Isol

Kulturna izmenjava

Deček kinka pred televizorjem, ko ga predrami reklama o možnosti kulturne izmenjave. Zakaj ne bi z nekom od nekje drugje zamenjal doma za en teden?

slika-slona

Deček se odloči obiskati Afriko, saj bi rad spoznal nenavadno pokrajino in živalstvo, v zameno pa k njemu kar po pošti pošljejo slona, ki si želi gledati televizijo. Tako zamenjata vlogi …

Slikanica je duhovita in nikakor ne brez določene kritične pronicljivosti, kakršna dobri knjigi vedno pritiče. Ne morem je odsvetovati, a je vseeno tudi posebej ne priporočam, ker ima tudi svoje slabosti. Morda se komu ne bo zdelo tako, a mene zmotijo.

  1. V knjigi mi manjka prave zgodbe. Oba lika (deček in slon) sta na koncu v bistvu še vedno takšna kot prej. Ničesar konkretnega nista potegnila iz kulturne izmenjave. Slon se je vrnil domov ves omotičen od bolščanja v ekran, fant pa še naprej dremlje pred starim ekranom. Od kulturne izmenjave torej nič. Le instant turizem. Pa se mi ne zdi, da bi avtorica s pravim imenom Marisol Misenta to tudi v resnici želela doseči.
  2. Tudi opisi posameznih dogodkov so površni, zdi se, da je bil poudarek predvsem na ilustraciji, oziroma prikazu okolja, ni pa razvoja likov, dialogov, napetosti in nepričakovanih preobratov, ki zgodbo naredijo zares zanimivo. Noben izmed nastopajočih likov ne zaide v niti eno težavo, iz katere bi lahko potegnil življenjski poduk. Še celo krokodili so prijazni. Je to sporočilo kulturne izmenjave? Da se vsi lahko z vsemi lepo žogamo?
  3. Slikanica je dvojezična. Slovenska in španska. A špansko besedilo je v celoti zapisano na koncu, čeprav bi bilo po mojem (vem, tečen sem) veliko bolj učinkovito, če bi tako slovenski kot španski del uvrstili k ilustracijam. Tako bi bralec lahko gladko prehajal med obemi jeziki, začetniki bi mimogrede pobrali kakšno besedo ali frazo, tisti, ki že nekaj znajo, utrdili svoje znanje, … No, sedaj je pač to slovenska slikanica, z dodanim španskim prevodom (ki je v resnici original) na koncu. Tam, kjer ga bo večina bralcev lahko brez večjih težav ignorirala.

Ampak to je seveda že pretirano dlakocepljenje, kajne? Če sklenem – v redu slikanica, ki niti približno nima izkoriščenih potencialov, od naslova pa vse do samega konca.

Objavljeno v Vse slikanice | Tagged , , | Komentiraj

Ivona Brezinova

Bombonček za dedija Edija

Honzek živi v razširjeni družini z dedkom in pradedkom (dedi Edi), ki je še posebej zabaven, saj je edini upokojen in ima zanj veliko časa. Ko le ne bi postajal vse bolj in bolj pozabljiv …

knjiga-o-alzheimerjevi-bolezni-za-otroke

 

Ker se pradedku stanje nenehno slabša, naredijo preiskave, iz katerih je jasno, da ima Alzheimerjevo bolezen. Čeprav ta vsak dan prinaša nove izzive v družino, ostanejo složni in dedija Edija obdržijo pri sebi. Vseeno ne gre brez prilagoditev in žrtev.

Na splošno je knjiga dobra in primerna ne le za otroke, ki se srečajo z Alzheimerjevo boleznijo ali kakršnokoli obliko demence v svoji okolici. Tudi odrasli se lahko marsikaj naučijo iz nje. Toplo jo priporočam v branje, čeprav imam tudi nekaj pripomb, ki jih navajam v nadaljevanju:

