Lois Lowry

Anastazija Krupnik

Anastazija je četrtošolka, ki odrašča kot edinka pesnika in slikarke. V življenju jo motijo različne reči, ki jih vestno zapisuje v zvezek, a še najbolj jo zmoti novica, da bo dobila bratca …

lois-lowry-anastazija-krupnik

 

V življenju desetletnice se nenehno kaj dogaja, čeprav v zgodbi prav hudih konfliktov ni. Kdor si želi akcije, presenetljivih preobratov in eksplozivnih zaključkov, bo razočaran. Toda Anastazija Krupnik ponuja vse kaj drugega. Ščepec življenjske modrosti, zavite v domiselne in duhovite izreke, zanimive odgovore na bolj ali manj vsakdanja vprašanja, iz katerih se porajajo nova vprašanja, pa tudi veliko nežnega humorja, zaradi katerega zgodba nenehno lepo teče, kot to uspeva le redkim avtorjem in avtoricam (v tem trenutku se najprej domislim Tove Jansson).

Lois Lowry je veteranka na otroški literarni sceni. Njene knjige, med katerimi so tudi nekatere s sporno tematiko, so dobile številna ugledna mednarodna priznanja in bile tudi ekranizirane, Anastazija Krupnik (ki, mimogrede, ni njeno najbolj znano delo) pa kar nekaj nadaljevanj (trenutno je na voljo devet knjig v seriji, še štiri pa so tudi z njenim bratom, rojenim ravno v tej knjigi, v glavni vlogi). Vse seveda ni prevedeno v slovenski jezik, toda vsega pač ne moremo imeti.

Če torej iščete dobro knjigo za deset let staro deklico (mislim, da bo bolj ustrezala dekletom, a fantom branje vseeno ne bi škodilo), ste jo našli. Priporočam.

Advertisements
Objavljeno v Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Pascal Biet

Ups, jaz sem pa zelen!

Nekega kužka ne spustijo ven, ker je drugačen – zelen – kar bi mu lahko prineslo težave v stiku z drugimi psi. Seveda se prepovedi ne more večnono držati …

pobarvanke-psi

Nekega dne se torej zgodi neizbežno in psiček odide ven. Reakcija drugih psov pa je presenetljiva – občudujejo njegovo drugačnost in si še sami zaželijo spremembe!

Ljubka slikanica z optimističnim sporočilom več kot očitno nagovarja najmlajše in vse težave z drugačnostjo, ki jih ima vsaka družba, Med temi težavami rasizem jasno še zdaleč ni edini problem.

Tamalim jo brez težav priporočim, vendarle pa imam ob besedilu tudi nekaj resnih pomislekov, tako vsebinskih kot logičnih. Se bom omejil samo na tri:

  1. Čeprav je uvod zelo lepo narejen in situacija povsem jasna, se kuža nekega dne kar na lepem odloči oditi ven, v nevarnost. Za to ni nobene vzpodbude, zato ta odločitev izpade nekako ‘iz prsta izcuzana’. Kako se pošlje nekoga v nevarnost, se lepo vidi v klasičnih pravljicah, na primer kar v Rdeči kapici.
  2. Reakcija psov je malo nelogična. Dejstvo je, da so psi že brez zelenega kužka v svoji sredi pisani in šekasti v desetinah barvnih odtenkov in tisočih vzorcev. Uradno je priznanih več kot 330 pasem, kar pomeni nešteto možnosti pri mešancih in raznolikost pri psih pač ni bila nikdar problem. Situacija, kot jo vidimo na koncu, kjer zeleni psiček barva druge na bolj ali manj modne kombinacije, tako sicer izpade zabavno, a ne povsem verodostojno. Poleg tega zmanjka tudi košček opisa karakterja, saj v zgodbi do trenutka, ko vidimo psa barvati druge, nismo izvedeli za njegovo umetniško / obrtniško spretnost. Takšne pristope k vsebini običajno srečam pri ilustratorjih, ki niso avtorji, zato sicer ‘svoj’ del posla (ilustracijo) opravijo kot se šika, manj pomembni (zanje) del z besedilom pa opravijo nekako spotoma. Ko se pač pojavi potreba po nekem znanju, lik to znanje kar ima. Ali, kot sem že rekel, ‘iz prsta scuzano’.
  3. Težave z drugačnostjo v tej slikanici dejansko niso rešene, saj jih pravzaprav – ni. Tako nastavek za zaplet izzveni v prazno in zgodba sploh ne postane prava zgodba.

