Tolononen, Tuutikki

Tuutikki Tolonon: Pošastna varuška

Mati treh otrok nepričakovano dobi obvestilo o nagradi – aktivnih počitnicah na Laponskem. Med njeno odsotnostjo bo za otroke skrbela posebej izurjena pošast …

Kasparavicius, Kestutis

Kestutis Kasparavičius: Izginula slika

Premožen pes si kupi novo sliko za zbirko in povabi na ogled peščico prijateljev. Toda v nekem trenutku ugotovijo, da je slika izginila …

Prvi del zgodbe predstavlja goste, ki prihajajo posamič ali v paru. Vsak je prava pojava in že v tem delu ne manjka priložnosti za smeh. Nato se akcija le še stopnjuje do vrha, ki je presenetljiv in nadrealističen.

Razplet ni najmočnejši del zgodbe, a vseeno ne razočara. Zgodbica je napisana z veliko mero humorja in jo z veseljem priporočam tako mlajšim kot nekoliko starejšim bralcem, pa seveda vsem, ki imajo smisel za nekoliko drugačen humor, s katerim se odlikuje ta litovski ilustrator in avtor.

Posebej mi je všeč, da se pripoved navezuje na dokaj slavno sliko, kijo je moč videti v Ermitažu v St. Petersburgu, kar otrokom, če so dovolj radovedni, ponuja simpatično bližnjico v svet umetnostne zgodovine.

Kratke zgodbe

Zbirka kakih trideset do štirideset zares kratkih zgodb (nobena ne presega ene strani) Kestutisa Kasparavičius V njih nastopajo najrazličnejši liki, ki jih sicer nismo vajeni, od balončkov do plešočih gobanov, zgodbice pa temeljijo predvsem na domislicah.

Nekatere domislice zdržijo skozi celotno pripoved (ne pozabimo, gre le za nekaj vrstic), druge malce zvodenijo, a jih vseeno priporočam v branje, še posebej tistim, ki bi se radi vsaj za trenutek iztrgali iz predvidljivosti vsakdana in dobili vpogled v neizmerno bogat domišljijski svet pred našimi durmi.

Prav tako se mi zdijo zgodbice odlične za avtorje začetnike, saj prepričljivo dokažejo, da je mogoče že z zel malo besedami (in morda še z duhovito ilustracijo) povedati precej, tudi takoimenovane pomembne reči.

Priporočam, torej.

Schonwerth, Franz Xaver von

Franz Xaver von Schonwerth: Schonwerthove pravljice

V zgodovini pravljic najdemo veliko zbiralcev in zapisovalcev. Prav vsi so po svoje dragoceni, a nekateri med njimi so si prislužili prv posebno mesto. Vse več poznavqalcev meni, da si Perraultu, bratih Grimm in Andersenu to zasluži tudi Franz Xaver von Schonwerth …

Pravljice v tej zbirki imajo veliko skupnega predvsem z Grimmovimi, saj v večini najdemo podobno tematiko, enake vzorce, pogoste so kombinacije motivov, ki jih sicer poznamo iz drugih pravljičnih zbirk, a nekaj značilnosti vseeno lahko poudarimo:

Niso tako elegantne kot na primer Grimmove (ali, če hočete, Perraultove ali Andersenove), kjer so zapisovalci (v veliki meri kar avtorji) predvsemk skrbeli za sprejetost pri puliki in manj za ohranitev kulturne dediščine. Toda prvinskost in enostavnost, včasih tudi nepredvidljivost, jim dajejo vsekakor dodaten čar, ki pogosto odtehta manjšo literarno vrednost in občasno nelogičnost.

Schonwerth je bil kot njegovi veliki trije ‘kolegi’ državni uslužbenec (Andersen nekoliko manj, a še vedno dobršen del življenja zelo domač s plemstvom in z redno finančno podporo), a mu ni bilo škoda prostega časa za dejanski obisk podeželja (posvetil se je je predvsem okolici domačega kraja) in pogovor s preprostimi ljudmi, v katerih spominu so se ohranile številne pravljice. Posledica zapisovanja njihove pripovedi je pogosto manj tekoča pripoved, šibkejša dramaturgija, zelo malo dialogov in kar je še drugih značilnosti, ki pravljico naredijo privlačno, a hkrati zabrišejo razlike med izočilom dveh različnih kultur.