  • Bombon ali bonbon? Slovenski pravopis različici z m daje prednost že skoraj dve desetletji, a je sam nekako ne morem sprejeti. Bonbon je francoskega izvora. Kaj francosko pomeni bon, menda ve vsak, da pa so bonboni dvakrat dobri, je tudi prikupno in jasno. Izvor besede bombon je sodobnejši, verjetno prihaja iz krajev, kjer je bila to že kar prvotna različica, a čeprav razumem slaviste, osebno ne vidim potrebe, da bi besedo, ki je že dvakrat dobra, spreminjali le zato, ker so ljudje preveč leni, da bi se naučili slovenske oblike. Morda bi se vseeno bolj posvetili dl in dcl okrajšavam? Po štirih desetletjih, kar je prišlo do dogovora na svetovni ravni, bi ga morda začeli počasi spoštovati? Ekhm, to je bil korak vstran, ampak malo sem moral pogodrnjati.
  • V knjigi o dediju Ediju in Honzku bi bilo lahko predstavljenih še precej več posledic, ki jih ima Alzheimer na okolico obolelih. Sicer primerov na manjka, a je vsa škoda, ki jo dedi povzroči, dokaj preprosto popravljiva in se odnosi v družini dejansko ne spremenijo. Honzijev odhod v vrtec gre zlahka, na delo odraslih družinskih članov nima posledic, sosedje so neverjetno strpni, pa je nastavkov za močne dramske situacije in dejanske spremembe (dedek laže, da ne dobi jesti, ne zna ustaviti avta, ne prepozna domačih, …) več kot dovolj. Če bi skozi zgodbo (ki je skoraj ni, gre bolj za nizanje težav, v katere se zapleta dedi Edi) spoznali katero od takšnih zares pomembnih sprememb, bi knjiga po mojem pri bralcu pustila veliko globljo sled.
  • Po mojem bi bila knjiga še veliko močnejša, če bi avtorica ostala pri zornem kotu dečka, iz katerega se pripoved začne. Tako pa občasno prehaja v tretjeosebno vsevedno pripoved, vmes zavije še k dediju Ediju in s tem pripoved več izgubi kot pridobi. A to je pri knjigah, ki so namenoma napisane s poučno noto, kar pogost pojav. Škoda, ker bi bila lahko še boljša.

Torej – priporočam, a bi zagotovo šlo še na kak bolj učinkovit način. Z majhnimi spremembami, ki bi imele pomembne posledice na bralce in na razumevanje te bolezni, s katero bomo imeli vsako leto več opravka.

Objavljeno v Vse knjige | Tagged | Komentiraj

John Green

Neskončen stolp želv

Najstnica z obsesivno kompulzivno motnjo, njena literarno nadarjena prijateljica, sinova izginulega milijarderja, policijska preiskava in predvsem veliko odločitev, za katere se včasih zdi, da bodo usodno zaznamovale življenja nastopajočih – vse to najdemo v stolpu želv. Imamo opravka s kriminalko ali ljubezensko zgodbo?

tornado-vrtinec

Glavni junakinji se zdi, da je ujeta v vse ožje spirale

Čeprav se sprva zdi, da bomo skupaj z dekleti v zgodbi razreševali primer izginotja, za katerega dolgo ni jasno, ali gre za pobeg ali ugrabitev, nato knjiga preide v nenavadno ljubezensko zgodbo in še malo kasneje v prepričljiv opis stiske osebe z duševno motnjo, kakršnih je v sodobnem svetu vse več.

Delno jih je več, ker o človeškem umu vendarle vemo precej več kot denimo pred stoletjem, zato jih lažje prepoznamo. Okrog načinov lajšanja tesnobe, depresije in podobnih epidemij sodobnega sveta se je nenazadnje razvila tudi donosna industrija. Delno smo si tovrstne tegobe nakopali sami zaradi zahtev sodobnega časa, ki niso nikjer strogo zapovedane, a nanje vseeno množično in brez pomislekov pristajamo.

Avtor, ki tudi sam boleha za podobno motnjo, številne razloge prepozna, omenja, a jih ne kritizira. Njegovo delo je popisovanje in to opravi mojstrsko. Občasno me sicer zmoti preveč odrasli ton prvoosebne pripovedovalke, ki bi sicer lahko kljub le 15 letom imela tako dober besednjak, a me njen način razmišljanja vseeno na nekaterih mestih ne prepriča povsem. Deluje namreč tako, kot bi že diplomirala iz filozofije, iz zgodbe pa ugotovimo, da se to ni moglo zgoditi (niti ljubiteljsko), saj ima že dovolj težav, ki ji poberejo veliko časa.

A to je le majhna zamera. Sicer gre za odlično napisno knjigo, napeto, poučano, zabavno, kritično in sploh bogato z elementi, ki jih mora vsaka dobra knjiga ponuditi svojemu bralcu. Seveda ne gre za branje, namenjeno malčkom, a marsikateri najstnik se bo v posameznih koščkih prepoznal, enako pa velja tudi za starejše. Knjiga se mi zdi posebje prmerna za pedagoške delavce, ki so zaradi načina študija in dela včasih preveč ujeti v eno samo resnico, a bi jim vpogled v raznolike miselne vzorce njihovih ućencev lahko še kako koristil. V vsestransko dobro.

Neskočni stolp želv je torej knjiga, ki jo toplo priporočam.

