Peklenski boter je le ena izmed številnih pravljic v znani zbirki, ki je po pravici na seznamu bralne značke, saj ne le pomaga ohranjati slovensko kulturno dediščino, ampak na enem mestu predstavlja ljudsko ustvarjalnost za otroke po vsej Sloveniji.
V slovenskih ljudskih pravljicah imajo hudiči pomembno vlogo
Pravljice v zbirki niso tako atraktivne kot smo jih vajeni iz nekaterih drugih zbirk (na primer bratov Grimm ali Tisoč in ene noči), a vendar po svoje dragocene in na poseben način zanimive.
Najprej zato, ker jih ne poznamo tako dobro, kot bi se, glede na to, da so vendar ‘naše’, spodobilo. Že zmerno načitan bralec bo hitro opazil, da si slovenske pravljice marsikaj delijo tako z znanimi pravljicami z Zahoda, kot svojimi vrstnicami z Vzhoda, Juga ali Severa, a imajo vseeno nekaj značilnosti, po katerih se ločijo od njih, Hkrati jih taiste značilnosti povezujejo, pa čeprav so v zbirki pravljice z vseh koncev Slovenije in so nanje očitno vplivali sosednji narodi z zelo različno zgodovino in pripovedno tradicijo.
Potem zato, ker so slovenski zbiralci pravljic svoje delo vsaj v večini primerov vzeli zelo resno in niso pravljic zapisali, oz. popravili, oz. izboljšali v skladu s svojim literarnim okusom in političnim nazorom, kot sta to naredila na primer Jakob in Wilhelm Grimm ali Charles Perrault, če gospe d’Aulnoy ali H. C. Andersena kot čisto pravih avtorjev niti ne omenjam.
Ne nazadnje tudi zato, ker se lahko prav prek pravljic marsikaj naučimo o slovenski zgodovini, načinu razmišljanja slovenskega človeka (prav tistega, ki se še danes obnaša tako kot se, vključno z volilnimi preferencami) in seveda vsak posebej o sebi, o svojih lastnih prednostih in slabostih. O dobrem in zlu.
Po mojem ne gre za pravljice, ki bi jih majhnim otrokom pripovedovali ob ognjišču (kdor ga ima), ampak bolj za takšne, ki jih otroci prebirajo sami, v svojem lastnem ritmu, se spotoma naučijo kako starinsko besedo (sam vem, da sem se) in si razširijo obzorja po dolgem in počez.
Tudi ni knjiga, ki bi jo prebrali na dušek. Bolj se zdi primerna za uživanje po žlicah, morda kar po eno pravljico na dan, niti ne nujno zvečer, pred spanjem, saj se v njih najde marsikak srhljiv element, v zmernih količinah, počasi in z užitkom.
V zanikrno pisarno nesposobnega detektiva in njegovega komaj trinajst let starega brata vstopi nenavaden obiskovalec s še nenavadnejšo željo. Na videz preprosta naloga se zelo hitro zelo zaplete in ljudje naokrog kmalu začnejo umirati …
Že iz naslova lahko sklepamo, da gre za parodijo na eno najbolj znanih detektivk vseh časov. Namesto Humphreya Bogarta in Mary Astor, če pravih negativcev niti ne omenjamo, se pojavi cela paleta zanimivih likov, ki so vsi po vrsti parodije podobnih likov iz pogosto po krivem za cenen označenih detektivk.
Vsi lažejo, vsi so nasilni, vsi so pohlepni, … A nihče nima v rokah vseh podatkov, s katerimi bi prišel do glavne nagrade. Če glavna nagrada seveda sploh obstaja.
Kajti sprva se zdi, da se vse vrti okrog posodice z bonboni!
Anthony Horowitz zgodbo pripoveduje skozi doživljanje najstnika in do konca ostane na stopnji besedila, primernega za mladoletne osebe, kar Sokolovega malteserja uvršča med mladinsko literaturo. Je pa to seveda še vedno žanrsko čtivo, prava napeta kriminalka z uganko, ki je marsikdo ne bo znal rešiti do samega konca in s številnimi presenečenji na poti do rešitve.
Ker gre za parodijo, seveda smeha med branjem ne manjka.
