Charles Kingsley

Povodni otroci

Tom je desetletni dimnikarjev vajenec, ki mu v življenju ni ravno z rožicami postlano. Se mu bo obrnilo na bolje, ko njegov gospodar dobi nepričakovano naročilo?

warwick-goble-povodni-otroci

Povodni otroci – Warwick Goble

Častiti Charles Kingsley je Povodne otroke otroke napisal leta 1863, torej več kot stoletje in pol nazaj. Vedeti moramo, da sta avtorja pri pisanju vodila njegova vera in navdušenje na Darwinovo teorijo o izboru vrst, kar je pripeljalo do svojevrstne mešanice strastnega, duhovitega in pogosto nadvse zabavnega pisanja s številnimi predsodki, značilnimi za viktorijansko obdobje.

Ob izidu so postali Povodni otroci velika uspešnica in to ostali kar nekaj desetletij, a predvsem moralno sporne opazke o pripadnikih drugih veroizpovedi so knjigo sčasoma potisnile z lestvic najbolj priljubljenih.

Po mojem mnenju po krivici, saj gre še vedno za odlično pisanje, izjemno slikovite opise, duhovite domislice, pa tudi za pošten (zornemu kotu pripovedovalca primerno) opis družbenega dogajanja, v katerem je bilo moč zaznati prav podobne premike, kot jih je Darwin razlagal v svoji tedaj izjemno odmevni, pa tudi sporni (tudi danes za mnoge nesprejemljivi) teoriji.

Če sem bolj konkreten – tako kot je Darwin napovedal, da razvoj še zdaleč ni končan, kar pomeni, da človek nikakor ni dokončen rezultat matere narave (ali krona stvarstva, ali kakorkoli že), tako Kingsley prihajajoče družbene spremembe, ki so prihajale z razvojem kapitlaizma in vzpostavljanjem novih razmerih moči v družbi, ne vidi kot nekaj, kar bi bilo treba posebej hvaliti ali obsojati, pač pa le kot korak na poti k nečemu novemu.

Ne nujno boljšemu ali slabšemu, ko  je bilo prej, a novemu.

Seveda se na tem mestu lahko vprašamo, ali je knjiga, v kateri se avtor posmehuje predstavnikom skupin, ki so drugačne od skupine, v katero spada sam (po spolu, izobrazbi, veroizpovedi, premoženjskem stanju, rasni pripadnosti, spolni usmerjenosti, …).

Po mojem na to ni preprostega odgovora. Ne, tako pisanje je seveda omadeževano z določeno avtojevo omejenostjo, ki vsekakor škodi umetniškemu delu (še vedno trdim, da gre pri Povodnih otrocih za umetniško delo), torej ne gre za primerno knjigo.

In da, še vedno je to zgodba, ki jo je moč (pravzaprav sploh ne gre drugače) brati plastovito, ki bralca bogati na različnih nivojih, ki ima odlično retoriko, je pomemben dokument nekega časa in sploh precej boljša od tisočerih politično korektnih in po ožnosti še ekološko neoporečnih zgodbic, ki dandanes prevladujejo na policah knjižnic in knjigarn.

  • Povodni otroci je napeta pripoved, ki se jo lahko bere kot čisto kratkočasnico.
  • Je tudi zgodba o očiščenju in drugih priložnostih, kar je zagotovo zanimivo branje za vsakogar (ne le mladega bralca), ki ga zanimajo moralna, etična in religiozna vprašanja.
  • Prav tako je več kot soliden prikaz stanja v družbi sredi 19. stoletja, ko so, všeč ali ne, bili postavljeni temelji številnim današnjim vrednotam. Ne pozabimo, da so približno takrat nastale (v ‘dokončni’ različici) tudi Grimmove pravljice, kot verjetno druga najvplivnejša knjiga Zahodne hemisfere vseh časov.

Brati takšno knjigo brez primerne splošne razgledanosti seveda ni najboljša odločitev v življenju, toda sploh ne brati takšne knjge (ali konkretno te knjige), pa je po mojem še bistveno slabša možnost.

