Gareth P. Jones

Ninja surikate: Škorpijonov klan

Skupina petih surikat, vsi z vrhunskim znanjem borilnih veščin, vsak s svojimi posebnimi značilnostmi, se spopada z največjimi zločinci svojega časa. Ali za ugrabitvijo redke tigrice iz živalskega vrta stoji zlobni Cirkusant?

surikate-slika

Za tiste, ki bi radi samo moje mnenje: ne priporočam.

Za tiste, ki bi radi vedeli, zakaj, pa nadaljujem.

Zgodbica je narejena po znani, preverjeni in predvidljivi formuli. Takšno formulo večina bralcev v nekem trenutku prerase, a nekateri je ne nikoli, zato je potencial za zaslužek založnika vsekakor prisoten in tovrstne literature ne bo nikoli zmanjkalo.

Načeloma nisem proti pisanju po formuli. Pravzaprav se mi zdi, da je vsa literatura napisana tako – obstaja nek problem, ki ga je treba rešit, imamo glavni lik, ki mu nasproti stoji mogočen nasprotnik. Morda še pomočnike. To je to.

Ampak zgodba postane dobra šele, ko formulo nadgradimo. Don Kihot, na primer, je napisan po formuli, vendar jo parodira. Zato je to nesmrtna klasika. Tole pa ni, čeprav ne dvomim, a bo v zabavo marsikateremu nezahtevnemu bralcu. A po branju Ninja surikat se ne bo počutil niti za trohico pametnejšega ali bogatejšega.

Problem je privlečen za lase in stokrat prežvečen: zlobni mogočnež bi rad zavladal svetu. O njegovih motivih ne vemo ničesar, zato kot lik deluje plitvo in neprepričljivo. Glavni junaki se sicer med seboj razlikujejo, a med njimi ni nobene zanimve dinamike, še manj je opaziti kaj posebej zanimvega v odnosu z nasprotnikom. Pomislimo, denimo, na dinamiko med Tomom in Jerryjem, če uporabimo žanr, ki je tej knjigi bližji, kot bi ji bili drugi zanimivi primeri dinamike med sodelujočimi (Sneguljčica in sedem palčkov) ali nasprotujočimi (Sinjebradec).

Sploh imam občutek, da sem bral razvlečeno obnovo risanke, ki bi trajala morda deset minut, v njej bi bilo veliko akcijskih vložkov, nekaj bolj ali manj posrečenih duhovitih domislic in morda še kak glaseno plesni vložek. Narejeno po formuli pač. Toda tudi risanke, narejene po formuli niso vse enako dobre.

In ta zgodbica, ki je le del serije, avtor pa je menda napisal več podobnih komercialno uspešnih serij, vsekakor ne spada med tiste, ki si jih v življenju zapomnimo.

 

 

 

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Jan Ormerod

Čudodelni iskalec vode

V puščavskem območju že dolgo ni zapadel dež. Rastlinje se suši, živali trpijo, ljudje so brez idej, ko se neki deček domisli iskanja z bajalico.

nihalo-s-kristalom

Ker nisem imel slike bajalice, dodajam nihalo

Pri tej zgodbi se težko odločim. Ni slaba, vendar tudi nima česa posebnega, po čemer bi si jo človek zapomnil. ni presenetljvih preobratov, ni zanimivih nasprotnikov, ni kakih posebnih čustev. Pripoved sicer lepo teče, mogoče je najti celo sporočilo, namreč, da je treba verjeti vase in vztrajati, a prav to sporočilo je tudi lahko varljivo – v resničnem življenju je pač včasih treba znati tudi odnehati.

Tudi ilustracije so lepe, privlačne, imajo v sebi nekaj puščavske lepote, ki pa je hkrati tudi lahko monotona, a se mi vseeno zdijo boljši del slikanice o čudodelnem iskalcu vode. V zgodbi bi si namreč vseeno želel bolj dodelanih likov, bolj konkretnih situacij, bolj napetih prizorov, ob katerih bi se morda malo pospešil srčni utrip ali zadal dih.

Tako pa dogajanje lepo gladko teče do srečnega konca in na koncu imamo občutek kot po nekem vsakdanjem sprehodu. Sicer prijetno, a ne nekaj, zaradi česar bi navdušeni tekli k prijateljem in jim priporačali na vse grlo. Takšne slikanice pogosto dobivajo nagrade, a po mojem se otrokom, ki naj bi jim bile namenjene, ne prikupijo tako kot kakšne druge.

Če jo torej dobite v roke, jo prelistajte, prav posebej v knjigarno ali knjižnico pa vas zaradi Čudodelnega iskalca vode ne bi pošiljal.