V takšnem kratkočasnem čtivu nikakor ne pričakujemo nekih globokih življenjskih resnic, a ob očitnem pozitivnem učinku (spodbujanje ljubezni do branja) velja gotovo izpostaviti še vsaj pripovedovalsko spretnost, ki mladim bralcem lahko še kako pride prav pri njihovem pripovedovanju in pisanju, pa naj gre za šolske obveznosti ali druge priložnosti, pri katerih sposobnost podajanja informacij na zanimiv in duhovit način pomeni dodatno prednost.
To je ena tistih knjig, pri katerih takoj po koncu branja preverim, ali so na voljo še kakšna dela istega avtorja. Po možnosti pri nas.
Z veseljem sporočam, da so. Tudi v slovenskem prevodu.
Knjigo seveda toplo priporočam in ob priložnosti dodam še kak naslov.
Jon Scieszka: Frank Einstein in antisnovni motor (1. knjiga v seriji)
Šolarja se pripravljata za tekmovalno nastojeno razstavo naravoslovnih projektov, kjer se nadejata prve nagrade, s katero bo dedek glavnega junaka odplačal dolgove in ohranil delavnico. Toda njune načrte bo poskušala preprečiti zelo vplivna konkurenca …
Zgodba o mladem Franku Einsteinu, njegovem dedku Bertu in prijatelju Watsonu me je takoj spomnila na podobno zmes naravoslovja in humorja v knjigi o Tinetu in Binetu. Vendar imamo v tem primeru za razliko od Tineta in Bineta, kjer so le predstavljeni njuni nori izumi, pravo zgodbo z uvodom, zapletom, preobratom in razpletom, kar seveda prinaša same pluse.
Žal je izredno težko najti znanstvenike, ki bi bili tudi uporabni pedagogi in obratno, tako da je prvi stik otrok z znanostjo običajno bistveno slabši, kot bi lahko bil. Znanost namreč ni gora podatkov, kot nas poskušajo prepričati v veliki večini učbenikov, ampak predvsem zanimiva godlja, ki še najbolj spominja na zastavljanje zabavnih izzivov in ugank.
No, takšne knjige vendarle ohranjajo upanje, da otroci (velja za fante in punce) svoje naravne radovednosti ne bodo pustili umreti pod goro nepotrebnih ali vsaj slabo predstavljanih podatkov, ampak bodo igrivo raziskovanje prenesli tudi v kasnejša leta, ko se bodo že znali pravilno nasloniti na ustrezne in upreti neustreznim avtoritetam.
Tale knjiga je odličen dokaz, da je mogoče zanimive naravne pojave predstaviti na razumljiv, znanstveno korekten in za mladino privlačen način. Če so zraven vohuni, roboti in fantastične domislice, toliko bolje.
Kot lahko hitro uganemo, je knjiga, v kateri praktično ni ženskih likov in se vse vrti okrog znanosti in tehnike, poleg tega je v ospredju tekmovanje, namenjena pretežno fantom, nekako med desetim in petnajstim letom, a marsikatero dekle se bo ob njej vseeno kar dobro zabavalo. Humorja namreč ne manjka, kar vsekakor velja za učbenike (kljub temu, da je med pravimi znanstveniki ogromno nepopravljivih šaljivcev) in to je seveda dodaten plus.
So pa tudi minusi. Da ni ženskih likov, je gotovo eden. Manjka tudi globine nastopajočim, ki so bolj nosilci akcije, kot izoblikovane osebnosti z nekim notranjim življenjem. Ob obilici akcije avtor kot da malo pozabi na bralca, ki si mora vendarle sem in tja vzeti kratek premor za oddih. Prav tako niso vsi opisi najbolj posrečeni, saj ob podrobnem naštevanju predmetov v določenem prizoru hitro pade napetost, prav ta pa bi morala bralce gnati k obračanju strani.
Kljub temu gre za zelo spodobno čtivo, in ker je to šele prva knjiga v seriji, bomo v roke vzeli tudi drugo.
Priporočam.