Če torej iščete zgodbe, kjer je drugačnost prisotna, a z njo ni težav, raje priporočam dela Tove Jansson. Če bi radi zgodbe o drugačnosti, kjer se glavni liki s svojo drugačnostjo ne ubadajo, ampak jo celo izrabljajo v svoj prid, priporočam dela Astrid Lindgren.

Če pa bi radi otroke poučili o rasizmu in vsaj eni od možnosti reševanja te problematike v družbi, vsekakor vzemite v roke slikanico Kitty Crowther o Juretu in Jaki. Tam vse v zvezi z zgodbo trdno ‘stoji’. Pri tej slikanici je zgradba žal vseeno preveč majava, da bi ji lahko dal prav visoko oceno.

Objavljeno v Vse slikanice | Tagged , , | Komentiraj

Künzler-Behncke, Rosemarie

Bobrčkovi novi prijatelji (slikopis za učenje branja)

Huda nevihta uniči bobrčkov dom in prijatelji mu svetujejo selitev, nad katero pa bobrček ni prav nič navdušen …

risba-bobra

Zgodba ni nič posebnega, kar pomeni, da sama po sebi ne prinaša ničesar pretresljivega. Bober potrebuje pomoč in prijatelji mu je ne dajo takoj, ampak ga najprej napotijo v drugo hišo, kjer mu pomagajo popolni neznanci (ki seveda takoj postanejo njegovi novi prijatelji), stari prijatelji pa se pojavijo malce kasneje, ravno prav za veliko skupno vselitveno zabavo.

Takih zgodbic smo omenili že kar nekaj in tudi to po vsebini bolj odsvetujem kot bi jo priporočal. Bi s epa naslonil na obliko – knjiga je namreč spisana v velikih tiskanih črkah in namesto številnih besed se pojavljajo sličice, kar naj bi bilo otroku, ki se branja šele uči, v veliko pomoč.

No, sam imam ob tem mešane občutke. Za začetek me zmoti, da je v knjigi zelo veliko precej dolgih besed. Za otroka, ki ima še vedno težave s prepoznavanjem črk (zato je zadeva vendar tiskana v velikih tiskanih, ne?), bi bile gotovo primernejše krajše in enostavnejše besede, s čim manj zlogi, ki naj bi bili tudi tako kratki, kot je le mogoče.

Vendar to zahteva trud, ki se je zdel svoj čas založnikom samoumeven, se pa verjetno ne sklada z naivno logiko primitivnega kapitalizma, kjer je pričakovani dobiček ne le obvezen, ampak tudi vsako leto za vsaj 10 odstotkov višji od lanskoletnega. Tako se varčuje tam, kjer je mogoče, oziroma najprej tam, kjer je najlažje.

V tem primeru bi se lahko bolj potrudili pri izbiri besed, ki so zamenjane s slikami in besed, ki so izpisane (velja za izvirnik in verjetno tudi prevod), prav bi prišle tudi večje črke (več pik višine) in večji razmaki med vrsticami, da bi si vsaj droben otroški prst lahko našel pot do prave črke, če že tečen odrasel, kakršen sem, ne more prav pokazati, kaj je treba brati.

Knjigo torej le pogojno priporočam, ker vem, da je tovrstnega gradiva na tržišču (pre)malo. Za dobrobit naše branja učeče se mladeži pa priporočam, da se pred izpodojo ali celo nakupom pozorno ozrete po konkurenčni ponudbi.

Aja, še to – v 19. stoletju so imeli v Veliki Britaniji in še kje navado različne pravljice in besedila namenjena otrokom, ponuditi tudi v takoimanovnaih enozložnih različicah, kjer – verjeli ali ne – ni bila nobena uporabljena beseda daljša od enega zloga. Toliko o napredku.

Objavljeno v Vse slikanice | Tagged | Komentiraj

Juana Cortes Amunariz

Greta in Cirkus Simba Jo-Jo

Greti po naključju pride na uho pogovor njen učiteljice z ravnateljico. Pogovarjali sta se o njej …

cirkuski-sotor

Greta izve, da bo morala ponavljati razred in življenje se ji v trenutku sesuje. Pa je res to konec sveta? Serija pogovorov s cirkusanti, ki so ravno tedaj prispeli v mesto, ji pomaga videti svoj problem v drugačni luči. Pravzaprav v celi vrsti različnih luči!

Avtorica s simpatično, berljivo, zabavno in nadvse optimistično zgodbico odpira zanimivo vprašanje, zaradi katerega se splača prebrati tudi spremno besedo (no, spremne besede se na splošno splača prebirati, a tokrat je to še posebej vznemirljivo), v kateri je omenjena primerjava med ponavljanjem razredov v različnih članicah EU.