Objavljeno v Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Siobhan Dowd

Čisti krik

Najstnica odrašča med tem, ko se nanj zgrne kopica večjih ali še večjih težav. Vzporedno spoznavamo sliko družbe v zakotnem irskem kraju.

siobhan-dowd-cisti-krik-roman

Socialna stiska, brezizhodnost položaja prebivalstva, vpliv Cerkve, slaba izobrazba, tipični problemi odraščanja, izguba staršev, nesrečna ljubezen, uničeno prijateljstvo, … Vse to in še več je avtorica vključila v zgodbo, ki ni niti kratka, niti posebej lahka, a nenehno vleče in jo je težko izpustiti iz rok.

Čeprav se loteva težkih, mračnih in celo brezupnih tem, avtorica, ki jo skozi glavno junakinjo nenehno čutimo, vseeno v pripovedi in pristopu do življenja na sploh vseeno ohrani dobro mero humorja in še kako potrebnega optimizma.

Seveda mladinski roman Čisti krik Siobhan Dowd toplo priporočam v branje, a bralec, oziroma bralka mora biit zanjo dovolj zrel. Osebno bi jo prej priporočil petnajstletnikom kot morda dvanajstletnim bralcem, a odločitev je seveda stvar pripravljenosti vsakega posebej. Opravko imamo torej z odlično knjigo avtorice, ki smo jo na tem blogu posredno že spoznali prek knjige, ki jo je le v grobem zasnovala, pa ji je bolezen vzela možnost, da jo tudi napiše.

Govorim seveda o knjigi Sedem minut čez polnoč, ki je slogovno sicer drugačna, a ima s to vendarle marsikaj skupnega in je prav tako prvovrstno branje. Dobrih knjig nam torej ne manjka. Če jih bomo brali, bo morda tudi v resničnem življenju prišlo do kakšne pozitivne spremembe več.

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Pavel Šrut

Lihožerci

Gotovo se tudi vi sprašujete, kaj se dogaja z nogavicami, da zlepa ne najdemo para. Le zakaj zjutraj vedno ena manjka?

nogavice-fotografija

Odgovore ponuja knjiga Lihožerci, napeta zgodba o malih bitjih, ki se prehranjujejo z nogavicami. Ne le prehranjujejo, v našem svtu so uspeli zgraditi svojega, z izdelano hierarhijo, zapletnemi medsebojnimi odnosi in nepredvidljivo dinamiko.

Medtem, ko se starejši lihožerci še vedno držijo pravila, da se ljudem ne smejo pokazati (za kar so konec koncev tudi opremeljeni s kameleonskimi sposobnostmi), bi namreč mlajši radi zgodovino pisali na novo. Tudi za ceno (pre)drznih podvigov, med katerimi množično izginjajo nogavice.

V knjigi spoznamo več lihožercev iz vsake od omenjenih skupin. Med njimi pride do pravih bitk, v katere so hočeš nočeš vmešani tudi ljudje. Vsaj dva med njimi se spotoma zelo podrobno poučita o lihožercih in le-ti postanejo predmet zanstvenega preučevanja.

Napeto, zabavno, predvsem pa izvirno čtivo, v katerem sicer pogrešam ženskih likov, a knjigo vseeno brez pomislekov priporočan v branje. Kajti pri manjkajočih nogavicah se šala neha!

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Patrick Ness (po zamisli Siobhan Dowd)

Sedem minut čez polnoč

Deček in njegova mati se po očetovem odhodu k drugi ženski spopadeta s težko boleznijo. Toda fant ima še eno veliko težavo …

slika-tise-s-plodovi

Kakšno zvezo ima tisino drevo z njunega vrta z nočnimi morami, ki so fanta začele tlačiti? Kakšne težave ga pestijo v šoli in kakšne z babico? Zakaj je naslov sedem minut čez polnoč? Ima skrivnostna nasilna pošast, ki ga vse pogosteje obiskuje z njim kakšne posebne namene? Od kod pozna njegovo največjo skrivnost?

Napeto branje je polno kaveljcev, ki bralca vlečejo od strani do strani, iz poglavja v poglavje. Srhljive črno-bele ilustracije, velikodušno posejane po knjigi, napetost še stopnjujejo. Je avtor, ki na začetku pove, da zamisli za knjigo ni dobil sam, ampak jo je dobila uspešna, a prezgodaj umrla Siobhan Dowd, v svojo pripoved hote ali nehote vpletel tudi njo?