Jon Scieszka: Frank Einstein in električni prst (2. knjiga v seriji)
Frank in njegov prijatelj Watson izdelata preprosto, a učinkovito napravo za brezžično prenašanje elektrike. Še bolje: takšna elektrika bi bila zastonj. Toda kaj, ko Edison istočasno načrtuje nadzor na električno energijo v istem kraju …
Spet veliko akcije, zabavni dialogi in kar nekaj zanimivih preobratov, a glavna privlačnost knjige je gotovo povzetek dvoboja med pravima znanstvenikoma, pionirjema elektrike za množično rabo: idealistom Teslo in praktičnim Edisonom.
Čeprav je v resnici Edison zmagal, so Tesline ideje še vedno aktualne in prodorne, tako da je avtorju v veliki meri v zgodbi uspelo povzeti bistvo: Edison je bil le kratkoročni zmagovalec, prihodnost pa pripada Tesli.
V knjigi o električnem prstu imamo seveda opravka še z ‘zainteresirano’, a slabo poučeno javnostjo, samovoljnim šimpanzom in neobičajnima robotoma (kot bi bilo sicer okrog nas veliko običajnih).
Ta knjiga mi je celo bolj všeč od prve. Priporočam in se veselim tretje.
Gospod Gnilc je ogaben v vseh pogledih (in prisluhih), a nekaj mu moramo priznati – ima daleč najlepši vrt v mestu (čeprav ne po svoji želji). Seveda pa se s prihodom velikega psa lahko marsikaj spremeni …
To je prva od vsaj sedmih (zaenkrat v slovenski jezik prevedenih) knjig v seriji o gospodu Gnilcu (da, namen imam prebrati vse in to že takoj marsikaj pove o projektu Andyja Stantona), v kateri srečamo sicer preprosti in v bistvu nič kaj posebno zgodbo, ki pa je povedana na izjemno domiseln in zabaven način. Pred davnimi leti, ko sem imel še lase, sem sodeloval z urednikom, ki je tovrstno branje označeval s strokovnim izrazom pišurija (mišljeno v najbolj pohvalnem možnem pomenu).
Avtorju se pozna, da je v življenju preizkusil različne načine preživljanja in med drugim tudi nastopal kot stand-up komedijant. Pri opisovanju dogajanja in še posebej nastopajočih likov zna zares izjemno izkoristiti vsako priložnost, da vse skupaj obrne na hec. Naj gre za izgled, početje, imena, celo sorodstvene vezi, vse je priložnost za hehet, smeh in seveda skrajni krohot, ob katerem pozabimo na vsakdanje skrbi in z veseljem obrnemo stran, saj pričakujemo še in Stanton pri tem ne razočara.
Samo, da razčistimo strokovno podrobnost – zaradi obilice ilustracij, kii sice rniso bistvene za potek zgodbe, a jo čudovito poživijo, sem knjigo med kategoirijami na desni strani uvrstil med slikanice (pri nas je to po definiciji, da zasedajo vsaj 30 odstotkov knjige, in mislim, da smo tu nekje), prav tako pa bi lahko rekli, da gre za knjigo, saj je zajetna, manjšega formata in na policah z malce zahtevnejšim branjem (pri tem mislim slog Harryja Potterja, ne Bratov Karamazovih).
Ker sem poklicno deformiran, seveda hitro opazim tudi šibkejše plati same zgodbe, določena ponavljanja in predvidljivosti, tudi zamujene priložnosti za še kak dodaten utrinek, a to nikakor ne zmoti užitka ob prebiranju. Pravzaprav je edina zamera, ki jo ima (po mojem osebnem in izrazito pristranskem mnenju, saj sem izrazit navijač vsega smešnega v literaturi) lahko bralec po koncu takšne knjige, da se je končala.
Ampak, kot omenjeno že na začetku – to je šele prva v seriji knjig. Kot sem na na hitro poškilil, je v angleščini na voljo že osma in precej verjetno se zdi, da jih bo še več. Tudi v slovenskem prevodu.
Knjigo ne le toplo priporočam, ampak jo posebej izpostavljam kot primer branja, ki ga lahko ponudimo začetniku, ki ni ravno ljubitelj. To, in ne šolsko obvezno branje, je, všeč ali ne, vstopnica v svet kulture in samo kulturni ljudje lahko izboljšajo naš svet. Ravno pri tem pa je še veliko prostora za izboljšanje, kajne?