Zato torej Povodne otroke priporočam, a lotite se jih z neko zdravo odmaknjenostjo. Gre za odlično knjigo, ki pa ni popolna. A katera pravzaprav je?

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Hermien Stellmacher

Kaka je Maja odgnala pošasti ali kako premagati strah pred temo

Ko te sredi noči prebudi skrivnosten pikpok imaš po pravici razlog za skrb. Posebej če si majhen in ti družbo dela le plišast zajček …

nocna-posast

V temi je tudi kup umazanega perila pošast

Kot lahko sklepamo že po naslovu in podnalovu, gre za eno izmed takoimenovanih vzgojnih slikanic, ob katerih se v meni zelo hitro pojavijo zadržki, saj avtorji in avtorice ob poudarjnaju osnovnega sporočila vse prepogosto pozabijo na vse ostale elemente, ki knjigo ali slikanico naredijo branje vredno, na primer na napetost ali zabavnost.

No, Hermien Stellmacher svoje delo opravi korektno, deklica strah premaga po zalugi svoje lastne podjetnosti, sama pride do zaključka, da se da strahove premagati ali vsaj pregnati, še posebej mi je všeč primerjava: če se ljudje bojijo teme, se pa pošasti svetlobe, tudi ilustracije so krasne, čeprav oblikovna domislica (del strani manjka, tako da isti prizor vidimo lahko v temi in svetlovi) po mojem ni najbolje uspela.

Pošteno je, da dodam, kaj bi bilo lahko še boljše:

1. Deklica že na samem začetku ni posebej prestrašena. Tako med zgodbo ni stopnjevanja, ki bi ‘vleklo’ bralca naprej, niti ni tako občutnega zadovoljstva na samem koncu, ko nam je vsem skupaj jasno, da so nočni strahovi razkriti, pregnani in premegani.

2. Majino odkrivanje pošasti iz sobe v sobo se vrsti brez posebne logike (zvok, ki je na začetku sprožil njen nočni pohod, bi se lahko spreminjal in krepil), dogajanje postane predvidljivo in kdo bi še pomislil, da poskuša avtorica zgolj napolniti strani, da bo standardnim 32 stranem pač zadoščeno.

3. Ker zgodba nima klasičnega dramskega loka, ampak gre bolj za nizanje prizorov, se zazdi že ob prihodu Maje v sobo staršev, da smo dosegli vrh zgodbe, a nato se izkaže, da to vendarle ni to, zato se iztek zgodbe malce razvleče.

Ampak vse to sem napštel samo zato, ker sem tečen. Sicer pa zgodbica, če je vaš namen zgolj otrokom predstaviti enega od načinov boja z nočnimi pošastmi, povsem ustreza pričakovanjem.

Objavljeno v Vse slikanice | Komentiraj

Runer Jonsson

Vike Viking (serija)

Vike je desetletni viking, ki se od vrstnikov loči po drobni postavi in nenavadni plašnosti. Ima pa tudi izjemno pamet, s katero sebe in druge izmaže iz še tako velikih težav …

Vike Viking je eden izmed klasičnih likov otroške literature, v katerem se bo zlahka prepoznal marsikateri otrok, posebej to velja za fante, ki se morajo med vrstniki dokazovati na različne načine, pa jih narava morda ni obdarila z najboljšo konstitucijo ali nadpovprečno motoriko.

Mene na primer precej spominja na Obutega mačka ali Pogumnega krojačka, ki z zvijačnostjo uženeta številne mogočne nasprotnike ali pa si jih pridobita na svojo stran, se pravi, da kljub vsaj na prvi pogled neprijaznim naravnim danostim v svojemokolju dosežeta zavidljive uspehe.

Vike je že dolgo na voljo tudi v slovenskem prevodu, prinesel pa je tudi več ekranizacij. Najprej se je predstavil kot celovečerna risanka, nato kot nanizanka z več kot 70 deli, ne tako dolgo nazaj pa so posneli tudi vsaj dve igrani različici. Vsekakor projekt, ki ustvrjalcem ni prinsel le lepega zaslužka, ampak je tudi obogatil ponudbo za otroke po vsem svetu.