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Eva Janikovszky

Pred ogledalom: najstnikov monolog

Fant stoji pred ogledalom in se opazuje. V zadnjem letu je na sebi opazil kopico sprememb in prav z nobeno ni zadovoljen.

puberetetnik-nezadovoljen

Celotna knjiga je napisana v obliki monologa. Ta je dinamičen, zanimiv in prepričljiv. Dopolnjujejo ga številne ilustracije, ki so prav tako zabavne, kolikor pač dana omejitev (stanje pred ogledalom) dovoljuje.

Všeč mi je ton, v katerem je knjiga napisana, manjka pa mi vsebine. Prav nič (razen nečesa, česar ne smem razkriti, a se mi ne zdi dovolj) se namreč ne zgodi. Celotna knjiga je en sam dol komentar, eno samo jamranje, ki mi kljub dobri meri iskrivosti ne zadošča za samostojno knjigo. Če bi bil to uvod v knjigo, kakršna je bil na primer skrivni dnevnik Adriana Krta, bi bil verjetno zadovoljen, morda celo navdušen, v tem primeru pa se mi zdi premalo.

Tako po vsebini kot po količini. Še posebej, ker je knjiga več kot očitno namenjena malo starejšim in zahtevnejšim bralcem, se pravi pubertetnikom in njihovi neposredni okolici, ki seveda najbolj trpi zaradi hormonskih sprememb, ki nas med odraščanjem neizogibno doletijo.

Knjigo lahko zato le pogojno priporočim.

Objavljeno v Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj

Uwe Timm

Dirkalni pujs Rudi Rilec

Mestna družina na gasilski toboli slučajno dobi majhnega pujska. Toda kaj početi s pujskom v najemniškem stanovanju?

dirka-pujsov

Običajno je lažje razložiti, zakaj mi je določena knjiga všeč, a tokrat bom naredil izjemo. Kajti ne učimo se le na napakah, lahko se tudi na uspehih, pa čeprav tujih.

Da ne bo pomote – knjiga se mi še zdaleč ne zdi popolna, posebej veliko rezerv se lahko najde pri nastopajočih likih, saj se mi zdi le peščica dovolj dobro izdelanih, o drugih pa bi rad izvedel več. Ampak v splošnem dobre plati izrazito prevladujejo in naštel bom tri, iz katerih se bo, upam, kaj naučil tudi kak bodoči avtor:

Realno. Družina se znajde v malo neobičajni, a povsem verjetni zagati. Ob že obstoječih problemih (ata je na primer nezaposlen in skoraj nezaposljiv), je tu pujske, ki je živahen, glasen in nenehno raste. Lastnik seveda ne dovoli pujsa v stanovanju.

Najprej ga poskušajo skrivati, a se to ne izide. Potem ga oddajo nekemu kmetu, ki mu za oskrbo plačujejo, on pa ga ne zakolje. Vendar tudi to ne traja dolgo. Potem najdejo nov dom, kjer pujsa sicer lahko imajo, a se ta nenehno zapleta v težave. Potem pujs pokaže talent, ki bi bil lahko celo donosen (ne, ni poezamno s kolinami), a tudi tu ne gre gladko.

Vse je povsem verjetno. Tudi o denarju se pogovarjajo, pa nekaj težav imajo v medsebojnih odnosih, vendar nič zateženega. Vseeno dovolj, da naredi celotno zgodbo bolj prepričljivo.

Nato moram omeniti dinamiko. Knjiga ima veliko poglavij, ki so kratka, a se vsako konča tako, da nas zanima, kaj se bo zgodilo potem. Dramaturško je torej več kot solidno, tehnično pa že kar odlično izpeljana. O šlampariji, kot na primer pri slikanici, kjer se ilustracije in besedilo sploh ne ujemata, ni sledu.

Da je knjigo ilustriral Axel Scheffler (najbolj ga poznamo po njegovih ilustracijah Zverjasca, Zverjaščka in drugih knjigah Julie Donaldson), vsekakor ni škodilo k celotni podobi.

Za konec bi omenil še humor. Če imaš pujsa v kopalnici, se bolj ali manj komkične situacije neizogibne. Da takšna žival v stanovanje lahko prinese nekaj blata ali koga celo ugrizne, tudi ni nujno tragično. Sploh če ne gre za naše preproge ali ali roke … Ravno humor je tisti, s pomočjo katerega se družina s pujsom prebije skozi težave, ki si sledijo kot po tekočem traku, a takšno je pač življenje.

In zato seveda knjigo toplo priporočam v branje.