Če so se pri Perraultu in Grimmih izoblikovali nekateri stereotipi, sprejeti v sišjih in srednjih slojih (fantje so junaki, punce so lepe in nemočne), je to pri Schonwerthu bistveno manj opazno. Tako najdemo v zbirki kar nekaj pravljic, kjer so tradicionalne stereotipne vloge spolov zamenjane in pravljice s tem postanejo dodatno zanimive.

White, Sam

Sam White: Moj divji fant

Dekle na sestrini poroki spozna zanimivega, a nepredvidljivega fanta, ki jo kmalu popelje v različne pustolovščine. To pa se ne ujema vedno s pričakovanji staršev in nenazadnje dekleta samega …

V zgodbi spoznamo dokaj tipično najstnico, ki še ne ve veliko o življenju, posebej ne o odnosih med spoloma, a bi rada poskusila kar takoj vse. Tako se ob spoznanju novega fanta zapletejo njeni odnosi s prijateljico, starši in vsaj še enim fantom, poslabšajo se ji ocene, a življenje vseeno nekako steče naprej in na koncu se zdi, da se bodo reči nekako uredile.

V igri je kar veliko življenjskih odločitev, nastopajoči se pripravljajo za nadaljne šolanje, iščejo priložnosti za napšedek na socialni, finančni in družbeni lestvici, predvsem pa se bojijo, da bi lahko zamudili kako zabavo, ali vsaj izvedeli, da se je nekdo drug v določenem trenutku imel bolje od njih.

Moj divji fant je preprosta in berljiva knjiga, ki pa me ni posebej navdušila, saj se v njej ne zgodi nič zares pretresljivega in tudi na koncu si nismo povsem na jasnem, kako se bo nadaljevalo. Naslov obljublja precej bolj divjega fanta, kot ga potem dobimo, vsaj osebno sem pričakoval več, glavna juinakinja pa prav tako ni tako zelo prepričljiva, da bi ji človek zares želel slediti še na naslednjih stotih ali več straneh.

Tudi sama ljubezenska zgodba, postavljenja v središče dogajanja, se nič kaj prida ne razvije. Kljub temu najdemo kar nekaj zabavnih in zanimivih odlomkov, ki nas ne razočarajo, tako da knjigo pogojno priporočam vsaj ljubiteljem tovrstne literature.

Asher, Jay

Jay Asher: 13 razlogov

Nekdo dobi paket s 13 kasetami, na katerih so razkriti ‘krivci’ za samomor dekleta iz okolice. Paket mora poslušati, saj je na kasetah tudi sam, in ga nato poslati naslednjemu na seznamu …

Zanimiva knjiga, ki združuje različne zvrsti, od filozofske razprave do kriminalke. Podrobnosti seveda ne velja razkriti, se pa ob branju te uspešnice, po kateri je bila posneta tudi nagrajena televizijska serija, odpira zelo pomembno vprašanje: komu je namenjena.

Homer

Homer: Odiseja

Odiseja v izvirniku ni literatura za otroke, a že leta je programu obveznega branja dijakov in srednješolcev, torej vsekakor čtivo, po katerem naj bi posegel vsak še pred polnoletnostjo. Tudi, če ne bi šlo za obvezno branje, jo velja vzeti v roke.

http://mythology.eklablog.com/the-odyssey-of-homer-by-john-flaxman-a183842174

Odiseja je epska pripoved o enemu od junakov iz Trojanske vojne (ta je opisana v Iliadi), ki se vrača domov, a ga spotoma marsikaj ovira. Pogosto si je za ovinke in zastoje kriv kar sam.

Hkrati se v njegovi domovini njegova soproga na različne načine poskuša ubraniti snubcev. Teh ne manjka, saj ni le lepa, ampak bi njen novi soprog (za starega, torej Odiseja, se vse bolj zdi, da ga ne bo nazaj) upravljal z zavidanja vrdnim bogastvom.

V podrobnosti nikakor ne bom šel, velja pa omeniti, da imamo na voljo več prevodov in še priredbe v prozi (na primer Veliki premetenec), kar mlademu bralcu omogoča, da prebere različico, ki mu je po zvočnosti in zahtevnosti najbližja.

Malo boljši bralci in tisti, ki si želijo od svojih izletov v svet klasične literature izvleči kar največ, lahko zgodbo preberejo večkrat, v različnih različicah, in si s tem dodatno obogatijo besedni zaklad in razširijo duha.