Gospod Gnilc in goblini (3. knjiga v seriji)
To knjigo sem bral kot drugo, kar naj ne bi bila ovira, saj so zgodbe neodvisne druga od druge. Začne pa se skrajno napeto: neznanci napadejo gospodično Ljubko in potem gre vse samo še na slabše …
Knjiga je po pričakovanju smešna. Zares smešna. Čeprav je mogoče marsikateri štos predvideti, se bralec kljub temu ne more upreti krohotu in občasnemu valjanju po kavču (prosim, ne berite te knjige na fakirski postelji iz žebljev). Ker pa tale objava vendarle ni namenjena zgolj nekritičnemu hvaljenju, bi podal še svojo pripombo. Če sem že pri prvi knigi ugotavljal, da je ob veliko akcije le malo zgodbe, je to v tretji knigi še toliko bolj izrazito.
Osebno me na primer zmoti, kadar avtor proti koncu pisanja ugotovi, da se mu katera od nitk ni lepo razpletla, pa potem gladko doda kratko predzgodbo, s katero pojasni zakaj točno določena oseba spada na točno določeno mesto. To je seveda pohvalno, saj mnogi avtorji takšnih spodrsljajev (posebej lastnih) niti ne opazijo, še manj jih poskušajo popraviti.
Po drugi plati, pa je taka napaka (in priložnost za popravek) lahko dobro izhodiščee, da se vrnemo v zgodbi za nekaj korakov nazaj, dodamo kaj zanimivega, spremenimo luknjo med podatki v zabavno uganko in prijetno presentimo bralca z neko ‘dodano vrednostjo’, ki že tako dobre ali celo odlične knjige naredi zares vrhunske.
Tako da – nekaj rezerve je vendarle še. Knjigo seveda klju temu toplo priporočam.
Amy in Aron sta prijatelja, ki nekega dne na odpdu najdeta duhca v steklenički. Seveda je to šele začetek …
Ko prebereš stotine zgodb o prijateljstvu nekako dobiš občutek, da je bilo že vse povedano, a Ulfu Starku je uspelo to priljubljeno temo vseeno predstaviti na svež in privlačen način. Čeprav zgodbica ni posebej smešna, niti za hip ne postane dolgočasna ali celo (na to sem alergičen) vzgojna.
Če bi ji moral kaj zameriti, je to način, kako duhec reši težavo svoje prijateljice. Prepričan sem, da bi se to dalo storiti še bolje. Ampak to drobno težavo več kot odtehta način, kako je prijateljstvo v knjigi predstavljeno – kot gradnja, nenenhen proces, v katerega moraš dan za dnem vlagati, dokler se nekega dne ne izkaže, da je pred teboj nekaj trdnega in spoštovanja vrednega.
Avtor odsotnost prijateljstva predstavi kot nevidnost. Drobne pozornosti, lahko bi jim rekli prijateljske geste, nato postopno pripeljejo do materializacije duhca, ki postane vsaj navidez prav običajen fantič. Dialogi so kratki, jedrnati, ni veliko opisovanja, dogajanje teče gladko in liki so, čeprav niti eden ne prav globok, simpatični in prepričljivi.
Tako da knjigo, ki je v bistvu slikanica, saj so ilustracije skoraj na vsaki strani, in še živahne in barvite so, seveda toplo priporočam.
Nekoč je živel zelo resen fantek, ki je že zelo zgodaj znal skrbeti zase. Zelo rad je imel živali, njegovi starši pa ne …
Zabavna zgodba o odraščanju in odgovornosti, ki jo prinaša življenje. Deček ima težavo, ki je skupna milijonom otrok po vsem svetu. Rad bi domačo žival, starša pa, posebej mama, nad idejo nista navdušena.
Tako se odloči zaživeti sam, kar niti ni težko, saj je bister in iznajdljiv. Tudi navidez odrasle težave, kot je stanovanje ali denar, hitro reši. Bo pač živel na zapuščeni kmetiji in zadel na srečelovu. Namesto hišnega ljubljenčka dobi kar dva, kii pa sa vse prej kot ljubljenčka, saj se izkažeta za zanimiva prijatelja in ga tako uspešno podpirata, da se nauči na življenje gledati tudi z drugačnimi očmi.