Knjiga Sedem minut čez polnoč vsekakor zadovolji tudi malo zahtevnejše bralce, čeprav je v osnovi namenjena najstnikom. Vprašanja, ki jih odpira in nanje tudi kar dobro odgovarja, pa so resna, pomembna in ravno pravšnja za vse, ki se prej ali slej začenjamo zavedati svoje in tuje ranljivosti, umrljivosti, krhkih, a dragocenih povezav, ki jih jemljemo za samoumevne, dokler se ne zgodi, kar se pač prej ali slej pripeti vsakemu.

Odlična, berljiva, a globoka knjiga, ki jo toplo priporočam.

 

 

 

 

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , , , | Komentiraj

Lovan-tsofina Antesaka

Antešaške pripovedke

Zbirka basni, pravljic, povesti, … ljudstva Antesakov z Madagaskarja.

slika-rizevega-polja-na madagaskarju

Fotografija riževega polja na Madagaskarju

Drugi kraji, drugi običaji, verjetno pričakujete.

Da in ne. Nekatere pripovedke se res kar precej razlikujejo od tistih, ki smo jih vajeni v Evropi, a v bistvu gre za podobna vprašanja in modrosti, ki jih ljudje delijo drug z drugim ob najrazličnejših priložnostih. Seveda tudi zvečer ob tabornem ognju.

Zeli veliko se Antesaki na primer ukvarjajo s pojasnjevanjem naravnih pojavov. Zanima jih, kako je nastal svet, zakaj psi in mačke niso prijatelji in podobno. Logika je v ospredju, čarovnije je manj, a tudi sama logika ima v sebi vedno kakšne magične elemente in čeprav me same zgodbe niso tako strašno navdušile, da bi skakal do stropa, imajo v sebi dovolj iskrive izvirnosti, da knjigo vseeno priporočim v branje.

Kajti raznolikost nas bogati in kar morda zmanjka pri pripovedni spretnosti in domiselnosti, Antešaške pripovedke več kot nadoknadijo s svojo simpatično nenavadnostjo, v kateri pa se brez težav še vedno prepoznamo.

Drugi kraji, a (skoraj) iste skrbi. Lep dokaz, da knjige povezujejo. Če bi ljudje več brali, bi se gotovo manj vojskovali, mar ne?

 

 

Objavljeno v Vse knjige | Tagged | Komentiraj

Wilhelm Hauff

Pravljice

Zbirka pravljic enega najboljših pravljičarjev za katere niste nikoli slišali. Nekaj naslovov: Kalif Štrk, Pritlikavec Nosan, Mali Muk, O lažnem princu …

wilhelm-hauff-zgodba-o-laznem-princu

Pravljice Wilhelma Hauffa so njegovo najbolj znano delo, čeprav se je pisanja, sodeč po ohranjenih pismih, loteval predvsem zaradi zaslužka. Ob pravljicah je napisal več romanov in drugih del, a najbolj bo ostal v spominu prav po literaturi, za katero je vedel, da je sicer namenjena otrokom, a jo bodo kupovali starši (podobno kot Andersen in za razliko od bratov Grimm).

Tedanji literarni modi primerno (1001 noč je bila v vrhu priljubljenosti večine Evrope) se je prva knjiga njegovih pravljic (napisal je tri, vsako leto pred smrtjo eno) odvijala n eksotičnem Orientu, a kasnejši se naslanjata bolj na domače, oziroma evropsko izročilo. Njegov pogled na avtorske pravice bi si zaslužil svoj članek, saj je med svoje pravljice uvrstil tudi denimo kakšno Hoffmannovo ali bratov Grimm. Tudi pravdal se je zaradi takih zadev (v tistem primeru je šlo sicer za parodijo, a vseeno grobo kršitev avtorskih pravic in Hauffov založnik je bil pošteno kaznovan).

Večkrat je uporabil okvirni način pripovedovanja (zgodba v zgodbi), prav tako znan iz 1001 noči ali Dekamerona in Heptamerona, njegove pravljice pa so bolj pripovedi, z več akcije kot fantastike in nenavadno dolge, kar je po svoje logično, saj se mu je zdelo, da bi bila zanj najboljša publika premožna mladež v starosti med 12 in 15 let.

Vsekakor gre za izjemnega ustvarjalca, ki za razliko od številnih njegovih še danes alavnih sodobnikov ni pisal (ne pravljic, ne česa drugega) ob udobni univerzitetni službi ali mestni pisarni, temveč je bil pravi svobodnjak. Neverjetno produktiven svobodnjak, ki je prepotoval pol Evrope, izdal kopico monografij in spotoma še doktoriral.

Le nekaj dni pred 25. rojstnim dnem je umrl zaradi vročice, ki je bila menda posledica tifusa. Njegove pravljice so ostale in samo žal nam je lahko, da jih ni več. Nikar jih ne izpustite s svojega bralnega seznama.

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , | Komentiraj