Obvezno branje, ki naj bo le stopnička na poti nadaljnih raziskovanj.

Hauptmann, Gaby

Gaby Hauptmann: Kaja skuje zvit načrt

Deklica je navezana na ponija, s katerim se udeležita velikega tekmovanje. Toda ponijeva dobra uvrstitev ni nujno dobra …

Kaja ugotovi, da namerava lastnica hleva njenega konjička, ki mu je po uspešnem nastou zrasla cena, prodati in kupiti mlajšega. Toda Kaja bi rada ponija še jahala in bi prodajo, če je le ogoče preprečila … Poleg tega je zagledana v nekoliko starejšega fanta, ki prav tako jaha, a se zdi, da njega zanimajo starejša dekleta. Takšna, kot je na primer Kajina sestra …

Tu so še težave s starši, ki imajo preveč dela, da bi prišli Kajo spodbujat na tekmovanja in premalo denarja, da bi oni odkupili ponija. Se bo Kaja znašla v množici težav?

Lahkotno, berljivo branje, ki je avtorici po pravici prineslo milijone bralcev in celo odkup filmskih pravic za nekatera dela (Kaja skuje zvit načrt je le prva knjga v seriji in to ni edina serija Gaby Hauptmann). Nekatere situacije so malce pretirane in nekateri razpleti se malce preveč zanašajo na naključja, a splošni vtis je dober in knjigo vsekakor priporočam bralcem in še posebej bralkam med osmim in petnajstim letom.

Frey, Jana

Jana Frey: Na smrt prestrašena

Nora je gimnazijka, ki se bolestno boji smrti. Zdi se, da vse, povezano z njo, umira, ali pa je že umrlo …

Kar malo težka tematika za mladino, pa vendarle – s smrtjo se prej ali slej vsak sreča in naš odziv lahko predstavlja težavo. Posebej v okolju, kjer se tej tematiki najraje izognemo. Kužek ne umre, ampak ga odpeljemo na kmetijo. Stari starši ne umrejo, ampak se preselijo v daljne kraje. Sosed se ni obesil, ampak je zbolel in moral na daljše zdravljenje …

No, Nora s smrtjo živi že vse od rojstva, saj je njena starejša sestra (stara komaj leto dni) umrla le nekaj dni pred njenim rojstvom, ko je njena mati zaradi zapletov ob koncu nosečnosti že ležala v porodnišnici. In potem je šlo le še na slabše, saj je stric nenadoma umrl zaradi tumorja na možganih, psa so povozili, razredničarka je zbolela …

Zelo zahtevna, mračna in na trenutke boleča tematika, ki pa jo avtorica dokaj suvereno obvlada, saj poleg osebne pripovedi glavne junakinja razgrne ravno prav njenega okolja, da začutimo, kako imajo prav vsi vpleteni določeno vlogo v odločitvah deklice, zaradi katerih ta po neusplem poskusu samomora pristane v psihiatrični kliniki.

Ravno dovolj, da izvemo, da nekaj krivde za nastalo situacijo nosijo starši, nekaj prijatelji in sošolci, nekaj družba kot taka, predvsem pa, da ima glavna junakinja še vedno v svojih rokah škarje in platno. Tudi konec je dovoj optimističen, a vseeno s svarilno noto, saj depresija lahko doleti prav vsakega med nami. Pravzaprav je statistično celo bolj verjetno, da nas doleti, kot ne.

Zaradi zahtevnosti tematike knjigo priporočam predvsem zrelejšim bralcem in bralkam, vsekakor starešim od 13 let, kar na zahodu označujejo za ‘najst’.

slovenske ljudske

Peklenski boter in druge slovenske pravljice

Peklenski boter je le ena izmed številnih pravljic v znani zbirki, ki je po pravici na seznamu bralne značke, saj ne le pomaga ohranjati slovensko kulturno dediščino, ampak na enem mestu predstavlja ljudsko ustvarjalnost za otroke po vsej Sloveniji.

V slovenskih ljudskih pravljicah imajo hudiči pomembno vlogo

Pravljice v zbirki niso tako atraktivne kot smo jih vajeni iz nekaterih drugih zbirk (na primer bratov Grimm ali Tisoč in ene noči), a vendar po svoje dragocene in na poseben način zanimive.

