Franz Xaver von Schonwerth: Schonwerthove pravljice
V zgodovini pravljic najdemo veliko zbiralcev in zapisovalcev. Prav vsi so po svoje dragoceni, a nekateri med njimi so si prislužili prv posebno mesto. Vse več poznavqalcev meni, da si Perraultu, bratih Grimm in Andersenu to zasluži tudi Franz Xaver von Schonwerth …
Pravljice v tej zbirki imajo veliko skupnega predvsem z Grimmovimi, saj v večini najdemo podobno tematiko, enake vzorce, pogoste so kombinacije motivov, ki jih sicer poznamo iz drugih pravljičnih zbirk, a nekaj značilnosti vseeno lahko poudarimo:
Niso tako elegantne kot na primer Grimmove (ali, če hočete, Perraultove ali Andersenove), kjer so zapisovalci (v veliki meri kar avtorji) predvsemk skrbeli za sprejetost pri puliki in manj za ohranitev kulturne dediščine. Toda prvinskost in enostavnost, včasih tudi nepredvidljivost, jim dajejo vsekakor dodaten čar, ki pogosto odtehta manjšo literarno vrednost in občasno nelogičnost.
Schonwerth je bil kot njegovi veliki trije ‘kolegi’ državni uslužbenec (Andersen nekoliko manj, a še vedno dobršen del življenja zelo domač s plemstvom in z redno finančno podporo), a mu ni bilo škoda prostega časa za dejanski obisk podeželja (posvetil se je je predvsem okolici domačega kraja) in pogovor s preprostimi ljudmi, v katerih spominu so se ohranile številne pravljice. Posledica zapisovanja njihove pripovedi je pogosto manj tekoča pripoved, šibkejša dramaturgija, zelo malo dialogov in kar je še drugih značilnosti, ki pravljico naredijo privlačno, a hkrati zabrišejo razlike med izočilom dveh različnih kultur.
Če so se pri Perraultu in Grimmih izoblikovali nekateri stereotipi, sprejeti v sišjih in srednjih slojih (fantje so junaki, punce so lepe in nemočne), je to pri Schonwerthu bistveno manj opazno. Tako najdemo v zbirki kar nekaj pravljic, kjer so tradicionalne stereotipne vloge spolov zamenjane in pravljice s tem postanejo dodatno zanimive.
Slikanice in knjige za otroke 