Ob glavnih je tu še nekaj posrečenih stranskih likov, ob katerih se večkrat nasmejimo in v njih najdemo še kakšno zabavno navezavo na resnični svet, svet odraslih. ali pa ne, če pač želimo le uživati v dobri zgodbi. Knjigo Edvarda Uspenskega priporočam v branje tako bralcem začetnikom kot malo starejšim, saj bo v njej vsak našel kaj zase. Tudi ob drugem ali tretjem branju.
Zgodbe tisoč in ene noči so še ena klasika za otroke, ki sprva nikakor ni bila namenjena otrokom. Preden so pravljice iz zbirke v roke dobili Disney in drugi mojstri zabave za družino, je bilo v njih namreč najti marsikaj spornega …
Pravljice iz Tisoč in ene noči so ena najvplivnejših knjig v zgodovini. Iz njih so črpali navdih tako mojstri pripovedi za otroke (Andersen), kot za mladino (Stevenson), kot za odrasle (Borges). Seveda spada k splošni izobrazbi, da jih pripoveduje Šeherezada, ki si s spretnim pletenjem zgodb vsakič znova kupuje še en dan življenja. Šah, ki je pred njo po prvi poročni noči pobil že toliko mladoporočenk, bi namreč rad vsakič slišal, kako se določena zgodba konča.
Vendar jih Šeherezada ne konča, saj so prepletene na učinkovit in v 18. stoletju, ko so pripovedi Tisoč in ene noči prispele v Evropo, že dodobra preverjen način. V skoraj vsaki zgodbi namreč kdo pripoveduje drugo zgodbo, in ko se ena konča, je druga ravno najbolj napeta, začenja pa se že tretja … In tako naprej.
Podobno formulo pripovedovanja so uporabljali Boccaccio, Chaucer, Basile in številni drugi, danes pa je skoraj pozabljena. Avtorjem so namreč na voljo še spretnejše in sodobnemu času nenehnega hitenja primernejše pripovedovalske formule.
Pravzaprav imamo že s Tisoč in eno nočjo povsem drugačen stik, kot so ga imeli pred stoletjem in tedaj je bil drugačen kot pred dvema ali tremi. Posameznim zgodbam lahko sledimo vse do 9. stoletja, kjer so bile še obogatene s številnimi dekorativnimi poetičnimi vložki, za katere že na primer francoski dvor v začetku 18. stoletja ni imel več potrpljenja. Potem so se dodajale druge zgodbe, nekatere so bile izpuščene, svoje so seveda dodali prevajalci izvirnih besedil, nato prevajalci prevodov in še kasneje prevajalci, ki so našli še starejše vire od prvih prevajalcev.
Galland, uradno le prvi prevajalec, je zagotovo že zgodbam, ki jih je dobil od svojih virov, marsikaj dodal in odvzel, da je le ustregel muhastemu in razvajenemu okusu visoke družbe. Verjetno ne bomo nikoli izvedeli, koliko avtorskega se v resnici skriva v njegovih ‘prevodih’, sumijo pa, da je še posebej veliko ravno v najbolj znanih pravljicah, kot so Aladin in čudežna svetilka, Sedem Sinbadovih potovanj in Ali Baba in 40 razbojnikov.
Pustimo to raziskovalcem in se raje posvetimo užitku ob branju, za katerega pa je tokrat treba nekaj predpriprav. Tisoč in ena noč je namreč v slovenskem jeziku na voljo v toliko različicah, da jih otrokom ne moremo preprosto potisniti v roke.
Nekatere so namenjene bralcem začetnikom, nekatere zaradi svojega jezika za mlade niso več tako privlačne, nekatere pa zaradi svojih preveč erotičnih vložkov za premlade še niso primerne. Zato odraslim zbirko toplo priporočam, a hkrati svetujem, da jo preudarno ocenijo in v skladu z otrokovimi zmožnostmi, posredujejo naprej. Vsekakor gre za pravo pravljično zakladnico, v kateri lahko uživamo od predšolskih let pa vse do pozne starosti.