Ste vedeli, da je v nekaterih evropskih državah ponavljanje presenetljivo pogosto, je na primer v drugih praktično nemogoče ponavljati? Ker zgodbice ne nameravam posebej razčlenjevati in vam kvariti užitka, bom rekel samo še, da knjigico (prebere se na dušek) toplo priporočam – tistim, ki ste že ponavljali ali še boste in tistim, ki boste ostali brez te izkušnje.

Objavljeno v Vse knjige | Tagged | Komentiraj

Rudolf Cechura

Prigode maksi psa Fika

Na začetku spoznamo povsem običajno družino s psom, a se kmalu izkaže, da pes nikakor ni navaden kuža …

Rudolf Čechura je s psom Fikom ustvaril zanimiv in zabaven lik, ki ga otroci skoraj zagotovo ne piznajo, pa čeprav se ga tudi njihovi starši verjetno spomnijo predvsem iz risank, ki so bile posnete v 70 letih prejšnjega stoletja. Skupaj jih je približno dva ducata, v slovenskme prevodu pa najdemo tudi ilustrirano zbirko kratkih zgodb, po katerih so risanke nastale.

Fik tekmuje s stotinami psov, ki so si po pravici ali ne izborili mesto v literaturi za otroke. Kljub številni in kakovostni konkurenci so zgodbe o tem psu, ki ni le prevelik za svojo utico, ampak zna tudi govoriti in v njem tiči celo delček filozofa nekaj posebnega. V njih mrgoli šaljivih domislic, med katerimi so mi še posebno všeč različne besedne igre, po kakršnih je znan tudi Čechurin sonarodnjak Macourek.

No, besedne igre so le del šarma te očarljive knjige, ki so toplo priporočam v branje, prav tako kot tudi risanke o psu Fiku v gledanje. Za današnji čas morda delujejo malce okorno, a se s Fikovim obnašanjem skoraj do popolnosti ujemajo.

Če iščete nekaj svežega, domiselnega in toplega, je knjiga o psu Fiku natanko to. Zgodbe so dovolj kratke, da jih požrete na dušek ali pa uživate v vsaki posebej, dokler jih pač ne zmanjka. Prenasitili se jih ne boste v nobenem primeru, kot tudi Fiku ni bilo nikoli dovolj jedače. Priporočam!

Objavljeno v Vse knjige | Tagged | Komentiraj

ljudske

Indijske pravljice

Zbirka pravljic, kjer se namesto princev v gozdu srečujemo z maharadžami v džungli, namesto volkov so tigri in namesto zlobnih čarovnic hudobni demoni. Toda slikovita kulisa je le ena izmed pomembnih razlik med Indijskimi in kakšnimi nam bolj znanimi pravjicami …

indijske-pravljice-princesa-labam

Zbirke pravljic so le redko uravnotežene. Nekatere zgodbe so daljše, druge krajše, nekatere zabavnejše, druge poučnejše, nekatere mejijo na basni, druge na malo daljše šale, …

Tudi Indijske pravljice so si med seboj kar precej različne, a prevod in grafična oprema (izvirnik seveda težko sodim, v rokah sem imel le slovenski prevod) vse skupaj držita dovolj dobro, da bi knjigo, čeprav je dokaj zajetna, zlahka prebrali na dušek.

To bi bila seveda napaka. V lepoti in svežini pripovedi je veliko bolje uživati v več manjših, dobro pretehtanih odmerkih, sicer se številne domislice in podrobnosti, po katerih tokrat predstavljena knjiga odstopa od denimo Grimmovih pravljic, prehitro izgubijo.

Na začetku omenjene razlike se sicer najprej opazijo, a nikakor niso bistvene. Veliko več je vredno potovanje po drugačnih prigodah od že dobro znanih princev, ki se bojujejo za naklonjenost princes. V Indijskih pravljicah tako srečamo princeso Labam, ki se aktivno potegne za svojega izbranca, podobno kot to naredi Vasilisa v Ruskih pravljicah, veliko je zvijačnosti, sčasoma pa se nam pod kožo prikrade tudi drugačna kultura od Zahodnjaške, na vrednotah Protestantizma zgrajene, kot se je verjetno skozi mojstrovino bratov Grimm v naše zavesti zakopala celo bolj od katerekoli ustave ali zakona v zadnjih dveh stoletjih.