Kot zanimivost lahko dodamo, da so ga prvi animirali Japonci, ki so se jim kmalu pridružili še Nemci. Prav japonski slog animacije razkriva številne značilnosti, v katerih je mogoče prepoznati zametke danes tako priljubljenih anime sloga, likov in tem.

Če ste nekoliko mlajši in Vikeja še ne poznate, ga vsekakor toplo priporočam.

 

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Welsh, Renate

Vampek

Starejša gospa se vrne iz zdravilišča, ko doma nič hudega sluteč odkrije pravega pravcatega vampirja. Pravzaprav vampirčka …

netopir-vampir

Odkritje nadnaravnega bitja je le začetek spodobno dolge in napete zgodbe, ki bo gotovo pritegnila bralce med tretjim in sedmim, razredom, morda kar do konca devetletke. Avtorica brez odvečnega besedičenja naslika zelo verjetno okolje, dovolj prepričljive like in zanimiv zaplet, ki se sicer začne z nadnaravnim bitjem, ki ima tudi svojemu poreklu nenavadne lastnosti, a vsi dogodki, ki si sledijo, so logični, se razvijajo po ‘naravnih’ vzorcih, a vendarle zgodba niti v trenutku ne postane predvidljiva.

Kot velik ljubitelj žanrskega branja sem še toliko bolj občutljiv, če določen žanr (v tem primeru srhljivko, ki pa sploh ni strašna, saj konec koncev nagovarja otroke) kdo nespretno prenese med bralce, ki jim v osnovi ni namenjen. No, v tem primeru nimam pripomb, Renate Welsh je svoje delo opravila profesionalno in z veseljem bom še pobrskal med knjižničnimi policami za njenimi deli.

Vrhunska umetnost tole sicer ni, a če iščete dobro branje z repom in glavo, z napetostjo in humorjem, pa nikakor ne brez primerne družbene kritike, je Vampek vsekakor na priporočenem seznamu z mojim podpisom.

 

 

Objavljeno v Vse knjige | Tagged | Komentiraj

Christian Bieniek

Korina Korenček in najljubši pes na svetu

Korina ima tri prijateljice in vse skupaj se na smrt bojijo neizbežnega – pričetka poletnih počitnic …

ljubek-kuza

Odnos med dekleti se zaplete zaradi potepuškega psička, da pa bi bilo bolj zanimivo, je tu še nekaj bolj ali manj zaljubljenih fantov, ki zgoraj omenjenim puncam po svojih najboljših močeh zapletajo življenje. Zgodbica o najstnikih (mlajših) torej, ki se z velikimi skrivnostmi življenja šele spoznavajo, in to od zelo daleč, pa vendarle.

Kaj mi je všeč? V zgodbi je nekaj humorja, zadeve se odvijajo hitro, veliko je dialogov, liki se pojavljajo z razlogom, nekateri stranski liki imajo celo svoje zgodbe, rešitev osnovne težave je elegantna, …

Kaj mi ni všeč? Humor je za moj okus malo preveč burkaški, posamezni prizori bi bili lahko bolj dodelani, poleg dialogov (mnogologov) je še komaj kaj, katero od nakazanih stranskih zgodb bi vendarle kazalo bolj razviti in podrobneje predstaviti, rešitev osnovne težave je malce predvidljiva, …

Torej – knjiga, ki me sicer ni povsem razočarala, a navdušila vseeno ne. Nič hudega ne bo, če jo preberete, in če vam je všeč, sežete še po kateri iz serije, kajti o Korini Korenček je na voljo več zgodb. Če pa jo izpustite, boste vseeno mirno živeli naprej in morda tako prihranjeni čas porabili za kaj še boljšega. Verjamem, da je tega, namreč, še boljšega, na voljo kar nekaj.