Klavdij je ljubek kužek z baretko, Nogavička Scufanec pa njegova najboljša prijateljica. Medtem ko sta Klavdijeva lastnika v službi, se Klavdij s prijateljico poda na potep po mestu …
To je knjiga za bralce začetnike, v kateri so stavki kratki, jasni in duhoviti. Besednih iger in zanimivih preobratov kar mrgoli. Zapleti so preprosti, a komični, Klavdij pa se obnaša kot malček, ki je ravno dobro shodil in se počuti praktično odraslega. Ves svet je njegov!
V tej knjigi nikar ne pričakujte preveč realizma, saj Klavij ne pozna ovir kot so prometni predpisi, plačevanje vstopnic ali odklepanje vrat. Prav tako kot jih ne pozna že omenjeni malček, ki mu je očitno tole zabavno čtivo na meji med slikanico in stripom namenjeno. Se pravi, da je knjiga primerna predvsem za tiste, ki jim knjige še beremo ali so sami v svetu branja šele začetniki. Vendar bo pritegnila tudi starejše.
Avtor, ki je hkrati ilustrator, se je odločil za preprosto, a učinkovito črtno risbo z dodanimi črnimi in rdečimi ploskvami. Simpatično in nadvse všečno. Priporočam!
Elza živi sama v veliki lepi hiši, družbo ji delajo le številni strahovi. Najhujši je strah pred ljudmi. Nekega dne pa skozi okno prileti …
Elza prek manjše nezgode spozna simpatičnega dečka, ki pokaže zanimanje zanjo in Elza kmalu ugotovi, da je človeška družba lahko še kako prijetna. Konec je dober in optimističen.
Sedaj pa k pripombam glede vsebine in oblike, s katerimi se verjetno marsikdo ne bo strinjal, saj besedilo očitno nagovarja odtujenost kot eno večjih težav sodobne družbe, likovna izvedba pa več kot očitno kliče po nagradah, a se mi zdijo zato pomisleki še toliko pomembnejši.
Glavni lik je za moj okus premalo dodelan. Ničesar ne izvemo o Elzi. Koliko je sploh stara. Zakaj je sama. In predvsem zakaj se vsega boji.
Še manj izvemo o dečku, ki pride k njej. Zakaj je on sam? Kako to, da si on upa kar takole v neznano hišo? Kako to, da ima toliko časa za neznanko (po mojih izkušnjah otroci niso tako odprti in zaupljivi)? In kako to, da se drug drugemu tako hitro prikupita?
Kot že večkrat doslej sem opazil pomanjkanje motivacije pri likih. Kako to, da se v zgodbah o Sneguljčici,Pepelki in drugih klasikah jasno razloži, zakaj je ta in ta naredil to in to? Ali sodobnim avtorjem in avtoricam tega ni treba? Dobra zgodba ima vedno jasen vrstni red dogodkov in za vsakega je povsem jasna vzročno posledična zveza zakaj – zato.
V slikanicah, ki trenutno kraljujejo na policah, pa je vse boj prepoznaven vzorec kratkega opisa težave osnovnega lika (največkrat je to osamljenost, odtujenost, drugačnost), ki mu sledi naključen dogodek, prek katerega v življenje taistega lika vstopi drug lik (ali več njih) in nato z minimalnim konfliktom ali celo brez tega nastopi rešitev, ki pa ravno zaradi odsotnosti napetosti ne naredi vtisa na bralca ali poslušalca zgodbe.
Seveda je mogoče narediti odlično zgodbo tudi z minimalnimi konflikti, a za to je treba precej več spretnosti, kot je pokažejo številni avtorji novodobnih slikanic. Tove Jansson je odličen primer za to. Toda pri njej, recimo, je ogromno pozornosti posvečeno gradnji okolja, ustvarjanju vzdušja, predstavitvi likov, …
Tega dandanes skoraj ni več. Očitno gre pač (pre)več energije za prisotnost na socialnih omrežjih in drugih obveznih spremljevalcih današnjega uspeha (ki je vedno merljiv v evrskih ali dolarskih dobičkih). In seveda za grafiko.