Indija je dežela velikih razlik, geografskih, kulturnih, ekonomskih, verskih in še kakšnih. Tako v pričujoči zbirki na več mestih izvemo nekaj malega o njihovem kastnem sistemu, o verovanjih, povezanosti človeka z naravo (brata Grimm sta naravo v večini primerov predstavljala kot nasprotnico) in nasploh o življenju, ki nikakor ni boljše ali slabše od tistega, ki poznamo skozi svoj osebni vsakdan. Le drugačno je.

In drugačnost imam za največji plus Indijskih pravljic, ki so čudovita priložnost, da se naučimo česa novega ali pa vsaj za nekaj uric pobegnemo v drugačen svet, v katerem morda tudi sebe in svoje težave uzremo v drugačni luči. Če smo morda iz nekaterih pravljic vajeni reševanja sporov z mečem, je tukaj precej več zvijačnosti, tudi humorja ne manjka, posebej pa mi je všeč kar dobro dodelana dramaturgija (poenostavljeno gre za povezavo med vzroki in posledicami), ki na primer pogosto šepa v različnih ljudskih pravljicah.

Počitnice se bližajo. Ena ideja je torej tu. Zelo dobro čtivo, tako za otroke kot za odrasle. Toplo priporočam!

Objavljeno v Vse knjige | Tagged | Komentiraj

Madame d’Aulnoy

Pavji kralj in druge pravljice

Zbirka pravljic, ki jo v marsičem lahko primerjamo z največjimi: bratov Grimm, Hansa Christiana Andersena, Oscarja Wilda, … Ob Pavjem kralju, ki odstopa tako po kakovosti kot dolžini, je v knjigi še nekaj, posebej za tiste, ki bi radi poznali tudi ozadje pravljic, zanimivih primerkov.

madame-aulnoy-pavji-kralj

Marie-Catherine Le Jumel de Barneville, bolj znana kot grofica ali baronesa d’Aulnoy, je danes znana le največjim ljubiteljem in poznavalcem pravljice, a prav ona je skovala izraz les contes de fees (dobesedno: zgodbe o vilah), iz katerega je tudi v številnih drugih jezikih poimenovan celoten žanr.

Bila je intelektualka, poročena s tri desetletja strejšim hazarderjem svobodomiselnega duha, ki  mu je rodila pol ducata otrok. Oba sta bila vpletena v še danes težko ratzložljiv dogodek, zaradi katerega jima je pretila celo obrožba izdajstva, kar se seveda kaznuje s smrtjo.

Ampak za grofico se je vse skupaj kar dobro izteklo, začela je pisati različne zgodbe z veliko pustolovskimi in ljubezenskimi elementi, med katerimi so imele nekatere tudi nadnaravne dodatke (na primer čarovnice ali vile). Prav zaradi teh zgodb, ki so jih v njenem salonu javno brali in odigrali določene prizore, je postala središče družbenega dogajanja, med katerim je pravljica postala literarni žanr.

Danes sicer učbeniki za izvor pravljice praviloma predlagajo ljudsko izročilo, toda, čeprav so Madame d’Aulnoy in njej podobne dame iskale navdih tudi v ljudskih pripovedih, je bolj ali manj jasno, da gre za dramaturško kar dobro dodelane zgodbe, sorodne pogrošnim ljubezenskim romanom, kakršne so Francozi poznali že pred izumom tiska.

Prav tako so bile d’Aulnoyeva in njene somišljenice dobro seznanjene z že natisnjenimi zgodbami Basileja in Straprole iz Italije, katerih delo je seveda najboje izkoristil Charles Perrault in zapisal še danes najbolj znane pravljice: Pepelko, Trnuljčico, Rdečo kapico in Obutega mačka.

Če primerjam Pavjega kralja z na začetku objave omenjanimi zbirkami največjih piscev pravljic vseh časov, lahko rečem, da je jezikovno podobno spretna, vsekakor daje več poudarka podrobnostim kot brata Grimm, ima do čustev precej drugačen odnos kot Andersen in premore tudi precej humorja, ki pa vendarle ne dosega Wildovega.

Pri samih zgodbah bi še najbolj zameril kar nekaj dramaturšklih slepih rokavov, ki so gotoov posledica prevelike želje po zabavi za vso večerno družbo in verjetno tudi pomanjkanja časa in volje za popravke, ob katerih sta na pimer Grimma presedela večino življenja.

Toda kljub temu gre za zanimive zgodbice, ki jih še posebej priporočam vsem, ki bi radi spoznali še to plat pravljice kot literarne zvrsti, ki je sicer res občasno črpala iz divjine, a se je vendarle rodila v udobju pariškega parketa med parfumom in čipkami.

Uživajte!

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , | Komentiraj