Najprej zato, ker jih ne poznamo tako dobro, kot bi se, glede na to, da so vendar ‘naše’, spodobilo. Že zmerno načitan bralec bo hitro opazil, da si slovenske pravljice marsikaj delijo tako z znanimi pravljicami z Zahoda, kot svojimi vrstnicami z Vzhoda, Juga ali Severa, a imajo vseeno nekaj značilnosti, po katerih se ločijo od njih, Hkrati jih taiste značilnosti povezujejo, pa čeprav so v zbirki pravljice z vseh koncev Slovenije in so nanje očitno vplivali sosednji narodi z zelo različno zgodovino in pripovedno tradicijo.

Potem zato, ker so slovenski zbiralci pravljic svoje delo vsaj v večini primerov vzeli zelo resno in niso pravljic zapisali, oz. popravili, oz. izboljšali v skladu s svojim literarnim okusom in političnim nazorom, kot sta to naredila na primer Jakob in Wilhelm Grimm ali Charles Perrault, če gospe d’Aulnoy ali H. C. Andersena kot čisto pravih avtorjev niti ne omenjam.

Ne nazadnje tudi zato, ker se lahko prav prek pravljic marsikaj naučimo o slovenski zgodovini, načinu razmišljanja slovenskega človeka (prav tistega, ki se še danes obnaša tako kot se, vključno z volilnimi preferencami) in seveda vsak posebej o sebi, o svojih lastnih prednostih in slabostih. O dobrem in zlu.

Po mojem ne gre za pravljice, ki bi jih majhnim otrokom pripovedovali ob ognjišču (kdor ga ima), ampak bolj za takšne, ki jih otroci prebirajo sami, v svojem lastnem ritmu, se spotoma naučijo kako starinsko besedo (sam vem, da sem se) in si razširijo obzorja po dolgem in počez.

Tudi ni knjiga, ki bi jo prebrali na dušek. Bolj se zdi primerna za uživanje po žlicah, morda kar po eno pravljico na dan, niti ne nujno zvečer, pred spanjem, saj se v njih najde marsikak srhljiv element, v zmernih količinah, počasi in z užitkom.

Priporočam.

Horowitz, Anthony

Anthony Horowitz: Sokolov malteser

V zanikrno pisarno nesposobnega detektiva in njegovega komaj trinajst let starega brata vstopi nenavaden obiskovalec s še nenavadnejšo željo. Na videz preprosta naloga se zelo hitro zelo zaplete in ljudje naokrog kmalu začnejo umirati …

Že iz naslova lahko sklepamo, da gre za parodijo na eno najbolj znanih detektivk vseh časov. Namesto Humphreya Bogarta in Mary Astor, če pravih negativcev niti ne omenjamo, se pojavi cela paleta zanimivih likov, ki so vsi po vrsti parodije podobnih likov iz pogosto po krivem za cenen označenih detektivk.

Vsi lažejo, vsi so nasilni, vsi so pohlepni, … A nihče nima v rokah vseh podatkov, s katerimi bi prišel do glavne nagrade. Če glavna nagrada seveda sploh obstaja.

Kajti sprva se zdi, da se vse vrti okrog posodice z bonboni!

Anthony Horowitz zgodbo pripoveduje skozi doživljanje najstnika in do konca ostane na stopnji besedila, primernega za mladoletne osebe, kar Sokolovega malteserja uvršča med mladinsko literaturo. Je pa to seveda še vedno žanrsko čtivo, prava napeta kriminalka z uganko, ki je marsikdo ne bo znal rešiti do samega konca in s številnimi presenečenji na poti do rešitve.

Ker gre za parodijo, seveda smeha med branjem ne manjka.

V takšnem kratkočasnem čtivu nikakor ne pričakujemo nekih globokih življenjskih resnic, a ob očitnem pozitivnem učinku (spodbujanje ljubezni do branja) velja gotovo izpostaviti še vsaj pripovedovalsko spretnost, ki mladim bralcem lahko še kako pride prav pri njihovem pripovedovanju in pisanju, pa naj gre za šolske obveznosti ali druge priložnosti, pri katerih sposobnost podajanja informacij na zanimiv in duhovit način pomeni dodatno prednost.

To je ena tistih knjig, pri katerih takoj po koncu branja preverim, ali so na voljo še kakšna dela istega avtorja. Po možnosti pri nas.

Z veseljem sporočam, da so. Tudi v slovenskem prevodu.

Knjigo seveda toplo priporočam in ob priložnosti dodam še kak naslov.