Zato še nekaj besed o ilustracijah. Izvrstne so. Avtorica uporablja že nekaj časa priljubljeno tehniko kolaža, kjer ozadje izdela z eno tehniko, nastopajoča lika pa z drugo. Končni učinek je zanimiv in privlačen, a splošen vtis s temačno hišo in statičnimi, ponavljajočimi se prizorišči, ki so po mojem še ena zamujena priložnost za ustvarjanje napetosti in dinamike, se mi zdi za otroke vendarle bistveno manj primeren kot bi bil z drugačno tehniko in vsaj občasno svetlejšimi barvami.
Sodobne eksperimentalne tehnike, ki jih opažam že dalj časa in tako pogosto pobirajo nagrade, ne prepričajo pa publike, so vsekakor dobrodošle, a zelo zelo redko sežejo v otroško srce.
Tako je končni vtis o slikanici, da je bila narejena za pobiranje nagrad na natečajih in razstavah, ne pa za otroke in prenašanje življenjsko pomembnih sporočil.
Sporočilo, naj bomo vendar odprti za človeške stike in se naj ne bojimo vsega me ne prepriča, saj ne izvemo, zakaj pravzaprav zaupati tujcu (življenje nas uči, da to niti približno ni dober pristop), niti kako se svoje težave najprej začeti zavedati in nato, kako jo premagati, me žal ne prepriča.
Takšno zgodbo hitro pozabimo in sprašujem se, če ni to samo eden od simptomov sodobne potrošniške družbe. Ker smo na koncu v osnovi nezadovoljni, bomo pač toliko prej pripravljani kupiti drugo, prav tako neprepričljivo slikanico?
Beholder: Fudebakudo: the way of the exploding pen
Tole je dvestota objava! Ja – dvojka in dve ničli. Pravi trenutek, da spet v goste povabim nekoga, ki nekaj velja v svetu branja. Tokrat se je na povabilo prijazno odzvala Polona Vilar, profesorica, knjižničarka in nosilka črnega pasu (3. dan) v karateju. Za knjigo, ki jo priporoča v branje, pa je izbrala nekaj nadvse nenavadnega – nekakšen učbenik borilnih veščin v stripu.
Borilne veščine, branje in pisanje ter risanje verjetno niso aktivnosti, ki bi jih bili vajeni videti skupaj, ali o katerih bi razmišljali v kompletu. Zaradi malce izkušenj na vseh navedenih področjih (z izjemo risanja), pa tudi zaradi ljubezni do njih, mislim da je primerno, da dokažem, kako naravna je pravzaprav ta kombinacija.
Pri tem mi bo pomagal Fudebakudo. Ne poznate? Nič hudega, še zmeraj imate čas, da to
ogromno vrzel nadoknadite, ker, kot veste, nikoli ni prepozno.
Fudebakudo je, kot izvemo s spletne strani https://www.fudebakudo.com/, starodavna in zelo skrivna borilna veščina kitajskih korenin, ki je pravzaprav zmes mnogih borilnih veščin, zlasti pa temelji na zapletenih potezah peresa, ki temeljijo na potezah meča. Izraz sam je seveda japonskega izvora, pomeni pa »Način eksplozivnega peresa« (izvirno »The way of the exploding pen«).
Fudebakudo je tudi knjiga. No, v bistvu strip. Izdan leta 1993 in 2003 pri britanski založbi
Exploding Pen Ltd. Avtor se, situaciji primerno, skriva pod psevdonimom Beholder (po slovensko Opazovalec). Gre za zbirko vodnikov za mnogo različnih japonskih in drugih borilnih veščin, zlasti pa o Fudebakudo-ju.
Kot vidimo v njej (in tudi na že omenjeni spletni strani), je o tej borilni veščini znanega zelo malo.
Pravzaprav so vsi, ki so o njej pisali ali govorili, izginili, oziroma bili ubiti v skrivnostnih
okoliščinah, ki so bile posledica pika komarja v vitalno točko na telesu, strokovnjakov v kiaiutsu kihanju, ogromne origami vodne bombe, in podobnega.
Znano je na primer, da ni znano natančno število njenih filozofskih temeljev oziroma načel, kar se pravzaprav spodobi, saj gre za skrivno borilno veščino. Je pa znano njeno osnovno načelo, in sicer pravi, da mora imeti vsaka borilna veščina vsaj eno skrivno tehniko, ki je tako skrivna, da je nihče ne pozna.