Objavljeno v Vse knjige | Komentiraj

Hayley Daze

Packo, najbolj nagajivi kuža: Vožnja s čarobno preprogo

Nina skače po lužah, med tem ko njen brat bere knjige v dedkovi koči. Naenkrat od nekje priteče kužek …

kuzek-nagajiv

Bom kar takoj povedal, da me zgodba ni posebej navdušila, zato bom na hitro povzel vsebino:

  1. Otroka in psiček se naključno srečajo. Nihče od njih s seboj ne prinaša zgodovine, zgodbe, ki bi zbujala pozornost, oziroma ustvarjala napetost.
  2. Po daljšem prekopicevanju po notranjosti koče, ki naj bi delovalo burkaško, morda v stilu splošnega obmetavanja s tortami v zlatih časih burleske, se vsi skupaj odpravijo ven, kjer kuža skoči v čarobno lužo, otroka pa za njim, spet imamo opravka s popolnim naključjem.
  3. Otroci in pes se znajdejo na leteči preprogi, ki ravno začenja dirko letečih preprog, lastnik preproge pa je prav tako otrok. Seveda mu pomagajo zmagati in za nagrado deček dobi izpolnitev želje. Želja ni prav nič posebnega, ampak če boste knjigo vseeno prebrali, bom to vendarle ohranil kot skrivnost.
  4. Otroka se vrneta v svoj svet, tudi kužek gre z njima.

Ja, vem, tečen sem, še posebej, ko mi komaj uspe najti kako dobro domislico v sicer ravno sto strani dolgi knjižici (z veliko ilustracijami in za konec še nekaj ugankami), ki je le ena izmed številnih v seriji (menda enajstih), kar očitno pomeni, da gre za uspešnico, ali vsaj dobro stržen izdelek.

V sami zgodbi je, kljub njeni preprostosti, tudi nekaj nelogičnosti, v katere se najbrž nima spuščati, kati že osnovna težava – zgradba, kjer si dogodki sledijo kar tako, kot se je avtorici (Hayley Daze je psevdonim Jane Clark) zazdelo, je prešibka, da bi knjigo lahko vsaj pogojno priporočil v branje.

Podobno težavo sem že opazil v knjigi o rački in sovici ali o tekmovanju coprnic, čeprav za dobro zgodbo vendarle ni treba veliko. Če na primer ostanemo pri takoimenovani roadie zgradbi, je lep primer kar prejšnji mesec objavljeni Ajda in Razbojnikovi, če pa le hočemo stopnjevanje, je krasna knjiga o strahu, ki je seveda povsem nekaj drugega kot za danes izbrana.

Ampak ravno zato imamo tale blog. Da primerjamo uspele in manj uspele zgodbe.

 

 

Objavljeno v Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Siri Kolu

Ajda in Razbojnikovi

Ajda je deklica iz povprečne družine, ki pa jo nekega dne ugrabijo cestni razbojniki …

razbojnik-na-begu

Kdor išče lahkotno in zabavno poletno branje, z Ajdo in Razbojnikovimi nikakor ne bo razočaran. Prvoosebna pripoved bralca mimogrede ‘potegne not’, svojstven humor, ravno prav zabeljen z rahlim najstniškim cinizmom in kritiko odnosov v družini sicer dokaj zajetni knjigi daje še dodatno draž.

Ops, sem rekel -zajetni? No, prebere se skoraj na dušek, tako da to ne bi smela biti ovira. Tudi zgradba, kjer si dogodivščine sicer sledijo zelo linearno, a vseeno prihaja postopno do nekega vrhunca, nikakor ni napačna, kar je bilo konec koncev tudi nagrajeno z nekaterimi nagradami.

Kljub temu moram biti toliko pošten, da omenim nekaj nepopolnosti, oziroma nelogičnosti, ki bodo nedvomno zmotile zahtevnejšega bralca, tako da Ajde in Razbojnikovih nikakor ne morem uvrstiti med najboljše ocenjene izdelke, predstavljene v tem blogu.

Če iščete ravno nekaj v zvezi z razbojniki, je vendarle bolje vzeti tole.

Je pa Ajda in Razbojnikovi finske avtorice Siri Kolu vseeno ena boljših knjig iz takoimenovane zlate sredine, se pravi, da jo brez večjih zadržkov priporočam v branje – in navdih. Posebej mlajšim samostojnim bralcem, ki v knjigi iščejo predvsem razvedrilo, kar je po mojem čisto dovolj dober razlog za branje. Lepo se imejte in veliko se smejte:)

 

 

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , | Komentiraj