Oscar Wilde

Pravljice

Gre za zbirko pravljic, ki jih je Oscar Wilde izdal v dveh knjigah. Prva ima naslov Srečni kraljevič in druge pravljice, druga pa je Hiša granatnih jabolk. Skupaj je to devet pravljic (pet in štiri), ki so nekoliko daljše od povprečja, vendar to ni edina lastnost, po kateri odstopajo od ostalih pravljic na tržišču …

V palačo srečnega kraljeviča žalosti ni dovoljeno vstopiti

Pravljice Oscarja Wilda sam še najlažje primerjam z Andersenovimi, a moram takoj poudariti pomembne razlike.

Oba avtorja odlikuje izjemno bogat jezik, a Andersenov je preprostejši, bližje ‘navadnemu’ človeku.

Oba avtorja imata odličen smisel za humor, v obeh primerih je ta žlahten, nikdar cenen, obvezno naperjen proti obstoječi družbi in razmeram v njej. A če je Andersen hudomušno kritičen, gre Wilde bistveno dlje, je odkrito posmehljiv in zelo pogosto povsem črn.

Oba pisatelja sta bila kot človeka bolj pripovedovalca kot pisatelja, rada sta klepetala, posebej, če sta našla sogovornike, ki so ju bili pripravljeni z občudovanjem poslušati in tako sta verjetno napisala manj, kot bi lahko sicer. Toda če je Andersen s svojim obnašanjem občasno koga ujezil, je bil Wilde tisti, ki so ga začeli obmetavati s krožniki. To se pozna tudi v njunih pravljicah. Niso vedno bralcu (poslušalcu) všečne, a še kako zanimive. In če Andersen na koncu vendarle zveni spravljivo in tolažilno, tega pri Wildu zlepa ne začutimo.

Čustev in tragičnih likov ne manjka ne pri Andersenu, ne pri Wildu, a če Andersenovim sem in tja le kaj uspe, Wilde ne izpusti nobene priložnosti, da ne bi dodal še kakšnega zaključka v stilu: ‘A dobri kralj je vladal le tri leta in za njim je prišel na oblast zlobnež.’

Wildove pravljice so polne slikovitih opisov eksotičnih, pravljičnih krajev, v katerih se pojavljajo izjemni, predvsem s seboj ukvarjajoči se in nadvse tragični liki, ki se lotevajo velikih podvigov, a v njih praviloma pogorijo. In niti ne s posebej velikim bliščem, kot se zgodi Imenitni raketi, ki zamudi ognjemet in pogori pri belem dnevu, kjer je nihče ne opazi.

No, več o Wildu in njegovih delih, posebej o pravljicah, tule.

Ali lahko to knjigo priporočim? Občasno zveni precej cinično in pesimistično, velika dejanja so označena za nesmiselna, junakom se posmehujejo, nastopajoči pogosto ne najdejo tistega, kar so iskali …

Da, priporočam jo, vendar nikakor ni primerna za majhne otroke, saj ne bodo zmogli izkoristiti bogastva, ki ga zgodbe ponujajo in odriniti temačnih podob, ki so vtkane v Wildove pravljice. Prej bi jo dal v roke inteligentnemu, kritično nastrojenemu najstniku (ali niso to kar vsi v teh letih?) in seveda njegovim staršem, ki lahko gotovo v Srečnem kraljeviču in njegovi druščini že prepoznajo posamezne izkušnje iz svojih življenj.

Vzemite jo v roke. Dragocena knjiga je.