Fudebakudo je izjemen prav zaradi tega, ker v nasprotju z drugimi borilnimi veščinami v celoti temelji na tem načelu. Tudi prehajanje veščine z mojstrov na učence je vedno potekalo po tem načelu, kar je v današnjem času povzročilo nekaj nejasnosti in zmede.
Znano je tudi, da so osnovne tri barve Fudebakudo-ja črna, bela in rdeča. Črna predstavlja črnilo, bela papir, rdeča pa, no, rdeče črnilo.
Skratka, knjiga oziroma strip nas v preprostih (in občasno malo manj preprostih) upodobitvah popelje na zabavno, smešno, a navdihujoče popotovanje po mnogih elementih borilnih veščin, med drugim karateja, tekvondoja, juda, aikida, pa tudi manj znanih (a resničnih) hojojutsu-ja (veščine zvezovanja zajetih kriminalcev), jadomejutsu-ja (veščine prestrezanja puščic v letu), jubajutsu-ja (veščine jahanja konj).
Pravzaprav se ob branju te knjige še najbolj seznanimo s tem, da je tudi humor lahko učinkovito orožje. Ilustrirajmo s primeri: Da smo zašli na nevarno smešen teren izvemo na primer, ko vidimo, da se starodavna borilna veščina rokoborbe deli na grško-
rimski slog, judo, sumo, WWE, blato in krokodila.
Ali tako, da bi lahko tradicionalno orožje z otoka Okinawa izviralo iz kidanja blata. Ali da lahko razvijemo šesti čut, da med vadbo pravočasno začutimo, »tole bo pa bolelo«. Ali da se zavemo, kako krasno bi si bilo pod kimono ali hakamo nadeti rolerje. Ali da oblikujemo nov gib pri tai-či-ju, imenovan »pozabljiva opica se vrne domov po avtomobilske ključe«.
Kot je zapisal eden od recenzentov – če ste kadarkoli razmišljali kaj podobnega, je ta knjiga za vas. Pa tudi če niste, je za vas, saj se morate očitno malce sprostiti, še posebej, če se ukvarjate z borilnimi veščinami. Vsak humor ima v sebi namreč tudi vsaj malce resnice in nam pomaga pogledati na zadeve z drugačnega zornega kota. Knjiga je smešna, navdihujoča in kar je še teh pridevnikov, od prve do zadnje strani.
Vsebuje, kot že zapisano od recenzenta, veliko oreščkov resnice in biserov modrosti, prevlečenih s humorjem, da jih lažje pogoltnemo. Vsaj meni je branje povzročilo veliko prikimavanja, odkimavanja, hahljanja, smejanja, kar v današnjem času pride še kako prav.
Vsakdo, ki se je kdaj vsaj malo ukvarjal z borilnimi veščinami (vključno s pisko teh vrstic), brez dvoma ve, da gre za smrtno resno aktivnost, ki ne dopušča šale. Zato ga utegne Fudebakudo sprva nekoliko zmesti. A če bi pripadniki različnih borilnih veščin premogli vsaj delček samokritike, samozavedanja in humorja, kot jih najdemo v teh sličicah, bi bilo v svetu borilnih veščin mnogo več sproščenosti, harmonije in smeha.
Prepričana sem tudi, da bodo resni in odgovorni pripadniki borilnih veščin, da o bralcih ne govorim, Fudebakudo zlahka prenesli in celo, da jim utegne gradivo pomagati pri osebnostni rasti (ki je, mimogrede, visoko na lestvici vrednost vsake borilne veščine, pa tudi vsake resne bralne naracije).
Tako je zapisala Polona Vilar, ki, kot svojskosti opisane veščine pritiče, ni upoštevala ene mojih osnovnih želja – da bi bila knjiga na voljo vsaj v kakšni knjižnici v Sloveniji. Ampak, z nekaj kliki po spletu jo zagotovo lahko dosežete. Poleg tega pa, kot je rekla Polona – morda bo tole pisanje spodbudilo kakšno knjižnico, da knjigo vendarle nabavi in postavi širnemu občestvu na vpogled. Hvala za gostovanje in še veliko uspešnih spopadov!
