce starejše od dvanajstega leta. Čeprav je tovrstni žanr bližje fantom, bodo v knjigi zagotovo našle veliko zanimivega tudi številna dekleta.