 

Objavljeno v Razno | Komentiraj

Gareth P. Jones

Ninja surikate: Škorpijonov klan

Skupina petih surikat, vsi z vrhunskim znanjem borilnih veščin, vsak s svojimi posebnimi značilnostmi, se spopada z največjimi zločinci svojega časa. Ali za ugrabitvijo redke tigrice iz živalskega vrta stoji zlobni Cirkusant?

surikate-slika

Za tiste, ki bi radi samo moje mnenje: ne priporočam.

Za tiste, ki bi radi vedeli, zakaj, pa nadaljujem.

Zgodbica je narejena po znani, preverjeni in predvidljivi formuli. Takšno formulo večina bralcev v nekem trenutku prerase, a nekateri je ne nikoli, zato je potencial za zaslužek založnika vsekakor prisoten in tovrstne literature ne bo nikoli zmanjkalo.

Načeloma nisem proti pisanju po formuli. Pravzaprav se mi zdi, da je vsa literatura napisana tako – obstaja nek problem, ki ga je treba rešit, imamo glavni lik, ki mu nasproti stoji mogočen nasprotnik. Morda še pomočnike. To je to.

Ampak zgodba postane dobra šele, ko formulo nadgradimo. Don Kihot, na primer, je napisan po formuli, vendar jo parodira. Zato je to nesmrtna klasika. Tole pa ni, čeprav ne dvomim, a bo v zabavo marsikateremu nezahtevnemu bralcu. A po branju Ninja surikat se ne bo počutil niti za trohico pametnejšega ali bogatejšega.

Problem je privlečen za lase in stokrat prežvečen: zlobni mogočnež bi rad zavladal svetu. O njegovih motivih ne vemo ničesar, zato kot lik deluje plitvo in neprepričljivo. Glavni junaki se sicer med seboj razlikujejo, a med njimi ni nobene zanimve dinamike, še manj je opaziti kaj posebej zanimvega v odnosu z nasprotnikom. Pomislimo, denimo, na dinamiko med Tomom in Jerryjem, če uporabimo žanr, ki je tej knjigi bližji, kot bi ji bili drugi zanimivi primeri dinamike med sodelujočimi (Sneguljčica in sedem palčkov) ali nasprotujočimi (Sinjebradec).

Sploh imam občutek, da sem bral razvlečeno obnovo risanke, ki bi trajala morda deset minut, v njej bi bilo veliko akcijskih vložkov, nekaj bolj ali manj posrečenih duhovitih domislic in morda še kak glaseno plesni vložek. Narejeno po formuli pač. Toda tudi risanke, narejene po formuli niso vse enako dobre.

In ta zgodbica, ki je le del serije, avtor pa je menda napisal več podobnih komercialno uspešnih serij, vsekakor ne spada med tiste, ki si jih v življenju zapomnimo.

 

 

 

Objavljeno v Vse knjige | Tagged , | Komentiraj

Jan Ormerod

Čudodelni iskalec vode

V puščavskem območju že dolgo ni zapadel dež. Rastlinje se suši, živali trpijo, ljudje so brez idej, ko se neki deček domisli iskanja z bajalico.

nihalo-s-kristalom

Ker nisem imel slike bajalice, dodajam nihalo

Pri tej zgodbi se težko odločim. Ni slaba, vendar tudi nima česa posebnega, po čemer bi si jo človek zapomnil. ni presenetljvih preobratov, ni zanimivih nasprotnikov, ni kakih posebnih čustev. Pripoved sicer lepo teče, mogoče je najti celo sporočilo, namreč, da je treba verjeti vase in vztrajati, a prav to sporočilo je tudi lahko varljivo – v resničnem življenju je pač včasih treba znati tudi odnehati.

Tudi ilustracije so lepe, privlačne, imajo v sebi nekaj puščavske lepote, ki pa je hkrati tudi lahko monotona, a se mi vseeno zdijo boljši del slikanice o čudodelnem iskalcu vode. V zgodbi bi si namreč vseeno želel bolj dodelanih likov, bolj konkretnih situacij, bolj napetih prizorov, ob katerih bi se morda malo pospešil srčni utrip ali zadal dih.

Tako pa dogajanje lepo gladko teče do srečnega konca in na koncu imamo občutek kot po nekem vsakdanjem sprehodu. Sicer prijetno, a ne nekaj, zaradi česar bi navdušeni tekli k prijateljem in jim priporačali na vse grlo. Takšne slikanice pogosto dobivajo nagrade, a po mojem se otrokom, ki naj bi jim bile namenjene, ne prikupijo tako kot kakšne druge.

Če jo torej dobite v roke, jo prelistajte, prav posebej v knjigarno ali knjižnico pa vas zaradi Čudodelnega iskalca vode ne bi pošiljal.

Objavljeno v Vse slikanice | Tagged , | Komentiraj